Vrhunci tedna: Džihadisti pod posteljo

Erjavec je izkušen politik in v populizmu precej boljši od žalostnega ostanka krščanskodemokratsko-ljudske politične opcije.

Sun, 31.01.2016, 06:00

Bližje ko je interpelacija zunanjega ministra Karla Erjavca, bolj se stopnjuje pritisk Nove Slovenije nanj. Tej se cedijo sline po discipliniranih volivcih Desusa, ki so stranki pred letom in pol, ko je bila udeležba na državnozborskih volitvah nizka, prinesli deset mandatov. A Erjavec je izkušen politik in v populizmu precej boljši od žalostnega ostanka krščanskodemokratsko-ljudske politične opcije v Sloveniji.

Čeprav je težko verjeti, da bi interpelacija Erjavca uspela, ima premier Miro Cerar v koaliciji vse prej kot mir. Že jutri se bo vlada menda sestala na delovnem srečanju, po katerem bo znano, ali se bo v njeni sestavi kaj spremenilo. Najbolj sta na udaru finančni minister Dušan Mramor in ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič, oba zaradi visokih in spornih dodatkov k profesorski plači v prejšnji službi. Premier jima je do zdaj brez omahovanja kril hrbet.

Boj za starejše

Na glasove vse večje množice starejših volivcev najbolj merita Demokratična stranka upokojencev Slovenije (Desus) in Nova Slovenija – krščanski demokrati (NSi). Stranki sta nastali na podoben način, z ločitvijo. Odcepitev Desusa od Združene liste socialnih demokratov sredi 90. let je bila bolj mirna ali vsaj manj grenka kot razpad SLS+SKD Slovenske ljudske stranke leta 2000, v katerem se je rodila NSi.

Stranki imata različni usmeritvi. Desus velja za bolj levo usmerjenega, čeprav je brez zadržkov sodeloval tudi v dveh pretežno desničarskih vladah, v katerih so imeli glavno besedo demokrati Janeza Janše (SDS). V nas­protju z njim desno usmerjena NSi v pretežno levih vladah Boruta Pahorja in njegovih socialnih demokratov, Alenke Bratušek oziroma Pozitivne Slovenije in zadnje, ki jo vodi predsednik Stranke modernega centra Miro Cerar, ni sodelovala. Roko na srce, v Pahorjevi vladi niti ni mogla, saj je v državnem zboru tisti mandat ni bilo.

Ker merita pretežno na glasove starejših, sta Desus in NSi konservativni stranki. Prvi je konservativen predvsem glede socialnih pravic starejših, NSi pa bi se rada predstavila kot prava polnokrvna konservativna stranka, kakršne so največje ali druge največje stranke v večini držav Evropske unije. Kar seveda ni, saj je njen pogled na preteklost preveč naklonjen v drugi svetovni vojni poraženi strani in tudi prevladujoči slovenski verski skupnosti, rimskokatoliški. Kljub krščanskemu imenu so njeni vzorniki, nemška povezava krščanskih demokratov in krščanskih socialcev, precej bolj sekularna politična druščina.

Pri tem je zanimivo, da Cerkev Novi Sloveniji ljubezni nikoli ni vračala, ampak pretežno podpira Slovensko demokratsko stranko, čeprav je ta brez verskih korenin. Z NSi se je Cerkev bolj zbližala le nekajkrat, zadnji primer je bil lanski referendum, s katerim je padla izenačitev istospolnih zvez z drugimi.

A NSi ni mogoče očitati popolne ujetosti v preteklost, saj v ospredje zadnje čase stopajo ambiciozni mladi fantje, ki bodo v prihodnjih letih prevzeli njeno vodenje. Da bi priteg­nili podjetnike, podpornike krščanskodemokratskih oziroma ljudskih strank v drugih državah – ločenost tega tabora v Sloveniji je anomalija –, so si dali napisati neoliberalni program, ki je na podjetniški ravni doživel nemalo pohval. Vendar jim je jasno, da to še zdaleč ne bo dovolj. Da bi postali resen politični igralec, morajo najprej pritegniti več starejših volivcev, ki zdaj pretežno volijo Desus.

