Vrhunci tedna: Bojna zastava za 1,2 milijarde

Nova etapa obtoževanja, zganjanja panike in vitja rok nad razmerami v vojski bo na vrsti kmalu, ko bo Borut Pahor predstavil oceno pripravljenosti vojske.
Objavljeno
02. marec 2018 17.18
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar

Prihajamo v čas, ko so vse poteze predvolilne. Dogajanje ob polomu vojske, do zdaj redko pokazana odločnost v zunanji politiki ... In seveda so povsem predvolilne tudi povezave med strankami, ki same nimajo možnosti za preboj v državni zbor.

V ponedeljek se je z uradno predajo poslov načelnika generalštaba Slovenske vojske generalmajorja Andreja Ostermana nekako zaključil obračun ob blamaži z neuspehom bataljonske bojne skupine na preverjanju pripravljenosti na vojaškem vadbišču Poček pri Postojni. Operativno vodenje vojske in njeno bojno zastavo je dobil v roke generalmajor Alan Geder.

Veliko, veliko več denarja

Za afero Poček mora polno odgovornost torej nositi Osterman. Ministrica za obrambo Andreja Katič kljub pozivom iz demokratske opozicije ni odstopila. Vsekakor zadeva ni končana. Nova etapa obtoževanja, zganjanja panike in vitja rok nad razmerami v vojski bo na vrsti kmalu, saj vsako pomlad ceremonialni poveljnik vojske, predsed­nik republike, torej trenutno in še skoraj pet let Borut Pahor, predstavi oceno pripravljenosti vojske. Če upoštevamo negativne ocene o pripravljenosti iz preteklih let in aktualno porazno oceno tistega, kar bi moralo biti njena udarna pest, se pravi bataljonske bojne skupine, za napoved Pahorjeve ocene ni treba imeti ravno kristalne krogle.

Premier Miro Cerar je bil že prejšnji teden presenečen, da se je SV sama odločila za ocenjevanje v času, ko je bilo menda vsem jasno, da ta enota še ni v celoti priprav­ljena. »Tu je prišlo do javnega in namernega samoponižanja SV in vojakov. Mislim, da je to zelo neprimerno,« je povedal. Žal pa ni povedal, kaj je s tem mislil. Če bi mislil, da je šlo za vtikanje politike, kakor je namigovala Katičeva, naj to pove.

Sploh zato, ker veljata tako Osterman kot Geder za kader, naklonjen Slovenski demokratski stranki, se pravi nekdanjemu dvakratnemu premieru in na začetku 90. let prejšnjega stoletja obrambnemu ministru Janezu Janši. Osnovni konflikt v vojski namreč ni med kadri iz jugoslovanskih in poosamosvojitvenih časov – prvi so večinoma v pokoju –, ampak med kadri, ki so za Janšo, in drugimi.

Če potegnemo to skupaj, ni presenetljivo, da je vrhovni poveljnik Pahor precej neposredno nasprotoval zamenjavi Ostermana, ker da nekaj mesecev pred volitvami to ni primerno. Vse prevečkrat do zdaj se je predsednik s svojim spravarstvom pokazal naklonjenega Janši. Kar je nenavadno. Sicer je res, da sta oba svojo politično pot začela v stari partiji, vendar sta se njuni smeri potem ločili in nekaj let sta bila celo neposredna politična tekmeca.

Osterman je bil prejšnji teden bolj tiho, zato pa je svoje, očitno predvsem premieru, povedal v ponedeljek. »Sleherni dan sleherni vojak daje od sebe tisto najboljše, kar ima,« je prepričan bivši prvi vojak. Vendar očitno »enostavno ni več dovolj kadrovskih in materialnih virov, zdaj so na potezi drugi«. Se pravi politika, ki naj da vojski več denarja.

Da je v vojski premalo ljudi, ni več posebno presenečenje. V času krize, ko so podjetja na veliko odpuščala, vojska težav z vojaki ni imela. Zdaj ji ti uhajajo v bolje plačane službe v gospodarstvo, mlajši pa o zaposlitvi v maskirni uniformi sploh ne razmišljajo. Ob že skoraj nenavadno visoki gospodarski rasti, ko se morajo zaposlovalci boriti za nove delavce, in ob novih industrijskih projektih, v katerih se bodo zaposlovali ljudje, ki bi se lahko v vojski – na primer novi tovarni Mag­ne prav na območju, od koder tradicionalno prihaja največ vojakov, se pravi iz Štajerske in Prekmurja –, nič ne kaže, da bi se krivulja pridobivanja novih vojakov lahko kmalu obrnila v pozitivno smer.

Pri tem je država ujeta v zanimivo zanko. Če hoče vojake, jih bo morala bolje plačati. Vendar plače že zdaj požrejo velikansko večino vojaškega proračuna in zato vojska skoraj nič ne vlaga v razvoj. Prav vlaganje v razvoj, se pravi opremo, bolj natančno v novo orožje, pa od Slovenije zahteva Nato. Američani pač nočejo več plačevati za varnost drugih članic. Kar je logično, Donald Trump gor ali dol.

Za oboje, za višje plače in novo orožje, pa ne bo dovolj samo več denarja. Treba ga bo dati veliko več. Veliko, veliko več. Govori se o 1,2 milijarde evrov samo za dve bataljonski bojni skupini v nekaj letih. Kako bi na to gledali sindikati, predvsem v javnem sektorju, s katerimi se zdaj pogaja nova sila, generalna sekretarka vlade Lilijana Kozlovič? Ni treba ugibati. Sindikalni noži za plačna pogajanja z vlado se brusijo na časovnem traku, na katerem se bližajo volitve.

