Zaposleni vsak mesec na večerjo z direktorico

Pogovor: Tanja Skaza, prvo ime družinskega podjetja Skaza Group iz Velenja, o predanosti delu in družini

pon, 20.04.2015, 15:00

Same pohvale

Tanja Skaza je prejela priznanje za mlado menedžerko 2014, izbrana je bila tudi za femme fatale preteklega leta. Podjetje, ki ga vodi, je že dve leti zapored prejelo nagrado za najboljšega zaposlovalca zlata nit, lani tudi nagrado zlata gazela 2014.

Je preprosta in skromna, pa naj se znajde v pogovoru v družinskem krogu, z zaposlenimi v podjetju ali poslovnimi partnerji iz Ikee, LandisGyra, Gorenja, BSH Hišnih aparatov in celo z neznanci na ulici. V Velenju vodi podjetje z dvesto zaposlenimi, za katerega sta temelje postavila tast in tašča, Franc in Martina Skaza.
Od takrat se je zgodilo marsikaj; v tandemu z možem sta garažno podjetje spremenila v veliko proizvodno in razvojno družbo, ki v panogi razvoja in brizganja plastike določa svetovne smernice. Letos nameravajo povečati proizvodnjo za 15 odstotkov in kar potrojiti obseg prodaje izpred petih let.

V poslovnem svetu se pojavlja vedno več žensk, a še vedno ostaja domena moških. Kako ste se v njem znašli na začetku svoje poslovne poti in kako se v njem počutite danes?

Posebnih razlik ne čutim, saj sem pred prihodom v družinsko podjetje delala v podjetju, kjer so bile zaposlene večinoma ženske, tako v vodstvu kot operativi. Razen v proizvodnji, kjer smo imeli zaposlenih nekaj moških. Res pa je, da se je na začetku moje kariere našlo več moških sogovornikov, ki so me najprej premerili od glave do pet in šele nato prisluhnili, kaj govorim. Zdaj ni več tako. Zdaj štejejo strokovnost in rezultati dela, ne glede na to, kakšnega spola je sogovornik na drugi strani.

Je način vodenja drugačen, če sedi za krmilom ženska?

Vsekakor opažam razliko. Ženske smo zelo vztrajne, bolj čustvene in intuitivne. Znamo poslušati sogovornika ali sogovornico na drugi strani. Moški so večinoma osredotočeni zgolj na rezultat in jih ne zanima, kaj se s kom dogaja v zasebnem življenju. Vsi pa vemo, da zadovoljstvo in sreča v zasebnem življenju prinašata uspeh in zadovoljstvo tudi v službi.

Potem ni res, da za čustva v poslu ni prostora?

Absolutno ne. Če sta nekdaj pri prodaji šteli predvsem cena in kakovost, se zdaj prodajajo čustva. Danes moraš najprej začutiti energijo s poslovnim partnerjem, ugotoviti, ali boš lahko z njim dolgoročno sodeloval tako, da bosta oba zadovoljna. Zelo se je spremenila filozofija poslovanja. Vse je v ljudeh. Med njimi se morajo čutiti pozitivne energije.

Omenili ste svojo prvo zaposlitev. Vodili ste prodajni oddelek v Zlatarni Celje. Kaj se je zgodilo, da ste se odločili poprijeti za delo v družinskem podjetju po moževi strani?

Vse moje službe doslej so bile odlične in v vseh sem uživala. Uspešen si lahko samo v tistem delu, v katerem zares uživaš. A pogoj je, da takšno delo najdeš.

Mladi danes razmišljajo tako?

Bolj se bomo morali potruditi, spremeniti obstoječo filozofijo in mladim polagati na srce, naj izberejo pot, na kateri bodo lahko uspešni in bodo imeli možnosti za osebno rast. Če rastejo posamezniki, skupaj z njimi raste tudi podjetje.

Ste težko zapustili Zlatarno?

Na začetku ni bilo lahko. Iz luksuza, nakita, sem prišla v plastiko. V družinsko podjetje, kjer vladajo drugačne vrednote. Podjetje je bilo takrat še obrtniške narave, obvladovala ga je ena oseba. Kmalu po prihodu sem ugotovila, da imamo vse možnosti, da iz obrtniškega podjetja naredimo veliko podjetje. Spremenili smo organizacijsko strukturo, določili pooblastila, kdo koga vodi in dorekli odgovornosti posameznih oddelkov. Največji izziv je bilo zaposlene spremeniti iz pridnih in produktivnih delavcev v samoiniciativne, iznajdljive, inovativne posameznike.

Koliko zaposlenih ste takrat imeli?

Triinsedemdeset. Pri vseh je bilo in je še vedno čutiti pripadnost podjetju.

In dobre temelje ...

