Zaživela Nasina planetarna obramba

Vesoljski dež: Padec asteroida lahko pomeni svetovno katastrofo – Prvi poskus preusmerjanja leta 2022

Tue, 16.02.2016, 10:00
Milijoni kilometrov stran

 

Za Zemlji bližnje objekte (Near Earth objects, NEO) se štejejo kometi in asteroidi ali kometi, katerih orbita poteka tako, da potujejo v soseščini Zemlje. Njihova orbita je, kot navaja Miloš Krmelj, predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo, v najbližji točki od Sonca med nekaj manj kot 1 in 1,3 astronomske enote (ena astronomska enota je približno 150 milijonov kilometrov oziroma približna razdalja med Soncem in Zemljo). Potencialno nevarni NEO so tudi tisti, ki imajo premer približno 150 metrov in sledijo orbitalnim potem, ki se Zemlji približajo na manj kot 7,5 milijona kilometrov.

Vesoljska agencija Nasa je pred tedni tudi uradno ustanovila dežurno službo za odkrivanje asteroidov. Urad za koordinacijo planetarne obrambe (The Planetary Defence Coordination Office – PCDO) bo pomagal pri sestavljanju seznama vseh za Zemljo nevarnih objektov iz vesolja ter koordinirala delo vlad­nih agencij za zaščito planeta ob večji nevarnosti.

Čeprav je statistična verjetnost, da bi na Zemljo padel večji predmet iz vesolja, zelo majhna, je dejstvo, da lahko trk asteroida povzroči katastrofo svetovnih razsežnosti. Samo manjših kamnov, ki v Zemljinem ozračju – na srečo – zgorijo, so v obdobju 1994–2013 našteli 556. Za naš planet in človeštvo bi bile dovolj hude že posledice kakršnega koli trka – odvisno od kota in velikosti objekta –, kot so ogromni oceanski cunamiji, nevihtni požari in sproženje ogromnih količin prahu v ozračje, kar bi za več let zakrilo sonce in povzročilo dolgotrajno zimo. Zadnji asteroid s približno 10-kilometrskim premerom, ki je, kakor so prepričani znanstveniki, padel pred 66 milijoni let, je povzročil izumrtje treh četrtin rastlinskih in živalskih vrst, med njimi tudi najbolj razvpitih dinozavrov.

Že nekajmetrski kamen je grožnja

Večje katastrofe po dosedanjih izračunih, kot rečeno, ni pričakovati, zelo verjetno pa lahko pade še kakšen asteroid, kakršen je eksplodiral nad Čeljabinskom natanko pred dvema letoma. Ruska akademija znanosti je ocenila, da je meteor tehtal 10.000 ton in da je vstopil v Zemljino ozračje s hit­rostjo najmanj 54.000 kilometrov na uro (15 km/s) ali s približno 44-kratno hitrostjo zvoka. Pri eks­ploziji je nastal udarni val z močjo približno 500 kiloton, kar je 30-krat več od eksplozije atomske bombe, ki je leta 1945 uničila Hirošimo, je takrat zapisala ameriška vesoljska agencija Nasa. Čeprav je kamen razneslo kak­šnih 25 kilometrov visoko, je udarni val poškodoval skoraj 4000 objektov, pri čemer je bilo ranjenih približno 1200 ljudi, predvsem zaradi stekla, ki je popokalo v oknih.

A pozor, meteor je imel v premeru komaj 17 od 20 metrov! Kaj bi se zgodilo, če bi Zemljo zadel asteroid 2012 DA 14 s premerom približno 50 metrov in maso, ocenjeno na 190 tisoč ton, ki je letel na oddaljenosti komaj 27 tisoč kilometrov le nekaj ur pozneje? To je bilo doslej sploh najbližje srečanje Zemlje s kakšnim tako velikim objektom. Prvotne ocene, o katerih javnost seveda ni vedela nič, so kazale celo na možnost trka, a so jih v zadnjih dneh pred bližnjim srečanjem preklicali. Asteroid se bo na poti okrog Sonca znova pokazal v naši bližini 16. februarja 2046, a takrat na »udobni« razdalji 1,5 milijona kilometrov od središča Zemlje.

