Vse manj infekcijskih bolezni? Napačen vtis

Do danes je svetovna zdravstvena organizacija (WHO) za izkoreninjeno razglasili samo eno bolezen, črne koze.
Objavljeno
12. januar 2018 16.21
15.8.2009 Ljubljana, Slovenija. Zdravnisko cepljenje na Infekcijski kliniki.FOTO:JURE ERZEN/Delo
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Pred več kot tremi desetletji je epidemija aidsa prestrašila svet. A ker so se zadnja leta pojavila zdravila, s katerimi učinkovito zavrejo razvoj bolezni, je panika minila. Zdi se, da so nalezljive bolezni poniknile v pozabo. Da jih morda sploh ni več ali pa niso posebna težava. Zato so številni starši tudi začeli zavračati obvezno cepljenje svojih otrok. Kadar se pojavijo kakšne v preteklosti bolj znane, predvsem otroške bolezni, tako kot se zadnje čase ošpice, pa povzročijo presenečenje in strah.

Na vprašanje, ali je vtis, da je danes infekcijskih bolezni manj kot nekoč, pravilen, je predstojnica klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega UKC dr. Tatjana Lejko Zupanc odgovorila nedvoumno: »Ta vtis je popolnoma napačen. Tako je napačno napovedoval že dobitnik Nobelove nagrade za medicino leta 1960, avstralski profesor Frank Burnet. Kmalu po drugi svetovni vojni je dejal, da pričakuje, da težav, ki jih povzročajo infekcijske bolezni, kmalu ne bo več.«


Vsaj 40 novih

Za to, da težav z infekcijskimi boleznimi ni konec, je po besedah Lejko Zupančeve odločilno, da so njihovi povzročitelji živi organizmi. Tako kot se na spremembe v okolju prilagajamo ljudje, se jim prilagajajo tudi povzročitelji infekcijskih bolezni. V zadnjih treh desetletjih se je pojavilo vsaj 40 novih ali spremenjenih tovrstnih bolezni.

Infekcijske bolezni sicer povzročajo virusi, bakterije in paraziti (na primer malarijo). Prvi so problematični, ker se lahko izjemno hitro širijo in spreminjajo – najbolj stalen primer je virus gripe, ki se vsako leto pojavi v popolnoma novi obliki in v posteljo položi milijone ljudi. Pri virusih je sreča, da je proti večini mogoče hitro izdelati učinkovito cepivo. Tudi tu je dober primer gripa. Proti vsakoletni obliki je na voljo učinkovito cepivo, vendar se je v Sloveniji le redkokdo odločil za cepljenje. Letos se je očitno nekaj spremenilo, saj so samo ta teden cepili več ljudi, kot v celi lanski sezoni cepljenja decembra in januarja, skupno pa je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) letos izdal več kot 97.000 odmerkov cepiva. Na NIJZ je cepiva že zmanjkalo, prav tako v nekaterih zdravstvenih domovih.

Seveda cepiva proti vsem virusom ni. Zelo znana izjema je virus HIV, povzročitelj aidsa, proti kateremu neuspešno iščejo cepivo že od pojava bolezni.

Pri bakterijah je zgodba obrnjena. Cepiv proti njim je malo, je pa vsaj večino bolezni, ki jih povzročajo, mogoče učinkovito zdraviti z antibiotiki.

Po drugi svetovni vojni so bile v Sloveniji med infekcijskimi boleznimi še vedno zelo razširjene otroške bolezni. Na primer zdaj že skoraj pozabljena otroška paraliza. Stavbo, v kateri je infekcijska klinika, so z novim delom dogradili prav zaradi epidemije te bolezni. Bolezen so do danes s cepljenjem skoraj popolnoma izkoreninili, čeprav je za tako še niso razglasili.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je doslej za izkoreninjeno razglasila samo eno bolezen, črne koze. Zadnji izbruh te izjemno smrtonosne bolezni v bližini Slovenije je bil na začetku 70. let na Kosovu. Po besedah predstojnice infekcijske klinike so bili na dobri poti k popolnemu obvladovanju tudi pri davici. A se je spet pojavila po razpadu Sovjetske zveze in zato kolapsu javnega zdravstva v njenih naslednicah s sistemom cepljenja vred.

Po drugi svetovni vojni je bilo pri nas veliko hepatitisa A oziroma zlatenice. Danes je zelo redka, saj so se izboljšale sanitarne razmere, predvsem kakovost pitne vode. Pojavljajo pa se tako imenovani uvoženi primeri, ko se nekdo okuži v tujini, največkrat na območju Sredozemlja.

