Všeč ji je tišina, ki jo sliši iz dvorane

Z mlado pianistko Zalo se srečamo, preden se družina Kravos odpravi nazaj v Luksemburg, kjer živi.

ned, 05.03.2017, 15:00

Visokoraslo dekle z dolgimi temnimi lasmi in nekaj mlajši deček, prav tako temnolas, se razigrano zapodita navzgor po stopnicah in se razgledujeta po mestnem podhodu pod njima, kjer najdemo miren kotiček za pogovor. Ni mogoče spregledati, da sta brezskrbna otroka brat in sestra. Štirinajstletna Zala Kravos, dve leti mlajši brat Val in njuni starši imajo tisti dan precej opravkov v Ljubljani, ker se njihove počitnice iztekajo. Še prejšnji večer je Zala v dolgi črni obleki sedela za klavirjem v dvorani Slovenske filharmonije.

Z mlado pianistko se srečamo, preden se družina Kravos odpravi nazaj v Luksemburg, kjer živi. Za učence Evropske šole v tem mestu, ki jo obiskujeta Zala in Val, so se zimske počitnice končale. Tokrat so jih preživeli v Sloveniji, tudi zato, ker je imela Zala po programu Glasbene mladine Slovenije koncerta v kranjski glasbeni šoli in v Slovenski filharmoniji. Pozneje, ko se poslovimo, bolje razumemo, kako živi družina, v kateri odraščajo nadarjeni glasbeniki. Zala se je pri devetih letih odločila, da bo pianistka, da bo to njen poklic in življenje. Oče Marko in mati Lijie Che sta življenje družine prilagodila talentu otrok.

Nevidna vez z dvorano

»Ponavadi veliko počivam, dobro se naspim, kaj dobrega pojem, ampak tudi drugače sem navajena imeti redne, uravnotežene obroke, posebej zajtrk. Pravzaprav pred koncertom ne delam nič posebnega. Osredotočim se nanj, tudi vadim, a ne preveč. Pred nastopom nimam kakšnega posebnega režima,« pripoveduje Zala, ko jo vprašamo, kako je preživljala popoldne v Ljubljani, preden je sedla za koncertni klavir, pravzaprav drugič, kar je s starši prišla v Slovenijo zaradi nastopov. Okoli novega leta pa so prišli predvsem na smučarijo. Vsa družina rada smuča in Zala se kaj dosti ne obremenjuje s tem, da mora bolj kot drugi paziti na roke, ki med koncerti drsijo po črno-belih tipkah. Bila ji je všeč tudi harfa, pravi Zala, zanesljivo je družina vplivala na to, da je izbrala klavir: »Na klavirju sem hitro napredovala, vse raje sem ga imela, vse bolj me je privlačil. Bil je vse pomembnejši v mojem življenju.« Klavir je dobra osnova za vse druge inštrumetne, številni glasbeniki začnejo z njim, dodaja oče Marko.

»V Kranju sem bila zelo prijetno presenečena, saj so mi pred nastopom v glasbeni šoli rekli, naj se ne čudim, ker ta publika ni navajena dolgo ploskati. Ozračje je bilo zelo prijetno in na koncu dolg aplavz, tako da je bilo to zame res lepo presenečenje. Ko igram v manjših dvoranah, je razpoloženje vedno nekako bolj zasebno, simpatično. V Kranju je na koncert prišlo veliko učencev, tako da je zmanjkalo prostora in so jih posedli tudi po odru,« pripoveduje z iskrenim veseljem. V filharmoniji je bilo občinstvo drugačno, a to niti ni pomemebno, dodaja: »Pri vsakem koncertu slišim to tišino, ko igram, to koncentracijo v publiki, ne glede na to, ali so v dvorani otroci, starejši, ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z glasbo ... Zame je to vedno prijetno.« Zala se je lani prijavila na natečaj Zveze glasbene mladine Slovenije in se kot edina solistka uvrstila med mlade glasbenike, ki jim zveza v tej sezoni zagotavlja vsaj tri koncerte. Poleg tega je januarja igrala v nemškem mestu Trier, kjer je skupaj z orkestrom nastopila z Mozartovim koncertom št. 6. »Mlada nadarjena dama je navdušila občinstvo,« je v lokalnem časopisu zapisal glasbeni kritik, ki je razmišljal tudi o tem, da na koncertne odre prihajajo vse mlajši vrhunski glasbeniki. Dvorana s skoraj 300 sedeži je bila razprodana, tako da je celo zmanjkalo stolov in jo je nekaj obiskovalcev poslušalo stoje.