1500 kamnov na leto

Slaba novica je, da so tako veliki oziroma majhni asteroidi med objekti v bližini Zemlje pravzaprav v manjšini. Na seznamu, ki ga znanstveniki nenehno dopolnjujejo – s približno 1500 novimi vpisi na leto – in se je minuli teden končal pri številu 13.869 (http://neo.jpl.nasa.gov/stats/), je bilo tako majhnih »komaj« 2256, vsi drugi so večji, celo večji od kilometra v premeru; teh je bilo 9. februarja 897.

Drugo zelo bližnje srečanje je Zem­lja doživela pred meseci, ko jo je na oddaljenosti 500 tisoč kilometrov preletel asteroid 2015 TB145 s premerom približno 400 metrov. Po mnenju astronomov je bila oddaljenost tako velika, da je šlo za zelo varno srečanje. Skrb pa zbuja dejstvo, da najprej ni kazalo tako dobro. Asteroid so nam­reč opazili komaj dobre tri ted­ne pred preletom Zemlje. Predstavnik Nase je takrat pred komitejem za vesoljsko znanost in tehnologijo izjavil: »Po dosedanjih informacijah ne vemo za noben asteroid, ki bi ogrožal prebivalstvo ZDA, toda če bi takšno grožnjo odkrili komaj tri tedne pred trkom, lahko samo še molimo.« »Uradna ustanovitev urada za koordinacijo planetarne obrambe je dokaz, da želi biti Nasa na čelu domačih in mednarodnih prizadevanj pri odkrivanju takšnih tveganj, in če bo treba, tudi ukrepov za obrambo pred njimi,« je dejal novi vodja urada Lind­ley Johnson.

Esa in Nasa skupaj na Didymos

Kakšne ukrepe je imel v mislih? Nasina planetarna obramba temelji na razvijanju tehnologij za odvračanje oziroma preusmerjanje objektov, ki bi lahko trčili v Zemljo. Ena od mogočih metod je sprememba krožnice asteroida z uporabo gravitacijske mase kakšnega drugega objekta. Če takšne metode ne bi bilo mogoče uporabiti, bi Nasa svetovala pristojnim vladnim ustanovam, kako se ustrezno odzvati na nevarnost trka in morebitne posledice. Predvsem pa bo novi urad pospešil ažuriranje sez­nama Zemlji bližnjih objektov; tudi finančno okrepljen bo lahko svoj program razširil na več služb. Doslej je bil namreč precej neučinkovit in tudi ohlapno strukturiran. Čeprav so službo že nekajkrat finančno podprli, nazadnje v letu 2014 s 40 milijoni dolarjev, je odkrila, kakor ocenjujejo, komaj desetino vseh asteroidov, več­jih od 140 metrov v premeru.

Novi Nasin urad se bo pridružil prizadevanjem drugih podobnih organizacij vesoljskih agencij. Evropska vesoljska agencija (Esa), ki prešteva asteroide s 16-lečnim teleskopom, v sodelovanju z Naso tako pripravlja projekt srečanja z asteroidom Didymos. To bo prvi vesoljski eksperiment, s katerim želijo raziskati vpliv vesoljskega plovila na asteroid. Asteroid Didymos je namreč sestavljen iz dveh kamnov, večjega in manjšega. Premer večjega je 750 metrov, manjši, s premerom 150 metrov, pa ga na razdalji 1100 metrov kot satelit obkroži vsakih 12 ur. Začetek misije načrtujejo za leto 2020, srečanje z dvojnim satelitom pa bo predvidoma v maju 2022.

»Da bi lahko obvarovali Zemljo pred mogočimi tveganji, moramo veliko več izvedeti o asteroidih; iz česa so narejeni, kakšna je njihova struktura, kako so nastali in predvsem, kako se odzivajo na trčenja,« je pred kratkim dejal dr. Patrick Michel z univerze v Nici, vodja načrtovane odprave na Didymos. »To bo prva misija proti kakšnemu dvojnemu asteroidu, predvsem pa prva, s katero bomo poskušali odgovoriti, ali lahko z vesoljskim plovilom preusmerimo trajektorijo asteroida,« je še dodal francoski znanstvenik. Br. M.

Prijavi sovražni govor