Vrhunci tedna: Tromblon in Ruža na bojni nalogi

Hrvaške ribiče, ki jim hudobna Slovenija grozi z globami, je vzela v bran hrvaška vlada s policijo, obeta pa se jim še zaščita vojske in celo flote veteranov velike domovinske vojne.

ned, 07.01.2018, 11:00

 

Ni boljšega gnojila za populiste, kot je nacionalizem.

Konec tedna, ko so slovenski diplomati in politiki na Brdu pri Kranju mirno prežvekovali to, kar pač diplomati počenjajo med letom, se je na jugu dogajala prava drama. Hrvaške ribiče, ki jim hudobna Slovenija grozi z globami, je vzela v bran hrvaška vlada s policijo, obeta pa se jim še zaščita vojske in celo flote veteranov velike domovinske vojne. Žal takšne zaščite nima nobeno vodstvo ljubljanskega kliničnega centra, zato ga ves čas žagajo in na novo postavljajo.

Zdi se, da je zdravnik, moškega ali ženskega spola, eden najbolj zanimivih poklicev. Veliko ljudi bi rado bilo zdravniki. Še več je takšnih, ki o zdravnikih radi berejo, jih radi gledajo.

Doktor roman

Koliko zdravnikov je ustvarila fikcija, je nemogoče, celo nesmiselno ugotavljati. Seznam je tako rekoč neskončen. Samo knjig, v katerih so zdravniki glavne osebe, je menda več kot 10.000. Potem je tu še brez števila filmov in v sodobnih časih predvsem televizijskih serij, v katerih so glavni liki zdravniki.

Zdravnik se pogosto pojavlja tudi v ceneni literarno-televizijski zvrsti, doma v Latinski Ameriki, priljubljeni pa tudi drugod, telenoveli. In da ne pozabimo, zdravniki so glavne osebe posebne zvrsti pogrošnega tiska brez kakršnekoli literarne vrednosti, tako imenovanih doktor romanov; ti seveda niso vključeni v 10.000 in več prej omenjenih knjig.

Vendar bi si tudi telenovela in doktor roman težko zamislila zaplete, kakršne pretresajo slovensko zdravstvo. Resničnost je pač vedno bolj čudna od fikcije. Vrhunec doktorromanesknosti, telenoveličnosti slovenskega zdravstva pa se dogaja v njegovi največji in zato najpomembnejši instituciji, ljubljanskem kliničnem centru.

Ta teden je v sredo dobil petega generalnega direktorja v času, kar je na oblasti koalicija pod vodstvom premiera Mira Cerarja. Ob njenem nastopu je bolnišnično-znanstveno ustanovo vodil Simon Vrhunec. Zamenjal ga je Andrej Baričič, njega Brigita Čokl, njo Andraž Kopač. Kopača so iz nepojasnjenih vzrokov žagali več mesecev, vse do srede, ko so ga končno dokončno odžagali in na njegovo mesto postavili nekoga.

Kar nekoga. Ime je v tem doktor romanu sicer nepomembno, ker ga, če sklepamo po bližnji preteklosti, kmalu ne bo več med nami, vsaj na UKC Ljubljana ne, a ga kljub temu omenimo. Novemu generalnemu direktorju je ime Aleš Šabeder. Do zdaj je bil direktor Semenarne Ljubljana.

Sliši se obetavno. Saj razumete, semenarna, seme, to je blizu zdravstvu, kajne? Ne, ni. Če si pomagamo kar z njihovo lastno predstavitvijo: Semenarna Ljubljana spada v vrh ponudnikov kakovostnih semen. Vztrajno si prizadevamo izboljšati kakovost proizvodnje hrane, hkrati pa s široko ponudbo različnih izdelkov tako v lastni maloprodaji kot veleprodaji skrbimo za kakovostno izrabo prostega časa in urejenost bivalnega okolja. Semenarno Ljubljana smo organizirali po evropskih standardih semenarskih podjetij. Razvoj temeljimo na lastnih pridelkih, izdelkih in storitvah.

Kaj ima torej Aleš Šabeder z zdravstvom? Prav nič. Razen tega, da je bil najbrž kdaj pri zdravniku. Ampak koga to briga! Tudi njegovi prej omenjeni predhodniki niso imeli nič z zdravstvom. Razen nesrečne Brigite Čokl, ki je bila na položaju manj kot pol leta. Ta je bila pred nekaj leti po politični liniji nekaj časa celo državna sekretarka na zdravstvenem ministrstvu, čeprav ni imela izkušenj na tem področju.

Omenjanje, da je Aleš Šabeder peti generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra v mandatu aktualne vlade, je potrebno zato, ker je položaj povsem v rokah politike, bolj natančno vlade. Čeprav se lahko zamenjava malce zavleče, kot se je pokazalo pri Kopaču, se usodi, ki jo generalnemu direktorju začrta vlada, ni mogoče izogniti.

Če odštejemo razne božje sindrome in egotripe zdravnikov, ki so krivi za branjevske odnose med zaposlenimi v kliničnem centru, je za večji del katastrofalnih razmer v instituciji zato odgovorna vlada. Za finančne izgube, za najbolj aktualno katastrofo, skoraj razpad kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo, za vse druge katastrofe je pretežno odgovorna vlada. Zato, ker peterica v zadnjih treh letih in pol na mestu, kamor jih je imenovala vlada, ni naredila tega, kar bi morala.

