Vrhunci tedna: Verjemite, vredno je!

Spet prerivanje v Bruslju, pa tudi v Planici: ampak to zadnje nam je vsaj všeč.

ned, 20.03.2016, 06:00

Klemen Slakonja se po novem lahko mirno okliče še za političnega analitika. V svojem spletnem hitu, glasbeni videosatiri na ruskega predsednika Vladimirja Putina (Putin, Putout), je ta igralec, komik in televizijski voditelj pred vsemi neimenovanimi visokimi diplomati, viri blizu Pentagona in drugimi analitiki – ki jih nikoli nihče ne potegne za jezik, ko v svojih napovedih povsem zgrešijo – povsem pravilno napovedal umik ruske vojske iz Sirije.

Putin vstopi in Putin izstopi. Preprosto. Veliki strateg iz Kremlja je zahodno strokovno in laično javnost v ponedeljek povsem presenetil, ko je napovedal omenjeni umik. Razen našega komika, seveda ...

Medtem ko zahodni politiki in analitiki še vedno tuhtajo, kaj Putinova poteza sploh pomeni – obenem pa jo, ne glede na to, da je (še) ne razumejo, na vsak način želijo prikazati kot ruski neuspeh – se je na Putinovo predrznost že ostro odzvala Evropska nogometna zveza (Uefa), kjer so zelo razočarani, ker se ta pred svojo odločitvijo ni posvetoval z njimi. Vsi namreč vemo, da se ves svet vrti okrog nogometne žoge, pa naj se še Putin in Rusija.

Uefa je trinoga iz Sankt Peterburga, ki je v svoji vladavini, podobno kot Tito, podvojil standard povprečnega Rusa, za vsak primer kaznovala le posredno. Četudi je ta precej oddaljen od njenega sedeža v Švici, ima ruski nepridiprav balistične rakete, pred katerimi Uefe ne bo ubranila prav nobena podkupnina, ki jo je morebiti prejela od sponzorjev.

Zato je nastradal pač neki drug Rus, ki je trenutno v vplivni sferi Uefe. Ime mu je Dimitrij Tarasov in je vezist moskovske Lokomotive. Dimitrijev greh je v tem, da je na tekmi evropske lige proti Fenerbahčeju v Istanbulu nosil majico s portretom Vladimirja Putina. Tarasov bo zato dobrodelni in ubožni Uefi moral odšteti 5000 evrov kazni; čeprav je hotel zgolj razsrditi hude Turke, ki Putina, odkar je v Siriji stopil na prste samooklicanemu sultanu Erdoğanu, nekako ne marajo. Uefa kazen pojasnjuje s tem, da igralci ne smejo nositi spodnjih majic niti drugih oblačil s političnimi, verskimi, osebnimi slogani, izjavami ali podobami. Mi ji seveda verjamemo, saj je poštena organizacija.

Inšpekcija za jezik

Veliki otroci se prerivajo na velikem igrišču, majhni pa na otroškem. Slovenija in Hrvaška sta se ta teden v Bruslju spet prerivali zaradi naše južne meje, ki si jo Hrvati nemarno lastijo kot svojo severno mejo. Naši so arbitražnemu sodišču z argumenti neutrudno pojasnjevali, zakaj se mora delo sodišča, ki določa mejo, nadaljevati, Hrvati pa so si ta trud prihranili in v balkanski maniri ponovili skoraj že ponarodelo izjavo Slobodana Miloševića: »Ja ne priznajem ovaj sud.« Ali po slovensko: »Ne priznavam tega sodišča.«

Majhna opomba in povsem mimogrede; prevoda nismo napisali zato, ker bi se bali, da ne znate hrvaško, temveč zgolj zaradi inšpekcije ministrstva za kulturo, ki te dni spet kaže, da se je sposobno odzvati na največje anomalije na medijskem trgu. Ob vseh težavah, spornih praksah in razsulu na medijskem trgu je vrli inšpektorat pokazal, da razume, kaj so prioritete, in je obiskal mednarodni dogodek Društva novinarjev Slovenije, ker da tam menda celo nekaj govorijo v tujem jeziku, in to brez podnapisov. Novinarji so se kazni inšpektorice izognili zgolj zato, ker jim je uspelo dokazati, da podnapisov sicer nimajo, imajo pa zato dva prevajalca, ki prevajata simultano. Medtem pa je lastnik medijev še vedno lahko kdorkoli, novinar pa tudi.

