Vrhunci tedna: Nič nas ni strah, če je Viktor z nami

Težava niso desettisoči evrov, ampak kraja paštete v Mercatorju

Sun, 24.01.2016, 10:00
Najboljše je, da finančni minister sploh ni človek z velikimi političnimi ambicijami, saj je ta položaj bližnjica za politično smrt.

Ta teden je končno odstopil minister, ki so ga k temu pozivali številni, med drugim več kot polovica slovenskih županov, že pred razkritjem prejemanja spornih dodatkov k plači. No, v bistvu ni odstopil, ampak je ponudil odstop. Ker ga Miro Cerar ni sprejel, je Mramor ostal na položaju, v nasprotju s kleptomanskim državnim sekretarjem.

Če je še pred nekaj meseci madžarski premier Viktor Orbán s svojimi ograjami proti beguncem vzbujal predvsem zgražanje, je zdaj povsem sprejemljiv sogovornik. Slovenski premier se je z njim sestal že novembra v Lendavi, tokrat pa ga je povabil še v Ljubljano. Vladi sta se v petek srečali celo na skupni seji. Kako zavarovati meje z žico, so se pri vzhodnih sosedih že naučili in kdo ve, morda se bodo še česa koristnega.

Sad ga ima, sad ga nema ...

... pa ga opet ima.* Tako nekako je šla ta teden zgodba z ministrom za finance Dušanom Mramorjem. Mediji so ministra prejšnji teden že kar odkrito pozivali, naj odstopi zaradi afere s sumljivimi dodatki za stalno pripravljenost, s katerimi je v letih krize ob plači profesorja na ekonomski fakulteti dodatno pokasiral 45.000 evrov bruto. Mi smo prejšnjo nedeljo zapisali, da odstopa (še) ni ponudil in da ga njegov moralni in etični šef k temu (še) ni pozval. A operacija je bila najbrž domišljena in sklenjena prav med koncem prejšnjega delovnega tedna in začetkom tega.

V ponedeljek je torej finančni minister Mramor ponudil odstop. Ker nima več zaupanja javnosti. Potem premier Miro Cerar njegovega odstopa ni sprejel. Ker Mramor dela dobro, je najbolj zaslužen za to, da ima država kolikor toliko urejene finance – da se nam torej ni več treba bati prihoda zunanje prisilne uprave, kakor so jo dobile nekatere finančno zavožene članice Evropske unije, s še vedno nedokončano grško zgodbo na čelu – in je kot priznanje za dobro delo dobil naziv najboljšega evropskega finančnega ministra leta 2015 po izboru revije The Banker.

Sicer je res, da je bila rešitev javnih financ pred prisilno upravo predvsem zasluga prejšnje vlade Alenke Bratušek in njenega finančnega ministra Uroša Čuferja. Vendar je po drugi strani res tudi, da je Andrej Bajuk Bankerjev naziv naj evropskega finančnega ministra leta 2005 dobil za zasluge pri uvajanju evra, za kar je bil najbolj zaslužen prav Mramor, njegov predhodnik v vladi Toneta Ropa. Človek obrača, Banker obrne.

Bližnjica v politično smrt

Jasno je, da finančni minister ne more biti med najbolj priljubljenimi politiki. Najboljše je, da sploh ni človek z velikimi političnimi ambicijami, saj je finančno ministrstvo bližnjica za politično smrt. Primera sta prej omenjena Rop in Bajuk. Rop je sicer po vodenju finančnega ministrstva leta 2002 prevzel funkcijo premiera, vendar zato, ker ga je za naslednika izbral na položaj predsednika države odhajajoči Janez Drnovšek. Na prvih volitvah, na katere je popeljal svojo stranko, je pogorel, Liberalna demokracija Slovenije pa je razpadla in je ni več na političnem zemljevidu. Bajuk pa je ceno ministrovanja plačal takoj po koncu mandata, saj je njegova Nova Slovenija leta 2008 izpadla iz državnega zbora, za kar je sprejel odgovornost, odstopil s čela stranke in šel iz politike.

