Zdrava jeza me drži pokonci

Zakaj se po dejanjih, ko človeku odleže, saj je s sebe končno vrgel ogromno breme, pojavi »slaba vest« oziroma strah?
Objavljeno
07. marec 2018 09.52
Izidor Gašperlin
Izidor Gašperlin

Včeraj sem dala odpoved v službi. Preprosto nisem več zmogla preobremenjenosti. Partner, ki me je pri tem podpiral že dlje časa, mi je čestital za dejanje in rekel le, zakaj nisem tega storila že prej, saj sem zadnje čase hodila domov zelo utrujena, ostajala sem v službi, delala prek vseh svojih meja. Ker sem otrok alkoholika, sem se naučila seveda vedno poskrbeti za vse in za druge, šele nazadnje zase ali pa še to ne, kar se seveda pozna tudi pri psihičnem in telesnem stanju.

Zdaj že pet let hodim na terapijo, veliko delam na sebi in končno sem začela obujati čustva in se poslušati. Vse to je privedlo do tega, da sem potegnila črto, da zdaj je pa dovolj, in poleg meje, ki sem jo postavila očetu alkoholiku, začela postavljati meje tudi drugje. V to me vleče neka energija, ki jo težko razložim, vem pa, da je nekaj, kar me poganja. Verjetno je to »zdrava« jeza, ki me je pobrala s tal.

Ampak ... Zakaj se po takih dejanjih, ko si končno lahko ponosen nase in ti odleže, saj si s sebe vrgel ogromno breme, pojavi »slaba vest« oziroma strah, seveda tu govorim predvsem o strahu zaradi finančne varnosti? Vsake toliko časa se pojavi tudi neki občutek krivde ... Hvala za vaše mnenje in lepo pozdravljeni. Tina

Me veseli, da ste našli stik z zdravo, nekateri ji rečejo tudi sveto jezo. Veliko ljudi verjame, da je z jezo nekaj narobe. Ker običajno ne ločijo jeze od nasilja. Z jezo res ni nič narobe, nasprotno, omogoča nam, da sprejmemo in udejanjamo polno odgovornost za svoje življenje! Z nasiljem je narobe vse in ga nikakor ne smemo tolerirati. Če vas kdo grozeče gleda, ni jezen, temveč nasilen. Če kdo loputa z vrati, vpije ... je nasilen. Po drugi strani pod vtisom novodobne duhovnosti mnogi verjamejo, da je vrhunec osebne rasti stanje brez vsakršne jeze. Mogoče bi to še šlo v kakem odmaknjenem samostanu ali zavetju svoje sobe v soju luči in dišečih svečk. A ko zapustimo varno zavetje, nas počakajo in pričakajo tudi dogodki in ljudje, ki za nas niso prijetni, morda nam celo želijo kaj slabega. Jeza nam da energijo, da smo se zmožni postaviti zase. Tudi na terapiji je prebujanje zatrte jeze zelo dober znak, ki kaže, da klient pridobiva potrebno moč za spremembe.

Vam je bila »pravica do jeze« v otroštvu odvzeta in zdaj si jo jem­ljete nazaj. To je pomemben del osebne rasti. Kot hči alkoholika ste imeli več kot dovolj razlogov za jezo, a so vas naučili ali celo prisilili, da ste jo potlačili. Namesto jeze ste vedno znova od očeta prejemali sram, strah in krivdo. On je ta zanj preveč neprijetna čustva poskušal utapljati v alkoholu. A čustva so kot energija, ki je ni mogoče uničiti. Česar ni zmogel sprejeti in predelati vaš oče, ste bili deležni otroci skupaj z materjo. S tem pa se tudi bližava verjetnemu odgovoru, zakaj se še vedno, čeprav se zavedate, da delate popolnoma prav, ne morete znebiti strahu, sramu oziroma »slabe vesti«. V otroštvu, ko se vam je začela prebujati »zdrava« jeza zaradi krivic, ki vam jih je povzročal oče (pa tudi mati, ki vas ni zaščitila), vam jo je nekako že zatrl.

