Vsako pomlad zacveti tulipan unikat

V Mozirskem gaju lahko občudujete Mozirski gaj, tulipan z oznako 9589-185-4.

ned, 15.04.2018, 11:00

Vsako leto novi tulipani

Tulipan Mozirski gaj je leta 1995 vzgojil žlahtnitelj Mellem in je križanec sort White Triumphator in West Point. Cveti konec aprila in v začetku maja, odlikujeta ga posebna barva in dolga obstojnost cvetov. Je tudi edini tulipan, katerega čebulic v Mozirskem gaju po cvetenju ne zavržejo. Dobavitelj iz Nizozemske jim čebulice te sorte vsako leto pošlje brezplačno, sadijo jih samo v Mozirju, po cvetenju pa čebulice skupaj z listjem takoj izkopljejo in pošljejo nazaj na Nizozemsko. Tam jih dobavitelj s posebnimi metodami dohrani in pripravi za jesen, ko jih spet pošlje v Slovenijo. Vsako leto mora nekaj čebulic tudi dodati. To je edina sorta tulipanov, ki tako kroži med Slovenijo in Nizozemsko.

 

Tulipane drugih sort bi, potem ko odcvetijo, morali pustiti v zemlji še skoraj mesec dni, da bi se listje posušilo in bi čebulice dozorele za naslednje leto. Toda že maja imajo v parku precej obiska in na gredicah ne morejo puščati tulipanov, ki se sušijo. Zato morajo čebulice takoj izkopati in nasaditi poletno cvetje. »Pa tudi če bi jih pustili v zemlji, naslednje leto ne bi več cveteli sočasno, bili enako visoki in tudi barve bi se med njimi že skrižale,« pravi Bele.

 

Tako si ne morejo privoščiti, da bi sadili iste čebulice, in vsako leto kupijo nove. Stare zavržejo, a čisto v nič tudi ne gredo. Znanci Mozirskega gaja, tisti, ki parku pomagajo, pa tudi sponzorji in kakšno turistično društvo pridejo po čebulice, jih doma v suhih, zračnih prostorih pustijo dozoreti in jih jeseni spet posadijo.

 

Za park vsako leto kupijo okoli 200.000 čebulic tulipanov, pa še okoli 15.000 mačeh in z vsem drugim cvetjem imajo že na pomladni razstavi približno pol milijona cvetov.

Zima je letos mesec dni dlje kazala zobe in v alpski dolini med Menino in Mozirsko planino ni bilo nič drugače. A z malo zamude prav ta konec tedna v Mozirskem gaju ob že razcvetelih narcisah in mačehah odpirajo odebeljene popke prvi tulipani. Med njimi je prav poseben tulipan z oznako 9589-185-4, imenovan tudi Mozirski gaj. Ni ga mogoče videti nikjer drugje po svetu, samo v etnografskem in hortikulturnem parku Mozirski gaj v Mozirju zacveti vsako pomlad. Na sprehod in pogovor o preteklosti in izzivih sedanjosti smo se podali k vodji parka Darku Beletu. Povod je bila 40-letnica Mozirskega gaja.

Park se zadnja leta spreminja. Struktura obiskovalcev gaja in tistih, ki so jih cvetličarji in vrtnarji iz vse Slovenije, ki se v njem redno predstavljajo, tja vabili, je bila včasih malo drugačna, starejša, prihajali so ljudje, ki že imajo hiše, vrtove, tudi kmetije. »Ti prihajajo še zdaj, smo pa vmes izgubili nekaj privlačnosti za mlade družine in otroke. Zato smo v zadnjem obdobju okrepili dejavnost Mozirskega gaja na družbenih omrežjih, hkrati pa vsebino razstav prilagajamo širši populaciji,« razlaga Darko Bele.

Darko Bele, vodja Mozirskega gaj. Foto: Brane Piano/Delo

 

Več za otroke


Park je vse manj samo hortikulturni in etnografski, dodajo mu tudi druge vsebine. Po gaju se sprehajajo junaki iz risank, prirejajo razstave ptic, z društvom BioExo predstavljajo eksotične živali, recimo kače … Letos bodo pripravili veliko razstavo želv. Takšne stvari, pripoveduje Bele, imajo otroci še posebno radi in že lani so ugotavljali, da se skupaj s starši že dlje časa zadržijo v parku. Zaradi njih so letos uredili Čarobni otroški vrt s prikupnimi, opremljenimi hiškami, v katerih se najmlajši lahko igrajo. Upajo, da bodo tudi te hišice, ki so jih poskrili med grmovnice, privabile več obiskovalcev. Gotovo seveda ne toliko, kot jih pride decembra na Božično bajko v Mozirskem gaju. Minuli december jih je bilo okoli 25 tisoč, toliko kot prej vso poletno sezono skupaj.

