Vrhunci tedna: Prihaja Timmermans. In Kitajci.

V arbitražni cirkus je končno stopila evropska komisija v podobi prvega podpredsednika evropske komisije in desne roke Jean-Clauda Junckerja Fransa Timmermansa.

ned, 03.12.2017, 12:00

 

Iz Bruslja po kostanj v balkansko žerjavico niso kot ponavadi poslali tretje lige, ampak enega najmočnejših politikov v Uniji.

Teden se je v slovenski politiki začel s sejo državnega zbora, na kateri so poslanci obravnavali štiri zakone, povezane z odločitvijo arbitražnega tribunala v Haagu o meji med Slovenijo in Hrvaško. Z arbitražo je povezan tudi skorajšnji balkanski angažma drugega moža evropske komisije Fransa Timmermansa. Povsem nepovezana z arbitražo pa je napoved za Magno še ene meganaložbe na Štajerskem, kitajske v mariborsko letališče. Vendar je v nasprotju z avtomobilsko letalska zgodba veliko bolj meglena.

Zakon o evidentiranju državne meje med državama, zakon o zemljiški knjigi, zakon o morskem ribištvu in interventni zakon – tako so poimenovali zakon, s katerim nameravajo reševati težave ljudi zaradi na novo oziroma sploh prvič zarisane meje, zaradi katere se nekateri, ki so ostali na Hrvaškem, nameravajo preseliti v Slovenijo – so v državnem zboru sprejeli brez večjih težav. Še več, sprejeli so jih celo zelo hitro. Za razpravo so si poslanci ljudstva rezervirali deset ur, potem pa so vse, z glasovanjem vred, opravili v manj kot treh, še pred poldnevom.

Arbitražni paket

Izid glasovanja je bil znan vnaprej, saj je za zakoni stala vladajoča koalicija z zadostno podporo v državnem zboru. Podpora bo seveda s približevanjem državnozborskih volitev v prihodnjih mesecih vedno manj samoumevna, najbrž celo vedno bolj mlahava. V koaliciji vodja Miro Cerar in njegova Stranka modernega centra že od začetka nimata prave komande, kot jo je imel njega dni v raznih izvedbah Janez Drnovšek in še bolj trdno pred desetletjem v svoji prvi vladi Janez Janša. Zdaj, ko je že dolgo jasno, da se bodo na volitvah prihodnjo pomlad karte mešale na novo in da lahko Cerar s svojimi samo sanja o uspehu iz leta 2014, je discipline v koaliciji seveda še in že manj.

A za zdaj so paket arbitražne zakonodaje mirno in hitro pripeljali v veljavo. Verjetno je v ponedeljek vse skupaj potekalo tako hitro tudi zato, ker najbolj ostra opozicija, Slovenska demokratska stranka, ni na dolgo in široko razpravljala, tako kot zna in pogosto počne, glasovanje pa so sploh bojkotirali.

Poanta nove zakonodaje je, da je arbitraža določila, da morata državi razsodbo uresničiti v pol leta po objavi, torej še pred koncem tega leta. Ker si poslanci praznikov nočejo kvariti z banalnostmi, kot je služba, je seveda treba za nujne zadeve poskrbeti čim prej.

Čeprav se pri SDS marsikdaj zdi, da počne kaj iz čiste hudobije, bojkotiranje sodelovanja pri arbitražnem paketu ni popolnoma iz te kategorije. Hrvaška že več kot dve leti, od razkritja s pravili arbitraže strogo prepovedanih pomenjkovanj in usklajevanj med članom tribunala, ki ga je imenovala Slovenija, Jernejem Sekolcem, in slovensko agentko v arbitraži Simono Drenik, pravi, da se je arbitraža ne tiče. Ni je plačevala, svoje ljudi je odpoklicala, pri njej ni več sodelovala.

V SDS zato pravijo, da je kakršnokoli ukrepanje Slovenije v zvezi z implementacijo arbitražne razsodbe nepotrebno in verjetno celo škodljivo za državo. V prvem delu, o nepotrebnosti, je nekaj soli, z drugim delom, o škodljivosti, pa se je težko strinjati.

Zakaj torej hitenje? Verjetno je eden od razlogov, morda celo najpomembnejši, da je v arbitražni cirkus končno vstopila evropska komisija in bo Slovenija lahko torej pokazala, da je svojo nalogo opravila.

Prihod komisije

Iz Bruslja so v ponedeljek sporočili, da je predsednik izvršnega organa Evropske unije, evropske komisije, Jean-Claude Juncker za posredovanje pri zagotovitvi izvajanja arbitražne odločbe zadolžil Fransa Timmermansa. Nizozemski laburist Timmermans ni kdorkoli. Je izredno izkušen diplomat, tudi nekdanji nizozemski zunanji minister.

Zdaj je komisar za boljšo zakonodajo in boljše sodelovanje med institucijami, predvsem pa kot prvi podpredsednik komisije Junckerjeva desna roka. Iz Bruslja po kostanj v balkansko žerjavico torej niso kot ponavadi poslali tretje lige, ampak enega najmočnejših politikov v Uniji. Timmermans bo svojo misijo začel z obiskom v obeh državah, menda že prihodnji teden.

Komisija se je sicer okrog poletne arbitražne odločitve sukala kot maček okrog vrele kaše. Nekaj časa se sploh niso oglasili in šele čez nekaj časa so le izdavili, da pričakujejo, da jo bosta obe državi upoštevali. Dodali so, da so pripravljeni posredovati v procesu, da bi zagotovili popolno in pravično izvajanje odločbe.