In kaj bi morala? To pa mora vedeti vlada in tisti, ki ga vlada postavi na čelo UKCL. Ter ga potem, še preden spozna ustanovo s tam nekje 8000 zaposlenimi – mimogrede, v Semenarni Ljubljana je približno 250 zaposlenih –, odžaga.

Polletno zagrevanje

Piranski zaliv, tudi Piranski zaljev ali Savudrijska vala, kakor mu pravijo južno od Pirana, je geografsko povsem nepomemben del večjega Tržaškega zaliva. Tudi gospodarsko je skoraj brez pomena. Ima pa geostrateški pomen, čeprav samo za dve državi na svetu. Ker je ena od njiju na žalost Slovenija, se tukaj s tem zalivom ukvarjamo veliko bolj, kot je normalno.

V pred dobrega pol leta končani arbitraži o meji med Slovenijo in Hrvaško je prva prav v tem plitvem kosu morja dosegla skoraj edini uspeh. Dobila je večino zaliva. Sicer ni dobila izhoda iz zaliva do mednarodnih voda v Jadranskem morju, kar je bil njen osnovni cilj v arbitraži, ampak to je druga zgodba. Dejansko je dobila veliko večino zaliva.

Težava je v tem, da je Hrvaška zaradi prisluškovalne afere Sekolec-Drenik izstopila iz arbitraže in odločitve ne priznava. Za kar je vsaj uravnovešenemu delu njene politike gotovo žal, saj je dosegla veliko več, kot je lahko upala. Ampak (soglasne) odločitve sabora o odhodu iz arbitražnega postopka iz časa, ko je kazalo, da bo dobila precej manj, ni mogoče kar tako obiti.

Zato se Hrvaška dela, da ne priznava delitve Piranskega zaliva po drugačnem ključu kot na pol, kakor je veljal do zdaj. In v igro je kot vedno povlekla svoje ribiče. Ti so od konca decembra, ko je za Slovenijo arbitražna odločitev menda začela veljati, tožili, da si ne upajo v zaliv, ampak da na srečo tako ni sezone in se ne da nič ujeti; Piranski zaliv zaradi številnih vzrokov tudi sicer ni kakšen morski rajski vrt in hrvaški ribiči bi zlahka vrgli svoje mreže in jih polne potegnili na ladje kje drugje ob svoji neskončni obali.

Vendar so hrvaški politiki na ribiške limanice spretno ujeli slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca. Ta pa je v vedno bolj bizarno igro potisnil večino slovenske politike. Celo pregovorno cagavi premier Cerar je začel groziti z globami vsem, ki bi si upali brez dovoljenja zapluti v del zaliva, po arbitraži dodeljen Sloveniji.

U boj za zaljev svoj*

Zadnje dni lanskega in prve dni letošnjega leta je tako v zalivu vladal nelagoden status quo, v četrtek pa je očitno izbruhnil cel hudič. Hrvaški ribiči iz Istre so se šli potožit oblasti v Zagreb in tam so jim (spet) zagotovili, da jih bodo zaščitili v delu zaliva, za katerega Hrvaška misli, da je njen. Če bodo hudobni Slovenci pisali globe njim, jih bodo oni slovenskim ribičem.

A priložnost za nabiranje populističnih točk so, tako kot v Sloveniji na čelu z Erjavcem, začutili tudi hrvaški mrhovinarji s periferije in celo osrednjega toka politike. Razvpiti hrvaški veteran domovinske vojne in menda celo branilec Vukovarja Petar Janjić - Tromblon je tako vladi Andreja Plenkovića zagrozil, da bo, če v 72 urah – se pravi ta konec tedna – ne bo rešila položaja v Piranskem zalivu, organiziral sto ribiških ladij hrvaških branilcev s celotnega Jadrana. Ti da bodo hrvaško morsko državno mejo s Slovenijo zavarovali pred nezakonitimi vpadi tuje policije v hrvaške ozemeljske vode in zagotovili nemoteno ribarjenje hrvaškim ribičem iz Istre.

Podobno, morda še bolj radikalno, olje na ogenj zliva evropska poslanka iz vladajoče HDZ Ruža Tomašić, sicer znana populistka in nekdanja ikona hrvaške desnice: »Akcije slovenske policije tam, kjer so do premostitve mejnega spora hrvaške vode, so protizakonite. Naša policija – po potrebi pa tudi vojska – se na to mora odzvati. Slovenci so se odločili, da bodo spor reševali s silo, zato naj se zdaj s silo tudi spoprimejo.«

Ruža Tomašić časovnega ultimata ni postavila, a verjamem, da je pripravljena dolgo čakati. Ni boljšega gnojila za populiste, kot je nacionalizem. In dlje ko se nacionalne zamere kuhajo, boljše gnojilo za populiste postajajo.

Ker je Ruža vseeno bolj v političnem osrednjem toku kot Tromblon, hitrega desanta na Piranski zaliv torej najbrž ne bo. A s prihajajočimi volitvami bodo tudi bolj lunatični slovenski politiki, kot je Karl, gotovo z veseljem zagrabili priložnost za zatezanje na meji. Tam smo kdaj pred volitvami že videli vratolomne skoke slovenskih politikov v obmejne jarke. Pa tudi golobradi poslanec državnega zbora je jeseni, tri mesece po arbitražni razsodbi, ki je njegova stranka itak ne priznava, v Umagu in Pulju že videl hrvaške ladje, polne belih miši. Pardon, specialcev.

*V boj za svoj zaliv

Prijavi sovražni govor