Finančni minister je po definiciji dežurni državni skopuh, še posebno v časih, ko je proračunska vreča bolj prazna; jemlje denar šolstvu, zdravstvu, policiji, vojski, revnim in – sicer malo manj – bogatim, podjetjem in tako rekoč vsem drugim. Mramor je bil torej za Cerarja kar pravšnja izbira. Birokratskega videza in ravnanja, brez politične barve in okusa, brez vidnih političnih ambicij, pri 62 letih tudi nekoliko prestar za resen začetek – ali nadaljevanje po več kot desetletju – politične kariere. Ob začetku mandata je celo povedal, da položaja ni sprejel zaradi sebe, ker ga ne potrebuje, ampak zaradi svojih otrok in vnukov. Saj veste, da bi živeli v boljšem svetu, kot je živel sam, ali kaj podobnega. Ko bo čas, ga bo lahko Cerar brez težav žrtvoval in tako pridobil nekaj točk. Ko bo čas. Zdaj ni. Do volitev je še daleč, umazanega finančnega dela pa na pretek.

Vendar je Cerar, po novem zelo odločen in celo zadirčen, morda aroganten, spregledal nekaj stvari. Najprej seveda to, da je bil pred volitvami nadvse moralen in je takšne standarde napovedoval za vse sodelavce. A morda še pomembnejša je razlika med delom in podobo v javnosti. Ker je Cerar še dokaj svež v politiki, mu očitno ni jasno, da dobro delo, kar je bil zanj glavni argument, da ni sprejel Mramorjevega odstopa, v politiki še zdaleč ni vse. Vsaj enako pomembna je verodostojnost tistih, ki opravljajo kakšno delo v politiki. Mramorju po vsem, kar smo v zadnjem dobrem letu izvedeli o njegovih sumljivih nadplačnih prihodkih – ne gre samo za stalno pripravljenost, ampak tudi za 82.000 evrov, ki jih je zaslužil s postransko, vendar s profesorsko službo povezano dejavnostjo, oboje na fakulteti, katere dekan je bil –, ne bo več zaupal nihče. Zato ponudba odstopa, vračilo spornega denarja in opravičilo skozi stisnjene zobe niso dovolj. Odstopiti bi moral nepreklicno.

Ali pa bi moral Cerar sprejeti odstop, tako kot je vlada sprejela odstop državnega sekretarja na ministrstvu za javno upravo Janka Burgarja, ker je v Mercatorju pred časom, ko je bil državni sekretar na gospodarskem ministrstvu, nakradel za nekaj deset evrov paštet, keksov in podobnega. Jasno je, da je imel Burgar psihične težave, saj gotovo ni kradel iz potrebe – vsaj upam, da drugi človek ministrstva nima tako nizke plače, da bi moral po trgovinah krasti hrano – in da ne more biti na tako visokem položaju, čeprav je jestvine potem plačal in se opravičil. Mramor je vse počel brez psihičnih težav, kar pa ne pomeni, da zato lahko ostane na visokem položaju. Mogoče bi zato moral oditi še prej.

V žepu

Zelo neprijetne so zadnje čase novice, ki prihajajo s severa. V Nemčiji je pripravljenost sprejemati begunce po množičnih ropih, nadlegovanjih ter celo posilstvu v Kölnu in drugih mestih na silvestrovo, ki so jih zagrešile skupine – v Kölnu je bilo v njih celo tisoč mladih moških, večinoma z Bližnjega vzhoda in iz severne Afrike –, v katerih so bili tudi nekateri od več kot milijona lanskih beguncev, najbrž dokončno minila. Še dodatno zaradi bombnega napada v Istanbulu, v katerem so bili žrtve predvsem nemški turisti.

Zato so svoje namere dokončno razkrili tudi njihovi južni in slovenski severni sosedje Avstrijci. Ker nočejo postati tako imenovani žep, v katerem bi pred nemško mejo obtičali tisoči oziroma desettisoči beguncev, so uvedli nadzor na južni meji, ki postaja vedno bolj podoben tistemu, kakršnega smo poznali pred uvedbo schengenskega režima. Čez mejo bodo spuščali samo begunce, ki bodo za azil zaprosili pri njih ali v Nemčiji. Letos naj bi v Avstriji sprejeli manj kot 40.000 prosilcev za azil, potem vsako leto še manj.