Hrvaški premier Andrej Plenković se je na slovenski arbitražni paket odzval po hrvaško tipično frivolno. Češ da je ta zakonodaja slovenska interna zadeva. In dodal, da v »vsakem primeru kakršen koli dogovor o meji v praksi ni mogoč brez soglasja obeh držav,« pri čemer je imel sicer povsem prav. Napovedi Timmermansove misije so na Hrvaškem namenili bolj malo pozornosti.

Premiera Slovenije in Hrvaške sta se v ponedeljek celo na kratko pogovarjala v Budimpešti, na množičnem srečanju držav srednje in vzhodne Evrope s Kitajci. Potem je Plenković povedal, da Cerarja pričakuje do konca leta v Zagrebu.

Cerar je najprej pozdravil Timmermansovo bodočo intervencijo, potem pa dodal, da je zagrebško srečanje, na katerem bi s Plenkovićem govorila o implementaciji arbitražne razsodbe, sicer mogoče, vendar do zdaj ni prejel nobenih zagotovil, da bi Hrvaška spremenila odklonilno stališče do arbitraže. Zato srečanje ni smiselno. Je pa zanimivo že to, da se o srečanju slovenski in hrvaški diplomati za tesno zaprtimi vrati menda dejansko dogovarjajo.

Se pravi, uradno nič novega. Očitno pa je, da mora v arbitražni klobčič poseči nekdo od zunaj. Kako se državi sami dogovarjata, se kaže zadnjega četrt stoletja.

Prihod Kitajcev

Mariborski župan Andrej Fištravec in ljudje iz njegove ekipe radi hodijo na Kitajsko. Odkar je Fištravec spomladi 2013 postal župan, je Kitajsko obiskalo reci in piši 23 občinskih delegacij. Zadnja, v kateri je bilo osem ljudi z županom na čelu, sredi novembra. Do zdaj so za kitajske poti pognali kakšnih sto tisočakov iz občinskega proračuna.

Ljubitelji Kitajske so tam podpisovali sporazume, protokole o sodelovanju in se bratili s tamkajšnjimi mesti. Kritiki iz občinske opozicije so jim očitali, da so drage poti popolnoma brezplodne, saj jim niso sledili nobeni konkretni projekti.

Zdaj naj bi sadovi poti zrasli na mariborskem letališču. To upravlja družba Aerodrom Maribor, njen lastnik pa je družba s sedežem na Nizozemskem in kapitalom delno iz Kitajske SHS Aviation. Že prej so napovedovali razcvet letališča, vendar to še vedno zeva prazno.

Med prej omenjenim srečanjem vodstev držav srednje in vzhodne Evrope s Kitajci – na čelu katerih je bil premier najštevilčnejše države na svetu in druge največje gospodarske sile Li Keqiang – v Budimpešti, pa se je menda zgodil preobrat v dokaj žalostni zgodbi. Podjetje SHS Aviation je z enim največjih gradbenih podjetij na svetu, kitajskim državnim gradbincem China State Construction Engineering Corporation (CSCEC), v ponedeljek podpisalo predpogodbo o kar 660 milijonov evrov vredni naložbi v letališče. Sedanjo vzletno-pristajalno stezo naj bi podaljšali za osemsto metrov, zgradili bi še eno, nov kontrolni stolp, terminal, hangarje, parkirno hišo, hotel, mednarodni poslovni center in še kaj.

Čeprav pri tem podpisu ni bilo zraven mariborske občine, je župan Fištravec zasluge zanj pripisal bolj ali manj kar sebi. Zatrdil je namreč, da posla ne bi bilo, če ne bi bilo njihovih aktivnosti, tudi številnih poti na Kitajsko.

Grad v oblakih?

Vendar je do posla še dolga in zapletena pot. Novo rojstvo mariborskega letališča sicer omogoča novi prostorski načrt območja; zanimivo pa je, da so slovenska ministrstva za kitajske načrte izvedela iz medijev, čeprav države kot lastnice infrastrukture letališča pri kakršnikoli širitvi ne bo mogel nihče obiti. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek, znan po tem, da je brez dlake na jeziku, je v četrtek že itak pripomnil, da je vse skupaj maček v žaklju.

Poleg tega se, če odštejemo, kdo bi dal denar, pojavljata še vsaj dve težavi. Prva je, kdo bi z letališča letel. Maribor ima pred nosom veliko letališče v Zagrebu z rednimi linijami na velika vozlišča, kot so Amsterdam, Istanbul, Dubaj, Frankfurt in Pariz. Še bližje je letališče v Gradcu s številnimi povezavami po Evropi, daleč ni niti Ljubljana. Pa tudi vsa Slovenija skupaj najbrž nima dovolj ljudi, zainteresiranih za polete na Kitajsko, da bi se ti izplačali.

Rešitev sicer obstaja. Da bi Maribor postal evropsko vozlišče, kamor bi se vozili kitajski turisti in drugi potniki, z njega po Evropi in potem nazaj. Vendar se zdijo morebitni takšni načrti precej v oblakih.

Druga težava je, da je kitajska gradbena industrija – ne gre samo za gradnjo, ampak tudi proizvodnjo gradbenih materialov, kot sta jeklo in cement – predimenzionirana. Da bi ohranila videz njene vitalnosti, morajo podjetja po naročilu matere partije izvajati povsem nesmiselne projekte, kot je gradnja celih mest, v katerih potem nihče ne živi. Dobra novica je, da takšna fantomska mesta gradijo na Kitajskem in jih v Evropi najbrž ne bi niti smeli. Zato megagradnja za prazen nič v Mariboru ni posebno verjetna. Seveda pa je mogoče, da gre pri vsem skupaj preprosto za – nič.

Prijavi sovražni govor