In to je osnovni razlog sedanjega spopada med NSi in Desusom oziroma napada NSi na Desus. Ker je avtor najuspešnejšega obdobja Desus – katerega vrhunec so bile zadnje volitve, ko so dobili desetino glasov, deset poslancev v državnem zboru in postali ključ za sestavo koalicije – predsednik stranke in petkratni minister Karl Erjavec, je napad seveda usmerjen predvsem nanj.

Na teflonskega Karla

Vse, kar se je v zadnjem času zgrnilo nanj, je povezano z NSi. Interpelacija, obtožbe, da je nakup vikenda na Hrvaškem financiral iz nekakšnega črnega fonda, povezanega z njegovo sicer res ne povsem jasno vlogo pri nakupu finskih osemkolesnih oklep­nikov v času, ko je bil obrambni minister, in zdaj še prepotencirana prisluškovalna zadeva. V NSi so se očitno odločili, da bodo storili vse, da Erjavca spodnesejo, očrnijo in Desus pošljejo tja, kjer je bil pred njim, na rob praga za državni zbor.

Erjavec je bil od osamosvojitve član kar nekaj strank, leta 2004 pa se je vključil v Desus in postal obrambni minister v prvi Janševi vladi. Naslednje leto je prevzel vodenje stranke. Tako je predsednik katere od državnozborskih strank z najdaljšim stažem, če seveda odštejemo Janšo.

Torej je Erjavec izkušen politik, najbolj izkušen v vladi. V zadnjih treh vladah je zunanji minister in ima za nekdaj stalnim vodjo Mladike Dimitrijem Ruplom najdaljši staž na tem položaju. Je tudi zelo prostodušen; zdi se, da vedno pove, kar misli, še preden premisli. Da to ni igra, je ta teden dokazal posnetek iz časa neposredno po zadnjih državnozborskih volitvah. Na njem verodostojnemu novinarskemu delu ne najbolj zapisanemu uredniku in dvema članoma konkurenčne NSi (!), tudi predsed­nici Ljudmili Novak (!!!), z mastnimi psovkami med drugim razlaga, da je zmagovalec Miro Cerar zgodba za eno leto. Po letu in pol je še vedno v njegovi vladi. Za posnetek sicer ni jasno, niti kdo ga je naredil niti kdo ga je dal v javnost; očitno se bodo s tem morali ukvarjati kriminalisti, saj je Erjavec vložil ovadbo zaradi neupravičenega snemanja.

Vendar so ti napadi za teflonskega Karla najbrž bistveno prešibki. Zgodbo z vikendom je pojasnil, saj je dokazal, da ga je kupil prej, kot se je zgodba s patriami sploh začela, interpelacija je prazna in iz nje sploh ni razvidno, zakaj bi moral oditi. Posnetek pa je tako ali tako vihar v kozarcu vode. Politiki pač govorijo marsikaj in predvsem v politiki beseda ni konj, da je ne bi mogel vzeti nazaj. Ni pričakovati, da bi zaradi tega poslanci SMC na interpelaciji glasovali proti njemu, tako pokopali koalicijo in zelo verjetno povzročili nove volitve. Ali jih lahko tvegajo, jim bo povedal pogled na trenutno javnomnenjsko podporo, ki jo ima njihova stranka. Razen če jih »boli đoko«, kot bi rekel Erjavec.

Brade na pikniku

Ta teden je predvsem v Sloveniji odjeknilo poročanje dunajskega časopisa Die Presse, da se pripadniki skrajne sunitske islamske skupine Islamska država ne urijo samo v bližini bojišč v Siriji in Iraku, ampak tudi v Evropi. Časnik se je skliceval na poročilo evropskega policijskega urada Europol; čeprav ta uradno ni pisal o tem, so pri Die Presse menda izvedeli, da je v Slovenijo na islamistična predavanja ali muslimanska praznovanja ob rojstvu otrok prišlo več moških v konvojih avtomobilov. Njihov cilj je bila osamljena zgradba v gozdu v okolici Ljubljane. Slovenski mediji so potem ugibali, da gre morda za Rekreacijski center Korant v občini Dol pri Ljubljani.