V prikupnih hiškah med grmovjem se otroci lahko igrajo. Foto: Brane Piano/Delo

»Letos bo osvetljava parka v decembru še obsežnejša,« napoveduje Bele. »Ko smo začeli, smo obljubili, da bomo imeli Božično bajko vsaj deset let in da bomo v tem času za vsakega Slovenca priskrbeli eno lučko. Že v prvih dveh letih smo vsako leto kupili pol milijona lučk, letos jih bomo še dvesto tisoč in decembra bo v parku 1,2 milijona lučk. Seveda pa bomo dodali še druge zanimivosti in spremljevalne dogodke, največ prav za najmlajše obiskovalce.«


Začetki

Aprila 1978 je bila v Mozirskem gaju prva razstava. Prej je bila tam trška gmajna in ljudje so nanjo vozili odpadke. Takratni in še sedanji mozirski vrtnar Jožef Skornšek kot predsednik turističnega društva in hotelir Ivan Zupan sta se domislila, da bi naredili lep cvetlični park. Za pomoč sta prosila takratnega direktorja Arboretuma Miho Ogorevca, ki mu je bila ideja všeč in naredil je prvi načrt. Priključila so se številna društva, ljubitelji in prostovoljci, gmajno so začeli krčiti in saditi rastline. Sprva je bil gaj precej manjši, zdaj pa obsega sedem hektarov. Že prva predstavitev je bila med ljudmi lepo sprejeta in z enoletnicami zasajen park je precej vplival na Arboretum Volčji Potok, ki je tudi sam začel saditi enoletnice.

Približno 60 slovenskih cvetličarjev in vrtnarjev se vse leto predstavlja v parku. Foto: Brane Piano/Delo

»Bili so vzponi in padci,« se spominja Bele, »najhuje je bilo novembra 1990, ko je katastrofalna poplava gaj uničila. Le trmi in delavnosti Jožefa Skornška se gre zahvaliti, da se je delo nadaljevalo.«


Leta 1993 so ustanovili Ekološko hortikulturno društvo in odtlej je park samostojna pravna oseba. Edini vir dohodkov so vstopnina in sponzorski prispevki. Podpore širše skupnosti nimajo, čeprav so jo za posamezne projekte večkrat poskušali dobiti. »Zemljišče je v lasti občine Mozirje, zanj imamo uprav­ljavsko koncesijo še za naslednjih 20 let. Seveda si želimo več podpore in sodelovanja. V zadnjem času tega ni prav dosti. Želimo si dodatnih prireditev, zanimivosti. Ne vem, ali bi bil lunapark prava stvar, a Dunaj ima kar tri, naši občinski svetniki pa so odločili, da ga v Mozirju ne sme biti. Celo naše parkirišče bi nekateri kar pozidali in ne vem, kje bodo potem obiskovalci, ki jih je čedalje več, parkirali. Na Savinji ob parku je jez, ki ga poleti občudujejo turisti iz držav Beneluksa, ki jih največ prihaja v Zgornjo Savinjsko dolino, a tam bi zdaj radi postavili hidroelektrarno …« se manj prijetnih tem dotakne sogovornik.

Pripoveduje, da so župana prosili za pomoč in je pri širitvi parka tudi poskušal pomagati. Zdaj bi namreč že potrebovali dodatne površine, a seveda v neposredni soseščini. Vendar jim zasebni lastnik zemljišča zaenkrat noče prodati, morda si bo premislil, morda bi ga dal tudi v najem, upa Bele.

Spomladi cvetlični obok sestavijo iz mačeh, pozneje iz poletnega cvetja. Foto: Brane Piano/Delo

V parku bi potrebovali tudi sodobno otroško igrišče in večji center šolskih in obšolskih dejavnosti. Sedanji je premajhen, v učilnici v najstarejši mozirski hiši je prostora za 20 do 25 učencev, vsak dan pa v njej gostijo dva ali tri razrede in skupine po 40, 50 otrok. »Od tega ni zaslužka, a če otroci pridejo k nam na naravoslovni dan, če so zadovoljni, to povejo doma in drugič pridejo s starši ter se radi vračajo,« razlaga Bele.


V nekoliko odročno Mozirje želijo privabiti še več ljudi. Z Arboretumom v Volčjem Potoku se ne primerjajo, tamkajšnji park je desetkrat večji, precej zaposlenih ima in drugačen status, tudi nekaj državnega sofinanciranja, poleg tega je v središču Slovenije in v bližini Ljubljane. »Mi se z njim ne moremo kosati, sami se moramo boriti za preživetje,« razmišlja Darko Bele.

Praznovanje vse leto

Četrto okroglo obletnico bodo letos praznovali vse leto, saj jim za kaj posebnega ne ostaja dovolj denarja. »Za vzdrževanje etnografskih objektov gre po štiridesetih letih vse več denarja, torej za vzdrževanje obstoječega, in zato ga je manj za novosti. Zato tudi letos velikih novosti ne načrtujemo. Smo pa precej prihodkov od Božične bajke, čeprav smo tudi vanjo morali veliko vložiti, namenili za obnovo objektov. Zamenjali smo več streh, postavili nove mostičke, obnovili vso električno napeljavo, po 20 letih je namakalni sistem potreben temeljite prenove, tu je še reklamiranje,« postane Bele malce bolj resnega obraza, ko v mislih prešteva finance.

Potem se razvedri: »Kljub vsemu načrtujemo, da bi 40-letnico proslavili skupaj z vsemi Mozirjani. Jeseni bi jih radi povabili v gaj na koncert kakšne resne glasbe, ki je v našem okolju redka, saj je tod bolj doma harmonika … Želimo si narediti jesenski večer odprtih vrat in koncert na travniku sredi parka.«

Prijavi sovražni govor