Na koncertih po svetu

Zala je z deli različnih skladateljev že nastopala na koncertnih odrih v trinajstih državah, v enajstih evropskih: Združene države Amerike, kjer je igrala v sloviti koncertni hiši Carnegie Hall v New Yorku, Kitajska (od koder je doma njena zlata mama in središče družine Lijie Che), Bolgarija, Slovaška, Italija, Nemčija, Francija, Češka, Madžarska, Velika Britanija ... Marca in aprila bo dvakrat sedla za klavir v luksemburški filharmoniji, kjer jo bo spremljal tudi orkester, do julija bo imela po Belgiji še več drugih koncertov, spet bo nastopala pred nemškim občinstvom, tudi s solističnim recitalom. Družina, v kateri poleg Zale raste še drugi pianist, njen brat Val, poskuša hčerino glasbeno pot čim bolj uskladiti z njenim šolanjem, zato se za koncerte, če je le mogoče, dogovarjajo v času počitnic, tako kot v Sloveniji. »Poleti imam več koncertov kot pozimi. Lani junija sem jih imela posebej veliko, različne programe, in je bilo res naporno. V obdobju izpitov v Evropski šoli na glasbenem konservatoriju moj program načrtujemo tako, da zmanjšamo število koncertov, zato da se lahko osredotočim na učenje v šoli. Ponavadi igram na koncertih program, ki ga tudi študiram, tako je zame lažje, ker mi za nastope ni treba pripravljati posebnih skladb,« pripoveduje mlada glasbenica. V Evropski šoli nimajo posebnega učnega programa za učence, ki se z umetnostjo ukvarjajo tako intenzivno kot ona z glasbo, tudi ne bi bili veseli, če bi učenci zaradi svojih talentov veliko izostajali: »Vseeno sem kar pogosto odsotna, posebej v zadnjem času, ko sem šla recimo med šolo na lekcije v Bruselj, včasih pač moraš določiti prioritete ... V šoli sem skoraj skoraj vsak dan do pol petih, saj le enkrat na teden končamo ob enih, domov prihajam okoli pol šestih.« Sistem Evropske šole, v katero se vpisujejo pretežno otroci uslužbencev evropskih ustanov, je drugačen kot v slovenski devetletki: otroke sprejemajo v dveletni predšolski program, osnovna šola ima pet razredov, potem pa se začne srednja šola, ki traja sedem let. Zala je zdaj v četrtem razredu in kot pravi, je to primerljivo s prvim letnikom srednje šole v Sloveniji. V šoli poučujejo tudi slovenščino.

Diploma je pomembna

Vzporedno z rednim šolanjem poteka njen študij glasbe. »Diplome so pomembne, zato Zala zdaj nadaljuje študij klavirja na konservatoriju v Luksemburgu. Lani je z odliko opravila zaključni izpit na srednji stopnji in zdaj nadaljuje na višji, kar je približno tako, kot da bi bila v prvem letniku akademije za glasbo. Njen cilj je, da v najkrajšem možnem času, v letu ali dveh, do svojega šestnajstega leta, pridobi vse diplome, tudi visokošolsko,« pripoveduje njen oče. Hkrati je Zala zdaj že peto leto študentka na prestižni Glasbeni kapeli kraljice Elizabete v Bruslju, kjer le izjemoma vpisujejo tudi mladoletne otroke, a so leta 2012 kot izjemno nadarjeni sprejeli Zalo in še eno deklico. Na kapeli je poudarek na umetniškem izpopolnjevanju madih akademsko izobraženih glasbenikov, na njihovem glasbenem in poklicnem razvoju, dodaja Marko Kravos, zato tja za učitelje vabijo najboljše glasbenike. Z Zalo je štiri leta delala slovita pianistka Maria João Pires, zdaj pa zanjo skrbi kanadski pianist Louis Lortie. »Učitelj ima zelo pomembno vlogo pri razvoju umetnika, vsaj toliko kot starši. Privaditi se mora na vsakega učenca posebej, za vsakega mora vedeti, kaj ima in kaj mu manjka. In že to je težko. Pravi učitelj je tisti, ki se bo znal učencu prilagoditi, tako da mu ne bo vsiljeval svojega načina igranja in razumevanja glasbe, ampak bo učenca razvijal. To je pravo poučevanje glasbe, po tem se najbolj razlikuje od poučevanja matematike in sorodnih ved,« očetovo razmišljanje o poučevanju glasbe dopolni Zala.

»Stara je bila nekaj manj kot tri leta, ko smo obiskali sorodnico v Parizu, ki se je želela učiti klavirja, zato je imela inštrument doma. Hčerka je začela spontano igrati nanj, postal sem pozoren, zdelo se mi je nekako smiselno. Odločili smo se, da bomo pozorni na njen odnos do glasbe. V Bruselju, kamor smo se preselili zaradi službe, smo jo vpisali v otroške glasbene delavnice. Tja je hodila dve leti enkrat na teden, 30 ur na leto, kar ni malo,« pripoveduje oče. Pri petih letih se je v Luksemburgu, kamor so se preselili, začela učiti klavir, pri šestih so jo sprejeli na mestni glasbeni konservatorij, kjer je takoj nadaljevala z inštrumentom, čeprav bi morala po predpisanem programu najprej dve leti hoditi le k teoriji. Od takrat je ob klavirju opravila je tudi diplome iz nauka o glasbi, harmonije in glasbene analize.