Hrvaška ne priznava arbitražnega sodišča, zato tudi naše inšpekcije ne in govori, kar hoče, kakor hoče in kadar hoče. Tako kot naši poslanci, predvsem s politične desnice, ki te dni zelo radi govorijo o sovražnem govoru, ki da se širi po državi, a je v svojem bistvu to svobodni, celo pomladni, govor. Če bi bili malce bolj pazljivi ali pošteni, bi videli ali priznali, da je glavni vir sovražnega, pardon, pomladnega govora prav njihova govornica v državnem zboru. A kaj bi to, volitve so še daleč in na naslednjih se celo utegne zgoditi, da bo sovražnost nagrajena, solidarnost pa kaznovana.

V tokratni epizodi retorične vojne za mejo niso blesteli naši poslanci niti zunanji minister Karl Erjavec, kar nas je nekoliko razočaralo. Odkar ima državni proračun denar za pokojnine, ta človek sploh ne pride več prav do izraza. Mogoče mu delamo krivico in je Erjavec zgolj doumel, da kot minister ne more ziniti vsega, kar lahko kot predsednik stranke. Situacijo je v pogovoru za hrvaško televizijo zato reševal njegov ministrski kolega Miro Kovač, ki bo prihodnji torek na uradnem obisku v Ljubljani. Njegovo stališče je nedvoumno: Hrvaška v arbitraži ne bo sodelovala zaradi »nepopravljive kompromitiranosti in skorumpiranosti«. Ne svoje, temveč slovenske, da se ne bo kdo zbegal. Na novinarsko vprašanje, kaj bo Hrvaška storila, če bo arbitražno sodišče sprejelo odločitev, ki njej ne bo v prid, pa je ponovno odgovoril v slogu Miloševića, da »nihče ne more prisiliti Hrvaške, da bi spoštovala nekakšno hipotetično odločitev sodišča, ki se mora ugasniti«. Uradni Zagreb nam pri tem jasno sporoča, da je pripravljen »v duhu dobrih sosedskih odnosov« in v skladu z mednarodnim pravom reševati spor o meji s Slovenijo z dvostranskimi pogajanji. Težka bo, sosedje. Doslej dvostranskih dogovorov niste spoštovali pa še neka žica se je od nekod pojavila na meji.

Motenje v Italiji

Kot da gre za mednarodno zaroto proti Sloveniji, so apetite po naši zahodni meji pokazali tudi sosedi Italijani. Ker je to omikan narod s tisočletno romansko kulturo, se nas niso lotili po balkansko, torej teritorialno, temveč kulturno, z besedo. Sicer ne tako kulturno kot v času fašizma, pa vendarle. Tržaškemu radiu Dance je na tržaškem sodišču uspelo iztožiti naš Radio Center, ki ga je z oddajnika na Markovcu mogoče slišati tudi v zamejstvu in to, glej ga zlomka, na isti frekvenci kot radio Dance. Italija svojih frekvenc ni uskladila po mednarodnih sporazumih – seveda ne, če pa z njimi namerava prodirati v naš kulturni prostor – zato se frekvence medsebojno motijo. In zakaj bi tržaško sodišče moralo upoštevati mednarodne sporazume, če pa gre za njihov radio, ki deluje v razsvetljenski misiji kultiviranja vzhodnih barbarov, kot se je nekoč izrazil italijanski predsednik? Tržaško sodišče je odločilo, da mora Radio Center plačati odškodnino v višini dobrih 150.000 evrov.