Zgodba avstrijskega časopisa gre nekako takole: v osamljenem objektu v okolici Ljubljane so se zbirali ljudje z Balkana, najbrž tudi iz Slovenije, ter iz Avstrije, Luksemburga in Nemčije. Med dejavnostmi sta bila tudi razpravljanje, med katerim so se seveda radikalizirali, kakor se za k skrajnostim nagnjene ljudi spodobi, ter vadba s strelnim orožjem. Ceste do skrivnostnega objekta, dejansko centra za usposabljanje džihadistov, so varovali stražarji. Vadišče bodočih džihadistov je menda pripravila salafistična zveza iz predmestja Ljubljane, ki je že več skrajnežev spravila na vojna območja v Iraku in Siriji.

Najprej dejstva. Nekaj ljudi se je iz Slovenije dejansko šlo borit v Sirijo, vsaj eden je tam tudi umrl. Tako kot med pripadniki vsake vere je tudi med slovenskimi muslimani gotovo nekaj skrajnežev. Naslednje dejstvo je, da je Die Presse resen časopis, vendar je desno usmerjen in je v lasti graške medijske družbe Styria, ki jo je ustanovila Rimskokatoliška cerkev. Popolnoma jasno je, da se zavzema za to, da bi mejo s Slovenijo zaprli, in pri tem bi bil podatek, da je naša država nekakšno vadišče džihadistov, nadvse priročen izgovor.

Župan občine Dol Janez Tekavc je potrdil, da so Rekreacijski center Korant maja 2014 oddali za piknik večje skupine ljudi. »Na pikniku je bilo več moških z dolgimi bradami in zakritih žensk, sam prostor pa je bil razdeljen na moški in ženski del. O kakršnem koli urjenju ali postav­ljanju straž ni nobenih podatkov,« je za Delo povedal Tekavc. V petek so na seji državnozborske komisije za nadzor obveščevalnih služb sicer povedali, da so na pikniku res streljali, vendar z zračno puško.

Policija in druge varnostne službe do zdaj niso odkrile ničesar podobnega centrom za urjenje teroristov. Kar seveda ne pomeni, da jih ni. Policija in varnostne službe tudi niso odkrile neonacistov, ki so na protestu proti vladi Janeza Janše novembra 2012 sprva mirno dogajanje organizirano spremenili v bojišče. Sploh jih niso prepoznale kot organizirano skupino, čeprav jih je kot take brez težav identificiral upokojeni legendarni poveljnik milice in policije Pavle Čelik. Policija in varnostne službe ne odkrijejo pripadnikov vojske, ki v prostem času urijo neonaciste, odgovornih v vojski pa tudi ne briga preveč, kaj vojaki počnejo v prostem času.

Policija in varnostne službe ne zaznajo, da je Slovenija neke vrste zbirališče neonacistov iz tujine, ki se radi družijo s tukajšnjimi kameradi. »To brez težav počnejo predvsem zato, ker lahko računajo na ignoranco slovenskih oblasti oziroma pristojnih organov. Vedo, da se lahko tu zbirajo, družijo in da jih pri tem ne bo nihče oviral,« je v intervjuju za Nedelo pred slabima dvema letoma opisal dogajanje novinar Erik Valenčič, ki se dolgo ukvarja z desnim ekstremizmom in je o njem posnel odmevni dokumentarni film Koalicija sovraštva.

Policija in varnostne službe vsega tega, kar se jim na desni že leta dogaja pred nosom, ne zaznajo. Zakaj bi torej zaznale džihadiste?

Prijavi sovražni govor