Eni najbolj razširjenih virusov danes, ki pogosto povzročajo izbruhe, so virusne črevesne okužbe z noro- in rotavirusi. Za prve cepivo ne obstaja, za druge pa in v državah, kjer se cepi veliko ljudi, dosegajo dobre uspehe pri preprečevanju. Včasih sta bili razširjeni tudi virusni bolezni rdečke in mumps, vendar se z njima na infekcijski kliniki srečajo le še zelo redko.

Še vedno milijoni mrtvih

V Sloveniji so danes ena redkih otroških virusnih bolezni, ki se pojavlja pri večjem številu otrok, vodene koze oziroma norice. Cepivo proti njim obstaja, vendar cepljenje ni med obveznimi, saj bolezen v večini primerov ne povzroča hujših težav, kot so vročins in značilni s tekočino napolnjeni kožni izpuščaji. Vsako leto je kljub obveznemu cepljenju tudi precej primerov oslovskega kašlja, vendar ta ni virusna, ampak bakterijska bolezen.

Najbolj globalno razširjena virusna bolezen je aids, ki ga povzroča virus HIV. Opazili so jo v prvi polovici 80. let prejšnjega stoletja. V Sloveniji ni zelo pogost, na leto odkrijejo približno 40 do 50 novih okuženih, po svetu pa je pod rušo spravil že milijone ljudi. V zadnjih letih se je sicer smrtnost zaradi učinkovitih zdravil, s katerimi zavirajo razvoj aidsa, precej zmanjšala in bolezen ni več med desetimi najpogostejšimi vzroki smrti po svetu.

V svetovnem merilu povzročata veliko obolenj virusa denga in čikungunja. Oba izvirata s subtropskih območij, vendar se njuni prenašalci, predvsem nekatere vrste komarjev, zaradi segrevanja ozračja širijo v bolj zmerna podnebja in povzročajo izbruhe bolezni tudi tam, kjer jih do zdaj ni bilo. Enako bi se lahko zgodilo in se že dogaja z malarijo.

Od nalezljivih bolezni so sicer po smrtnosti najviše okužbe spodnjih dihal, ki so bile leta 2015 za srčnimi boleznimi in možganskimi kapmi tretji najpogostejši vzrok smrti po svetu. Usodne so bile za več kot tri milijone ljudi. Visoko, na osmem in devetem mestu s po približno 1,4 milijona žrtvami, so črevesne okužbe in tuberkuloza. Aidsa, ki je bil na začetku tega tisočletja na sedmem mestu, saj je povzročil skoraj milijon in pol smrti na leto, pa, kot rečeno, globalno ni več med desetimi najpogostejšimi vzroki smrti.

Ošpice

V Sloveniji trenutno vlada strah pred ošpicami, povezan z vedno nižjo precepljenostjo otrok proti boleznim, za katere je cepljenje obvezno. Za otroke in mladostnike so to poleg ošpic mumps, rdečke, davica, tetanus, oslovski kašelj in hepatitis B. Ošpice so precej redke. V zadnjih desetih letih tri leta ni bilo nobenega primera, v letih 2013 in 2016 po eden, v letih 2010 in 2012 po dva, leta 2011 22 primerov, leta 2014 52 primerov ter leta 2015 18 primerov. Za lani podatkov še ni.

Letos pa so že obravnavali prvi primer, uvožen s Kosova. Povzročil je veliko zaskrbljenost, saj je okuženi spremljal svojega otroka na pregledih v ljubljanski pediatrični kliniki. Tam bi, če upoštevamo visoko kužnost virusa ošpic, lahko okužil veliko ljudi, tudi otrok z drugimi boleznimi.

Po podatkih NIJZ je precepljenost proti hepatitisu B s tremi odmerki cepiva v lanskem šolskem letu znašala 88,7 odstotka in se je zadnjih petih letih skoraj ne spreminja. Podobno je s precepljenostjo s cepivom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju. V lanskem šolskem letu je bila skoraj 94-odstotna in se je v zadnjih petih letih znižala za manj kot odstotek.

Najbolj aktualen je zdaj seveda podatek o precepljenosti z dvema odmerkoma cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Tudi tu se delež cepljenih v zadnjih petih letih skoraj ni spremenil. V šolskem letu 2012/2013 so jih cepili 96 odstotkov, leto pozneje 94,3 odstotka, leta 2011/2015 95,8 odstotka, leta 2015/2016 93,1 odstotka. V lanskem šolskem letu so dvakrat cepili 94,2 odstotka otrok, ki jih morajo.