Kar je še lepše in kjer se pokaže naša prava pokončnost, ki jo je cenil in hvalil že Cankar; okrajno sodišče v Ljubljani se je z zahtevo italijanskega po hitrem postopku strinjalo in odredilo izvršbo. Za vsak primer so Radiu Center blokirali račun. Slovenska radijska postaja, ki je bila v Italiji obsojena na plačilo odškodnine zaradi motenja, v Sloveniji oddaja v skladu z vsemi mednarodnimi in domačimi predpisi ter na podlagi veljavnih dovoljenj in frekvence, ki jih je izdala slovenska država. Smešno, če ne bi bilo žalostno.

Lokalni posli

Prav nič smešno pa ta teden ni bilo v šempetrski bolnišnici. Tragično je umrl človek, ki so ga pri oživljanju namesto na kisik priklopili na smejalni plin. Pregled vseh medicinskih sklopk na urgenci je pokazal, da je bila bela cev priključena na modro in modra na belo. Torej narobe. Če ste morda pričakovali, da bo kdo za to »napako«, ki je človeka stala življenje in jo že preiskujeta policija in tožilstvo, takoj prevzel odgovornost, ste se zmotili. Kako ste na to lahko sploh pomislili? Saj vendar živimo v Sloveniji!

Dogodki in odzivi nanje so se vrstili nekako takole: V šempetrski bolnišnici je nekdo umrl. Takoj se je pojavil sum na malomarnost. Vsi vpleteni so najprej tiho. Pa ne iz pietete, temveč zato, da se dogovorijo, kdo je neodgovoren, ali pa zato, ker čakajo, da bo kdo drug kar sam priznal napako in jim ne bo treba reči ničesar. Seveda se to ne zgodi, saj vpleteni dolga leta delujejo v zdravstvu in vedo, da ne smeš priznati ničesar, še posebno če si kriv. Ministrstvo za zdravje se nato oglasi prvo, in to v smislu: nismo mi krivi, če že, gre za človeško napako. Nato se oglasi človeški faktor v bolnišnici in reče: »Mi smo samo prevzeli v najem urgentni center.« Naslednji v verigi neodgovornosti se oglasi prvi izvajalec del na urgentnem centru Medicoengineering: »Res je. Bela cev je priključena na modro in modra na belo, kar je povzročilo napako v izpustih na sklopkah. Priklope je izvajal Medicop.« Beri: kriv je Medicop. Tudi ta seveda ne more biti kriv niti odgovoren: »Podjetje Medicop ni bilo niti pooblaščeno niti pogodbeno pristojno za izvedbo fiksnega in končnega priklopa.« Beri: nismo krivi niti mi.

Medtem ko krivca še iščemo, pa nam konec tedna poleg lepega vremena lepšajo naši letalci v Planici. Prvi dan spektakla v poletih se je v Planici zbralo 20.500 ljudi, za njihovo veselje pa sta poskrbela Peter Prevc z zmago in Robert Kranjec s tretjim mestom. Dolgo po tekmi sta delila podpisane kartice in se fotografirala z navijači, nato pa občutke delila še z mediji. »Saj sem vam letos vse dal, kaj bi še radi,« se je pošalil Prevc. Nič, Peter, dal si nam odločno več, kot si zaslužimo.

Dogodek v Planici je poleg zdravja obiskovalcev in krepljenja našega nacionalnega ponosa dober tudi za lokalni posel. To so že pred časom in tudi letos ugotovili tudi lokalni taksisti, ki so že navili svoje cene. Kaj lahko se vam zato zgodi, da boste za kratko lokalno vožnjo do Planice plačali oderuško ceno. Naj vas potolažimo; vsak nacionalni interes nekaj stane, in če se poleg sonca želite sončiti še v slavi naših orlov, vas bo to pač nekaj stalo. Verjemite, vredno je!

Prijavi sovražni govor