Z vrha nebotičnika v nebesa

Ekstremni športi so priljubljeni tudi med mladimi Kitajci. A drzne akrobacije na vrhu nebotičnika se tudi za najboljše lahko tragično končajo.
Objavljeno
05. marec 2018 14.49
Zorana Baković
Zorana Baković
Na Kitajskem se ekstremni športi razvijajo od začetka
tega stoletja in med njimi je verjetno najbolj priljubljeno plezanje 
po nebotičnikih.

Predstavljajte si, da so v tej državi pred komaj desetimi leti tekaški navdušenci veljali za čudake, pravi v nekem intervjuju Luo Le, strokovnjak za sociologijo športa na pekinški fakulteti za šport. Zdaj pa, doda, iz dneva v dan narašča število tistih, ki se strastno vzpenjajo po nebotičnikih.

Gre za t. i. »rooftoppers«, noro pogumne mlade ljudi, ki na vrhu najvišjih nebotičnikov izvajajo najrazličnejše akrobacije, se poigravajo s smrtjo ali živci tistih, ki pozneje gledajo njihove posnetke. Kljub izjemni izurjenosti in popolnemu občutku za ravnotežje sem in tja prestopijo mejo lastne vzdržljivosti.

Sam na vrhu

Zgodilo se je tudi najboljšemu med njimi. Sedemindvajsetletni Wu Yongning se je velikokrat povzpel v 62. nadstrop­je Centra Huayuan Hua v Changshaju, glavnem mestu kitajske pokrajine Hunan, in se z osupljivo spretnostjo in neprikritim užitkom snemal, kako visi z vrha stavbe ali se povsem brez zaščite sprehaja po ozki kovinski ograji na vrhu nekega stolpa.

Imel se je za najkreativnejšega kitajskega rooftopperja in sam sebe je imenoval »prvi«. Čeprav je objavil več kot 500 posnetkov svojih vertikalnih avantur, se je 8. novembra lani njegov podvig, ki bi moral biti zad­nji v njegovi karieri, končal tragično.

Posnetek, ki so ga našli na njegovi kameri, je pokazal, kako Wu visi z roba stavbe in se z močjo mišic nekajkrat dvigne in spusti, vse dokler v nekem trenutku njegove roke ne začnejo izgubljati moči in ne postane jasno, da se bori, da bi preprečil padec v brezno. Nato prsti popustijo in zdrsne ob zidu navzdol.

Komu pripisati odgovornost?

Bil je sam. A tudi če ne bi bil, bi mu težko kdo pomagal. Truplo Wu Yongninga so na terasi 15 metrov niže našli čistilci oken. Kot je trdilo njegovo dekle, je posnetke svojih podvigov objavljal na internetnem videoportalu Huoshan, ki mu je obljubil 15.000 dolarjev za »nekaj posebej vznemirljivega«, kar bo pritegnilo veliko gledalcev. Pred časom je namreč Wu Yongning objavljal ekshibicije borilnih veščin, ampak brez primesi resnične nevarnosti, in število gledalcev je bilo skrom­no.

Po omenjenem vzponu v 62. nadstropje se je nameraval poročiti, plačati stroške zdravljenja bolni materi, se zaposliti in odpovedati tveganemu hobiju. Njegovo dekle in kitajska javnost sta se vprašala, kdo je odgovoren za njegovo smrt.

Je to sponzor, ki mu je iz lastnega interesa obljubil visoko nagrado za adrenalinski posnetek? Ali varnostniki nebotičnika, ki mu niso preprečili, da bi se povzpel 20 nadstropij nad nivojem, do katerega smejo običajni obiskovalci? Ali morda družba, ki ji namizni tenis ni več dovolj vznemirljiv, ampak je lačna nevarnosti kot neizogibne začimbe ekstremnega življenja?