Lani spomladi je predstojnica območne enote NIJZ v Celju in vodja področja nalezljivih bolezni dr. Alenka Trop Skaza za Nedelo povedala, da mora biti za kolektivno imunost prebivalstva proti ošpicam kot izredno nalezljivi bolezni cepljenih 95 odstotkov ljudi. Torej je trenuni delež ravno na meji oziroma nekoliko pod njo.

Bolj problematični so nekateri deli Slovenije, predvsem Ljubljana. Tam je bilo lani proti ošpicam cepljenih samo 88 odstotkov otrok, daleč pod mejo, nujno za kolektivno imunost prebivalstva. Še bolj menda vzbuja skrb precepljenost na waldorfskih vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Podatki o deležu cepljenih otrok po posameznih šolah se sicer ne smejo zbirati, vendar naj bi bil na tovrstnih ustanovah delež necepljenih otrok daleč nad povprečjem.

Po besedah Tatjane Lejko Zupanc so bile ošpice po drugi svetovni vojni splošno razširjene. Ker gre za izjemno hitro nalezljivo bolezen, so jih dobili tako rekoč vsi, rojeni pred letom 1960. Ker so jih preboleli, so imuni in jih ne ogrožajo več.

Cepljenje z enim odmerkom se je začelo leta 1968, z dvema pa leta 1974. Torej so zaradi ošpic najbolj ogroženi rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja in seveda tisti, ki jih potem zaradi različnih vzrokov – v zadnjih letih tudi ali predvsem svetovnonazorskih – niso cepili. Podatki NIJZ o precepljenosti sicer kažejo, da število necepljenih otrok ni alarmantno.

Tudi predstojnica infekcijske klinike Tatjana Lejko Zupanc meni, da je pretirana panika odveč, vendar opozarja, da so otroške in nalezljive bolezni nasploh danes pod nadzorom predvsem zaradi treh dejavnikov – boljših sanitarnih razmer pri vodi, hrani in bivalnih razmerah, boljšega splošnega zdravja prebivalstva in cepljenja. To je zgodovinsko gledano ogromno pripomoglo k boljšemu zdravju ljudi. Nekatere države, ki niso imele več obveznih cepljenj, jih zato zdaj spet uvajajo.

Neučinkoviti postopki

Ker Slovenija ima obvezno cepljenje za otroke in mladostnike, je povsem na mestu vprašanje, kaj se zgodi, če nekdo svojih otrok ne cepi. Na zdravstvenem inšpektoratu pojasnjujejo, da dobijo vsako leto kar nekaj prijav zdravnikov - leta 2013 370, leto pozneje 380, leta 2015 470, leta 2016 382 in lansko leto 1236. V postopkih se znajdejo predvsem starši oziroma skrbniki otrok, saj ti, posebno mlajši, gotovo ne zavrnejo cepljenja po lastni presoji.

Ko dobi prijavo, inšpektorat vodi postopke po zakonih o nalezljivih boleznih (ZNB), o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in splošnem upravnem postopku (ZUP). Zakoni predvidevajo tudi globe za kršitelje. Po ZNB lahko dobijo starši oziroma skrbniki otrok, ki jih ne cepijo, 41,73 evra kazni, po ZIN 500 evrov kazni, po ZUP pa do 200 ali do 1000 evrov kazni. V letu 2013 so inšpektorji izrekli 43 glob, leta 2014 24, leta 2015 10, leta 2016 pa 12 glob. Največ v zadnjih letih, 51 glob, so izrekli lani. Od teh je bilo največ, 31, najnižjih po ZNB, tri so bile po ZIN, štiri po ZUP do 200 evrov in 13 po ZUP do 1000 evrov.

Postopki so iz različnih vzrokov dolgotrajni. Na zdravstvenem inšpektoratu pogosto dobijo nepopolne prijave in se zaplete že na začetku. Tako na naslovu, ki so ga dobili v prijavi ali so ga našli v centralnem registru prebivalcev, ne najdejo pravega naslovnika za vabila, pozive, sklepe in druge dokumente. Posebno težavno je najti ljudi, prijavljene v tujini, ali prebivalce romskih naselij.

Druga problematična skupina so ljudje, ki se poskušajo cepljenju izogniti namerno, ker mu iz različnih, ne nujno racionalnih vzrokov nasprotujejo. Ti so navadno dobro poučeni o pravnem blodnjaku na tem področju. Uporabijo pravico iz ZNB, da zdravstvenemu ministrstvu sami podajo predlog za opustitev cepljenja. Predlog mora obravnavati komisija za cepljenje zdravstvenega ministrstva in do njene odločitve zdravstvena inšpekcija postopek prekine. »Dejstvo je, da vodenje teh postopkov do zdaj v večini primerov ni privedlo do cilja, torej do cepljenja,« priznavajo na zdravstvenem inšpektoratu.