Tast in tašča sta opravila izjemno delo. Če ga ne bi ... Bi bilo marsikaj drugače. A tašča je vedela, da bi dve generaciji skupaj težko vodili podjetje, zato sta se z možem umaknila in pustila mladim prevzeti vajeti v svoje roke. Upam, da bom nekoč tudi jaz imela priložnost prepustiti podjetje pravemu človeku, pa naj bo to moj sin, moja snaha ali kdo drug.

To je vaša tašča storila. A trdo vas je preizkušala. Vodstvena funkcija vam ni samoumevno pripadla. Kako je bilo?

Ko sem prišla, me je vprašala, pri čem sem bila v prejšnji službi najboljša. Povedala sem ji, da sem bila po svojem mnenju dobra s kadri in njihovo motivacijo. Ko je to slišala, je rekla: 'No, pa poskusiva. Vseh triinsedemdeset zaposlenih je poslej tvojih.' Z vsemi sem opravila letni razgovor. Tako sem podjetje dodobra spoznala. Vendar ne iz pogovorov s taščo ali svojim možem, temveč iz pogovorov z zaposlenimi. Zanimalo me je, kaj počnejo, kje vidijo prednosti, kakšne slabosti opažajo, pa tudi nevarnosti.

So se pogovori izkazali za koristne?

Zelo. Še danes jih imam. Enkrat na mesec vse zaposlene povabim na druženje ob večerji, na katero se morajo vnaprej prijaviti. Družimo se približno tri ure. To je priložnost, da mi zaupajo svoje ideje, dosežke in tudi težave. Tako poslovne kot osebne narave.

Pa prihajajo?

Ja, ja, ja. Vsekakor! A vedno jih sprejmem največ devet, saj lahko le tako vsakemu posamezniku posvetim čim več časa. Združujemo jih po različnih oddelkih, da so pogovori zanimivi za vse sodelujoče. Veste, če bi vsi delodajalci vsaj malo upoštevali intuicijo svojih zaposlenih, bi kmalu ugotovili, da je to vir ali zaklad, če hočete, dobrih idej, želja ... Nobene druge swot analize v tem primeru ne potrebujete. Moje izkušnje iz srečanj z njimi so polne emocij. Želijo rasti s podjetjem, ni jim vseeno in veliko jim pomeni, če šteje tudi njihovo mnenje. Od tod tudi naš slogan Vsi delci štejejo.

To pomeni, da o vsakem od zaposlenih nekaj veste?

O vsakem vem, kdo je, koliko otrok ima, ali je poročen ali ne, kaj dela v prostem času, kakšne so njegove ambicije v življenju, ali bi se rad izobraževal, ima morda kakšne osebne težave doma ... Vse mi zaupajo. Povedo mi tudi za vsako posojilo. Z zaposlenimi se pred najemom vedno pogovorim, ali je smiselno vzeti posojilo, skupaj pregledamo, kakšni so pogoji za najem, jih opozorimo na pasti, predlagamo boljše rešitve ... Imamo tudi fond, s katerim pomagamo tistim zaposlenim, ki so se v preteklosti odločili za napačen korak. Zakaj? Ker se nezadovoljstvo doma prenaša tudi v službo. Tega pa si ne želimo.

V podjetju delata skupaj z možem. Tam so vajine pristojnosti jasno razmejene, kako pa si porazdelita obveznosti doma?

Nikar ne mislite, da se v službi nikoli ne sporečeva. A to so konstruktivni pogovori, ki vodijo do boljših rešitev. Doma pa je tako, da kar velikokrat poslušam moža. Tam sem mati, gospodinja in tudi zelo srečna žena.

Je težko usklajevati vse te vloge?

Ne, če se znaš dobro organizirati. Uspešna poslovna ženska je zame tista, ki zna dobro voditi in poskrbeti tudi za družino, ne le za podjetje. Tudi jaz moram doma kuhati, pospravljati, likati. Tudi moji otroci imajo domače naloge ...

Podjetju ni bilo vedno z rožicami postlano. Doživljalo je vzpone in padce. Kaj je pomembno, ko se zgrnejo črni oblaki?

Najbolj pomembno je, da ostaneš pozitiven, stabilen, da tak oblak sprejmeš kot izziv, ki ti lahko odpre druge priložnosti. Zaposlenim moraš takrat odkrito povedati, da sta možnosti samo dve: lahko životarimo ali se borimo naprej, čeprav za nekaj časa z manj zaposlenimi.

V zadnjem času nagrade za podjetje in vas osebno kar dežujejo. Katera vam pomeni največ in zakaj?

Izmed vseh nagrad bi rada še posebej omenila dve: nagrado zlata nit, za najboljšega zaposlovalca leta 2014, in nagrado zlata gazela. Ti dve nagradi sta potrditev, da delamo prav in da smo z ekipo na pravi poti.

Zaposleni v proizvodnji delajo v štirih izmenah, kar pomeni, da vaše podjetje nikoli ne spi. Pa spita lastnika?