Drugačna perspektiva

Wujeva smrt je povzročila šok med kitajskimi rooftopperji, vendar zaradi nje niso opustili plezanja po nebotičnikih. »To je bilo opozorilo za takšne, kot smo mi,« pravi 21-letni študent oblikovanja, ki se že dve leti potika po strehah najvišjih zgradb in se na družabnih omrežjih podpisuje kot Baal.Kiy. »Ampak plezanje je zame način življenja, ki odpira povsem drugačno perspektivo od tiste, ki jo imajo drugi ljudje.«

Ko so se na Kitajskem začeli dvigovati nebotičniki, visoki več sto metrov, so se nanje prvi povzpeli fotografi, da so lahko naredili senzacionalne posnetke mesta iz ptičje perspektive. Ker v tej državi snemanje iz dronov ni dovoljeno brez posebnega dovoljenja, so vrhovi stonadstropnih stavb idealni za fotografije, ki nato privlačijo tudi avanturiste, da s svojimi očmi pogledajo to urbano krajino.

No, potreba po vznemirljivih pogledih se je hitro začela prepletati s strastjo do nevarnosti in tako so kitajski rooftopperji začeli snemati sami sebe, kako izvajajo različne akrobacije na robu nebotičnikov ali na vrhu najvišjih stavb celo skejtajo, zanašajoč se na lastno fizično kondicijo, reflekse in malo sreče.

Proti vsem pravilom

Največ kitajskih rooftopperjev je fantov, rojenih konec 20. ali v začetku 21. stoletja, najpogosteje iz družin z višjim standardom, in večinoma so vsi otroci nove dobe, ki čutijo potrebo po tem, da s prestopanjem meja obvladajo vse strahove, tudi tistega, ki se nanaša na predpise in prepovedi. Kot pravi Baal.Kiy, se v tem kaže želja po »preboju skozi obstoječi red in pravila«.

Dostop do najvišjih nadstropij in še posebno do streh nebotičnikov nikakor ni dovoljen in rooftopperji morajo najti način, da obidejo omejitve. Zaradi tega je vznemirjenje še večje, saj ko drznež vsem prepovedim navkljub stopi na vrh večstonadstropne zgradbe, ima občutek, da je vse mesto njegovo.

Kitajski rooftopperji so prvi navdih za svoj hobi praviloma našli na internetu, ko so opazovali tuje vertikalne avanturiste. Ko pa pogledamo zgodovino tega športa, ugotovimo, da so se ljudje vzpenjali po fasadah nebotičnikov od trenutka, ko so ti postali del urbanega pejsaža. Človek je, z drugimi besedami, vedno čutil potrebo po tem, da se povz­pne na točko, ki je nad vsem, in tako pusti svoj podpis na stavbi, ki ga spominja na goro.


Božansko

Skupnosti rooftopperjev se na Kitajskem nezadržno širijo, število članov narašča dobesedno vsak dan. Večina si želi na vrh nebotičnikov zgolj zato, da bi tam posneli vznemirljivo fotografijo, in kot pravi 22-letni študent iz Harbina Li Bai, »da bi se počutili kot bogovi«. »Ko gledaš z vrha, se luksuzni avtomobili in dragi motorji spremenijo v svetleče pikice, tajkuni in berači pa v enake drobtinice,« pravi Li. Medtem ko se drugim zdi, da rooftopperji stojijo na robu smrti, vsak od njih trdi, da prav tam, na robu nebotičnika, predvsem slavijo življenje.

Na Kitajskem, kjer so otroci te generacije večinoma edinci in kjer je odgovornost do kolektiva in družine na samem vrhu vrednostne lestvice, rooftopperje mnogi obsojajo kot nelojalne sinove (več kot 80 odstotkov med njimi je moških) in hčere. Le kaj doživljajo ubogi starši, medtem ko se njihovi otroci na enem od nebotičnikov poigravajo z nevarnostjo in izvajajo predstave, ki jih ne bi smeli niti gledati na videoposnetkih? Zato mnogi rooftop­perji svoj hobi skrivajo pred domačimi, edini komentar na kritike in obsodbe dela javnosti pa se usmeri v tipično medgeneracijsko nerazumevanje.

»Oni ne bodo nikoli razumeli, kako razmišlja mlada generacija,« pravi Baal.Kiy. In kljub opozorilu, ki jim ga je poslala tragična smrt Wu Yongninga, še naprej osvajajo nebotičnike in s tem svet. Kaj drugega bi lahko pričakovali od mladih, rojenih v mestih, kjer dominirajo visoke stavbe? Razen to, da postanejo del njih in si jih pokorijo s svojim norim pogumom.