Tako je panika, da bo postala žep, zavladala v Sloveniji. Država je ukrepe, podobne avstrijskim, da torej čez mejo s Hrvaško spušča samo tiste begunce, ki bodo za azil zaprosili v Sloveniji, Avstriji ali Nemčiji, celo prehitela severno sosedo in režim uvedla nekaj ur prej. Zato se na zaprtje meje s Srbijo pripravljajo Hrvati, Makedonci zapirajo mejo z Grčijo, Grki ne zmorejo ustaviti dotoka beguncev iz Turčije, v Turčiji, kjer je dva milijona pobeglih iz Sirije, pa predsednik Recep Tayyip Erdoğan čaka, kdaj bo dobil tri milijarde evrov, s katerimi mu namerava Evropska unija plačati, da beguncev ne bi več spuščal čez morje na egejske otoke.

Še sreča, da je na južni slovenski meji že žica – vsaj, kjer je pred naraslo Kolpo niso odrezali – in zato posebne priprave niso nujne, inštrukcije pa osebno daje najbolj znameniti ožičevalec Viktor Mihály Orbán. A kadra, da bi varoval rezilno žico, ki so ji sprva pravili tehnične ovire za usmerjanje beguncev, ni dovolj. Janševi demokrati, veliki oboževalci Orbána in tega, kako zna obračunati z nebodijihtreba prišleki, zato tržijo ustanovitev 25.000-glavega domobranstva, pardon, nacionalne garde. Menda ne bo treba, saj so država in njeni represivni organi pripravljeni na vse. Glede na pajdašenje z Orbánom, sicer štrajkajočo policijo v polni bojni opremi in vojake z brzostrelkami na ramah se bojim, da so res pripravljeni na vse.

Brez milosti

Nekoč je bil eden od the tajkunov. S pajdaši na vrhu največjega trgovca s tehničnim blagom v državi, Merkurja iz Naklega, je kupil podjetje. Šlo je za prototip menedžerskega, pozneje ponarodelo tajkunskega prevzema, s kakršnimi so se številni vodilni v podjetjih v času prve Janševe vlade branili pred političnim odstrelom; seveda je bila ta obramba vedno povezana s čisto navadnim pohlepom. In prototipni prevzem se je tudi prototipno končal. S krizo so splahneli dobički, s katerimi so plačevali najete kredite, potem so z denarjem in premoženjem začeli mešetariti in ga prelivati. Na koncu je Bine Kordež končal za rešetkami, menda brez denarja in premoženja.

Vendar v luknji ni ravno zgnil. Po dobrem letu je proti koncu leta 2014 je spet zadihal zrak svobode, saj so ga najprej izpustili in potem še razveljavili sodbo. To pa sodnih mlinov na njegovo žalost ni ustavilo. Mleli so naprej in do tega tedna je Kordež očitno ugotovil, da ga bodo med sojenjem zmleli bolj, kot je nujno, zato je začel priznavati krivdo. S tem je raznežil celo slavnega ali vsaj razvpitega tožilca Jožeta Kozino, da je ta zapesnil, da je lahko Bine vzor za številne menedžerje, ki so po spornem lastninjenju poskušali oziroma še poskušajo na vse mogoče načine preprečiti, da bi jih dosegla roka pravice. Dogovorila sta se za sedem let in mesec dni zapora, 23.500 evrov kazni in plačilo sodnega postopka.

Po dogovoru je Kordež sodišče prosil za milost, da bi mu torej dosodilo manj, a je sodnik dogovor vzel resno in mu dodal še par mesecev zaradi ponarejanja listin. Ker je bil nekaj časa že za rešetkami, bo nekdanji tajkun v zaporu šest let in tri mesece. Oziroma najbrž precej manj, saj so zapori prenapolnjeni in gredo skoraj vsi na prostost prej. Kako pa bo plačal kazen, če je ostal brez vsega? Če je ne bo, jo bo pač odplačal z dodatnim bivanjem za rešetkami – en dan je vreden 47 evrov –, za največ pol leta.



*Zdaj je, zdaj ga ni ... pa spet je.

Prijavi sovražni govor