(smeh) Pred časom mi je mož kupil diktafon, ker sem se zbujala z raznimi idejami, ki sem jih morala ne glede na uro takoj deliti z njim. Svetoval mi je, naj jih raje posnamem in mu jih predvajam zjutraj, da mu ne bom več krajšala potrebnega spanca. Dober poslovnež se redko čisto povsem izklopi in umiri, a to zagotovo potrebuje. Zato se rada rekreiram, plešem, družim s prijatelji in potujem. To me napolni z energijo, ki jo potrebujem za delo. Zelo pomembno je zame tudi druženje z otrokoma. Imam dva sina, stara sta šest in deset let. Res je, da nisem z njima toliko časa, kolikor bi želela, a takrat, ko sem, sem resnično samo njuna. Poslušam ju, igram se z njima in jima namenim vso pozornost.

Iz vašega podjetja prihaja najbolj prodajan Ikein stol. Kako vam je uspelo vsa ta leta obdržati tako velikega kupca, po katerem se verjetni cedijo sline tudi vaši konkurenci?

Tako kot stranke moraš tudi ti rasti. Tako vidijo, da si odprt, inovativen, da jim želiš slediti. Potem ti dovolijo, da rešuješ njihove težave. V tem primeru nas Ikea ne vidi kot dobavitelja, ampak na nas gleda kot na partnerja. Mi smo edini v svetu, ki smo razvojni dobavitelj Ikee za plastiko. Ko govorijo o trendih na področju plastike, nas vedno povabijo na delavnice, na katerih načrtujemo, katere produkte bomo zanje izdelovali v prihodnjih letih. Pomembna je tudi dobra ekipa in ključnega pomena so ljudje. Naša odlika je tudi fleksibilnost. Želimo se jim prilagajati, a ne na način, da bi bili njihovi podložniki, temveč tako, da začutijo, da bomo naredili vse, da bo izdelek dober zanje in za njihove kupce.

Uspešno razvijate tudi svoje blagovne znamke. Vaš koš za odpadke, Organko, je star že štiri leta.

Organko je moj otrok. Resnično je to produkt, ki še danes v Sloveniji nima konkurence. To ni koš kar tako. To je pameten koš za ločevanje bioloških odpadkov, ki nam da kar tri nove produkte. Poleg tega iz njega ne smrdi in odpadki v njem ne gnijejo. Organko je naša uspešnica, izdelek, po katerem nas ljudje morda celo bolje poznajo kot po naših slogovno dovršenih izdelkih za dom in gospodinjstvo, ki jih ponujamo pod blagovno znamko Cuisine.

Linijo Cuisine odlikuje pestra paleta barv. Kot prvi na svetu ste plastiko pobarvali v zlato in srebrno. Na kakšne kupce merite s tema dvema barvama?

Na kupce iz Španije, Italije, Francije, Saudske Arabije, pa tudi iz Mehike in Brazilije. Želeli smo pokazati, da je plastika lahko tudi zelo elegantna in lepa, denimo na pikniku, na jahti, v avtodomu ... S svojimi izdelki želimo ovreči stereotipe o plastiki, ki onesnažuje okolje. Želimo sporočiti, da ne uporabljamo takšne plastike, kot so jo včasih, da je to »zdrava« plastika, ki jo je mogoče reciklirati.

Kakšno prihodnost napovedujete branži, v kateri delujete, in kakšno mesto v njej vidite za svoje podjetje?

Radi bi postali »trendseterji«, torej korak pred drugimi pri uvajanju novih izdelkov. Želimo si, da bi naša blagovna znamka postala še bolj prepoznavna po svetu. Sedaj jo imamo v štirindvajsetih državah sveta. Kupce želimo opozoriti nase in jim povedati, da znamo narediti iz plastike veliko koristnih izdelkov in da smo v svojem početju ekološko naravnani.

Za vami je še en pester delovni teden. Nedelja pa je samo vaša. Kako jo preživite?

Najprej preberem Nedelo in pogledam v Odprto kuhinjo, kakšne recepte ponuja. Ker med tednom kuham le večerjo, kosilo pa vedno pojemo zunaj, so nedelje toliko bolj posvečene gospodinjskim opravilom. Za štedilnikom veliko eksperimentiram, nad čimer otroka navadno nista najbolj navdušena in navijata za nedeljsko klasiko. Če je vreme lepo, po kosilu sedemo na kolo. Veliko se družimo tudi v širšem družinskem krogu; z mojo mamo in moževimi starši. Zelo smo povezani in zelo dobro se razumemo. Vsako nedeljo preživimo skupaj.

In ne govorite le o poslu ...

(smeh) Ne, kje pa! Ob nedeljah se pogovarjamo o otrocih ter o osebnih željah in ambicijah posameznih družinskih članov.

Prijavi sovražni govor