Oče Marko se je tudi sam veliko ukvarjal z glasbo, tako da je lahko hitro prepoznal otrokov talent, ki so ga vile rojenice julija 2002 položile v Zalino zibelko, dve leti pozneje pa tudi v Valovo, saj se prav tako uči klavirja: »Vrhunski umetnik, kot je recimo njena nekdanja profesorica Maria João Pires, ki imajo bogate izkušnje v glasbeni pedagogiki, so nam zatrjevali, da se pravi umetnik naredi, razvije tam nekje do 16. leta starosti. Potem postaja počasi prepozno za razvijanje dodane vrednosti, za oblikovanje umetniškega značaja. V tem času je treba malo pohiteti. Zato je tudi Zalin cilj diploma na akademiji do 16. leta.« Večina otrok v obdobju do pubertete premore nek naravni dar za glasbo, naravno razumevanje in čut do glasbe, poudarjajo v družini Kravos, pri 11., 12. letih, ko se začne puberteta, pa je ta otrokov naravni talent in čut do glasbe težko ohraniti in mora glasbenik iz te svoje nadarjenosti razviti neko osebno dodano vrednost.

Zala je imela prvi javni nastop še pred šestim rojstnim dnevom, pri osmih letih je prvič igrala z orkestrom, potem še večkrat – Bacha, Haydna, Mozarta, Beethovna in Ravela: »Obožujemo komorno glasbo. Nisem pogosto igrala z drugimi glasbeniki, ampak bi rada, ker mi je to zelo všeč. Iz tega se veliko naučimo. Pianisti moramo tudi znati spremljati druge glasbenike. Poleg solističnih nastopov sem največkrat igrala z orkestri, to je zame naravno, ker sem začela zgodaj in ker torej kar pogosto igram z orkestrom.« Čeprav bo julija stara šele petnajst let, je že dobila več uglednih priznanj, tudi mednarodnih, vseskozi je deležna pohval in izrazov občudovanja ter navdušenja nad njeno igro, tudi prek spletne strani Youtube, kjer si je mogoče ogledati številne posnetke njenih nastopov, pred maloštevilnim občinstvom v majhnih dvoranah, a tudi na velikih koncertnih odrih. O nagradah sama ne govori, čeprav so med njimi zlate medalje za mlade soliste. Pred štirimi leti je posnela skladbi Schuberta in Chopina za zgoščenko, ki jo je ob svoji 150. obletnici izdalo luksemburško glasbeno združenje UGDA (Union Grand-Duc Adolphe).


Pianistka in popotnica

Slišati je, kakor da se navzgor po stopničkah med pianisti vzpenja z lahkoto in brez teže, ki se lahko zgrne nad uspešnega mladega umetnika, ko v smehu pove: »Rada potujem in s tem, ko koncertiram, združujem dva najljubša hobija. Obožujem potovanja v druge države, rada spoznavam nova mesta in ljudi. Koncertirati in hkrati potovati! Zame je to užitek. Želim si iti v Avstralijo, tako za potovanje kot za koncert.« Vso »administracijo«, povezano z nastopi, zdaj opravlja Zalin oče, ki je tudi njen pravni zastopnik, saj je mladoletna. Dela je vse več, zato v družini razmišljajo, da bo treba poiskati profesionalnega agenta. Ali se bo dogovoril za koncert v Avstraliji, vprašamo očeta: »To je odvisno od povabil. Res pa je, da dobivamo vse več zanimivih povabil za gostovanja, vsako odpira nova vrata. Njen profesor na konservatoriju je recimo vplival na to, da bo prvič igrala s profesionalnim orkestrom v luksemburški filharmoniji. Počasi se uveljavlja na nek naraven, spontan način.« Potujejo običajno skupaj, vsa družina: »Tako združimo prijetno s koristnim. Na počitnice ne hodimo samo zaradi oddiha, ampak tudi zaradi Zalinih koncertov.«

Zalini prijatelji zvečine niso glasbeniki, s sošolci ne razpravlja o glasbi: »Kje pa! Pogovarjamo se o šopingu, o šoli, vse živo, tako kot vsi mladi ljudje. Sošolci so iz drugega sveta, komaj vedo, kdo je Mozart. Včasih jih povabim na koncert, kadar recimo igram z orkestrom, to je bolj privlačno, ali na kakšen recital, kjer je tudi malo moderne glasbe.«

V Ljubljani je bilo med njenim koncertom v filharmoniji temačno in turobno, ali vreme vpliva na njeno razpoloženje? »O, seveda, vpliva, kadar je vreme lepo, sem bolj vesela. Zelo rada sem zunaj, ko je sonce, prav uživam. V Luksemburgu je redko sonce, tako da grem ven vedno, ko ni oblakov. Mislim, tudi med koncertom name vpliva ta pozitivna energija, sonce, toplota .. Takoj imam več energije in sem manj utrujena.« Ko se razidemo, rahlo dežuje, a dva vljudna najstnika, Zala in Val, imata drugačne skrbi. Zanima ju, kam bi šli na kosilo, ker sta po pogovoru že zelo lačna. Val, deček z vranje črnimi lasmi, je pravi brat. Mirno in potrpežljivo je vseskozi sedel ob sestri in ji pomagal dokončati kakšen stavek, če je predolgo iskala pravo besedo.

 

Prijavi sovražni govor