Najboljši način, da koga odvrneš od jeze in postavljanja zase, je, da mu vzbudiš sram, krivdo (slabo vest) ali strah. Sram v otroku starši najpogosteje vzbujajo s stavki, kot je tale: »Na starše se ne jezi, sram te bodi!« Slabo vest učinkovito zbujajo stavki v slogu: »Nehvaležnica ti, midva se razdajava zate, ti pa nama takole vračaš ...« Otroka prestrašiti tudi ni težko.

Otrok z nasiljem takoj občuti neprijetne in krivične posledice. Z grožnjami pa dobi jasno informacijo, kaj sledi, če ne neha. Kaj od tega ste doživljali, veste najbolje sami. Telo se nauči in si zapomni vse, tudi tisto, kar bi želeli skriti pred sabo. Tudi če smo pozabili neprijetne dogodke, ki so nas zaznamovali ali poškodovali, jih porinili čez rob zavesti, se telo spominja vsega.

Čeprav ste zdaj odrasli in se zavedate, da ste na pravi poti, se bosta telo oziroma vaša podzavest še kar nekaj časa odzivala na davno naučene načine. Življenje vam bo vedno znova prinašalo priložnosti za trening: nemogoče izsiljevalske šefe, izkoriščevalske sosede, zlonamerne sodelavce ... Kot ste veliko let potrebovali, da ste se spet naučili najti in začutiti svojo jezo, bo moralo preteči kar nekaj časa, da se boste naučili še razumeti, začutiti in umiriti telo. Podobno se bo treba naučiti upravljati strah. S strahom prav tako ni nič narobe. Je že prav, da vas je skrbelo za finančno varnost, preden ste dali odpoved. A strahu nimamo, da bi nas ustavil. Njegova naloga je, da nas naredi previdne, da preverimo, ali je korak dovolj varen, preden ga storimo.

Če naredim primerjavo s skakalcem v Planici: vi ste zbrali moč in pogum, da ste se spustili po eni od manjših skakalnic, se kljub močnemu strahu odrinili na odskočni mizi ... nerodno leteli in doskočili s padcem. Telo vas sicer boli, sram vas je zaradi padca, strah posledic ...

Ampak skočili ste, in kar je še bolj pomembno – veste, da se da skočiti brez resnejših poškodb. Tudi če vsega ne narediš točno tako, kot je treba. In zdaj se lahko odločate, ali boste skakali še naprej, izboljševali tehniko, se učili bolje premagovati strah. In, seveda, se učili, da ni nič sramotnega, če padeš. Da imaš upravičeno slabo vest le, če si močno želiš skočiti, pa si tega ne upaš storiti. Počasi boste z najmanjše skakalnice prešli na več­je. Če to prenesem v vaše življenje: kar vam je uspelo v službi, si bo počasi treba upati tudi v odnosu s prijatelji, partnerjem in otroki. In potem pride na vrsto planiška velikanka – opraviti s strahom in sramom v odnosu s starši, da si boste upali do konca začutiti in izraziti svojo jezo in se postaviti zase.

Pomembno je, da si upate v mislih ali na glas povedati, kar vam leži na duši. Odločno, lahko tudi jezno, a spoštljivo – torej brez vsega, česar ne bi želeli doživ­ljati sami od drugih (nesram­nost, sarkazem, poniževanje ...). Kakšen, če sploh, bo odziv na drugi strani, je z vidika vaše osebne rasti precej nepomembno. Prav zavedanje te nepomembnosti je običajno znak, da ste naredili odločilen premik na poti osebne rasti. In ko boste zmogli to staršev­sko velikanko, je ne bo več skakalnice, ki je ne bi zmogli. Bodite ponosni na ta svoj (pre)skok, naj vam da zadoščenje, voljo in pogum, da boste na tej poti nadaljevali. Saj je zagotovo prava.

Po (elektronski) pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Janja Dermastja,Modra ura; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.