Pismo za komisijo

V zvezi z uveljavitvijo razsodbe arbitražnega tribunala o meji med Slovenijo in Hrvaško se hkrati nič ne premakne in premika. Nič se ne premakne pri njenem uresničevanju. Slovenija trdi, da je vprašanje meje rešeno, Hrvaška, da razsodbe ne priznava oziroma da je zanjo sploh ni. Premaknilo pa se je, da je v sredo zunanji minister Karl Erjavec premiera Cerarja in v četrtek vlado seznanil s pismom za evropsko komisijo, v katerem bodo navedeni vsi elementi tožbe proti Hrvaški pred sodiščem EU. Preden ga bodo odposlali, ga mora obravnavati še državnozborski odbor za zunanjo politiko.

Vlada je s tem končno priznala, da evropska komisija ne bo preveč dejavno posegla v arbitražni spor. Slovenija je ostala tako rekoč sama. Cerarju je uspelo dejansko podporo pridobiti samo od držav Beneluksa – Belgije, Nizozemske, Luksemburga –, katerih voditelje, belgijskega premiera je sicer zastopal zunanji minister, je pred kratkim gostil v Ljubljani.

Razlogi, zakaj se komisija tako pišmevuhovsko obnaša do evident­ne hrvaške kršitve norm, kar bi v prihodnosti lahko imelo na območ­ju nekdanje Jugoslavije nepredvid­ljive posledice pri vstopanju tamkajšnjih držav v EU, niso povsem jasni. Gotovo pa ni odveč misel na to, da ima oblast v Bruslju trdno v rokah Evropska ljudska stranka, katere članica je na Hrvaškem vladajoča HDZ. V Sloveniji pa med drugim SDS, ena od kandidatk za naslednjo sestavljavko vlade. Komisija ima za odgovor na Erjavčevo pismo tri mesece. Če ne bo storila kaj konkretnega, bo Slovenija Hrvaško tožila na sodišču EU.

Komisija ima čas za odgovor torej približno do takrat, ko bo v Sloveniji najbrž vsaj v obrisih jasno, kdo bo sestavljal novo vlado. In na to čakajo tudi v Zagrebu. Hrvaški premier Andrej Plenković in lider SDS Janša pa sta se tudi o arbitraži v Zagrebu že itak pogovarjala, da ne rečem dogovarjala. Razen zdaj v bistvu že odhajajočemu Cerarju se nikomur ne mudi.

Stari obrazi, nova desnica

Slovenska politična levica je po letu 2004, ko je razpadla do takrat dominantna Liberalna demokracija Slovenije, doživela tektonske spremembe. Vidne so že po tem, da so na naslednjih trojih volitvah zmagale tri različne stranke, ki so lovile iste, zmerno leve volivce. Nastala je tudi drugačna, malo manj zmerna, a nikakor radikalna leva stranka.

Na desnici se kaj podobnega ni zgodilo. Kljub trem zaporednim volilnim porazom je ostala dominant­na demokratska stranka Janeza Janše. Se je pa predvsem leta 2014, po polomu desnice kot celote, pokazalo, da takšna, kot je, ne more več na oblast.

Zato so začele nastajati nove, tako rekoč nišne desne stranke. Najbolj obetavna se je zdela Glas za otroke in družine (GOD) Aleša Primca, znanega predvsem po tem, da je z nesebično pomočjo Rimskokatoliške cerkve, ustavnega sodišča in še koga dvakrat zrušil načrte (zmerno) leve oblasti za sodobnejšo družinsko ureditev.

Še ena manjša stranka je Nova ljudska stranka (NLS) nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja. Ta je sicer bolj kot resen politični projekt delovala kot Kanglerjeva osebna vendetta Slovenski ljudski stranki, iz katere so ga nagnali po mariborskih vstajah 2012/2013. Če bi ji Kangler odvzel glasove v Mariboru, kjer je še vedno precej priljubljen, bo povratek SLS v državni zbor, od koder je odletela leta 2014, še manj verjeten kot sicer.

Vendar ne GOD ne NLS nista poletela tako, kot sta njuna ustanovitelja upala. Nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami jima raziskave javnega mnenja ne kažejo, da bi se lahko prebila v zakonodajni hram. Zato sta Primc in Kangler v četrtek podpisala sporazum, s katerim sta ustanovila volilno zavezništvo Združena desnica.

Iz tega, kar sta povedala, sklepam, da bo zvezo programsko napolnil predvsem Primc: 3000 evrov ob rojstvu vsakega otroka, za drugega in vsakega naslednjega še 1000 evrov več. Do 29. leta starosti mame bi družinam namenili 3000 evrov pomoči za reševanje stanovanjskega problema, 200 evrov letnega univerzalnega otroškega dodatka na otroka in tako naprej.

Cena? Sitnica, bi rekel sir Oliver iz Alana Forda, 654 milijonov. Slovenija ima namreč po Primcu veliko rezerv na finančnem področju, a hude primanjkljaje na družinskem.

Primc in Kangler nimata razen tega, da sta bila nekoč člana SLS, nič skupnega. Tem, na katerih jaha Primc, se Kangler ni nikoli loteval. Zato je najbrž edina točka, na kateri sta se ujela, želja po udobnih sedežih v državnem zboru. Možnosti za to, da jima povezanima – posebno če k sodelovanju pritegneta še kakšno že obstoječo ali na novo nastalo desno usmerjeno druščino – uspe, so majhne, ne pa povsem zanemarljive.