Zdravniki na misijah

To je bogata izkušnja, ki te spremeni navznoter.

ned, 31.01.2016, 10:00

»Čas je že za kakšno slovensko misijo,« vzklikne kirurg Jurij Gorjanc, ki je svoj zadnji dopust preživel v Tanzaniji in s španskimi kolegi po ves dan operiral tamkajšnje paciente. Čeprav ni edini, ki v prostem času in na svoje stroške zdravi na neraz­vitih območjih, se zdi, da bo treba na slovensko medicinsko dobrodelno odpravo še malo počakati.

V razvitem svetu je dandanes več sto medicinskih humanitarnih organizacij, z različnimi specializacijami, prek katerih znanje zahodne medicine počasi pronica tudi v tako imenovani tretji svet, zaznamovan z vojnami in epidemijami. Najbolj znani, in to z razlogom, so gotovo Zdravniki brez meja (Médecins Sans Frontières, MSF), ki delujejo na največjih žariščih. S podobnim programom deluje tudi Medecin du monde, ki ima sicer veliko manjši proračun kot MSF, a več programov za rehabilitacijo in dolgoročne projekte.

Nekatere bolj specializirane organizacije so še Project Smile, ki je opravila že več kot 200 tisoč brezplačnih operacij pri otrocih, rojenih z deformacijami obraza, in Operation hernia, v okviru katere deluje tudi Jurij Gorjanc. Omembe vredna je avstralska Ladja usmiljenja (Mercy Ship), s kirurgi, ki od leta 1990 križarijo ob obalah Afrike in s svojimi posegi rešujejo življenja.

Jurij Gorjanc. Foto: Uroš Hočevar

Vedno prvi in vedno na najbolj prizadetih točkah sveta, ne glede na nevarnost, pa so MSF, tudi največ­ja takšna zdravniška organizacija. V letu 2014 so pomagali v 63 državah, večinoma v Afriki, pa tudi v Aziji in na Bližnjem vzhodu ter celo v Evropi. Za delovanje so porabili dobro milijardo evrov, od tega štiri petine za neposredno delo na terenu, petino za delovanje organizacije.

Njihovi zdravniki trdno verjamejo v svoje temeljno poslanstvo, to je predvsem nesebično pomoč vsakomur, ne glede na raso, veroizpoved, prepričanje in politično opredelitev. V imenu univerzalne medicinske etike se zavzemajo za pravico do človekoljubne pomoči in popolno neodvisnost od vsakršnega političnega, gospodarskega ali religijskega oblastva. Kot takšni so trn v peti tudi zahodnim gospodarjem vojne. Lani jeseni je bilo v napadu ameriških in afganistanskih vladnih sil na bolniš­nico Zdravnikov brez meja v Kunduzu na severu Afganistana ubitih dvaindvajset ljudi, med njimi dvanajst zdravnikov.

Napadov na njihove objekte je bilo več, poleg tega v Afganistanu tudi v Siriji in Jemnu, pravi Mateja Stare, operacijska medicinska sestra, ki preživlja prosti čas na misijah MSF. Bila je že v Gazi, Južnem Sudanu in lani tudi v Afganistanu. Kot medicinska sestra, ki pomaga pri operacijah, lahko dela na misiji, tako kot kirurgi, največ tri mesece skupaj. Če gre za osebje, ki ne opravlja tako napornega dela – organizacija potrebuje poleg zdravnikov še številne druge kadre –, smejo biti neprekinjeno na misiji do devet mesecev. Delo zdravnikov, o katerem največkrat poročajo mediji, je samo vrh ledene gore; MSF gradi na zapostavljenih območjih tudi bolnišnice, izobražuje lokalne zdravstvene delavce, za reševanje beguncev iz valov Sredozemskega morja so kupili in predelali tri odslužene vojaške ladje in podobno.

Čeprav je delo lahko zelo nevarno, je za sodelovanje z Zdravniki brez meja v zahodni Evropi zelo veliko zanimanja. Veliko zdravnikov se je pripravljenih za skromno nadomestilo 850 evrov odpovedati svojim, včasih kar visokim plačam, da bi lahko pomagali ljudem v stiski. Njihov prevladujoči motiv je podariti svoje delo in sposobnosti ljudem v stiski, dobrodošla je tudi sprememba okolja in samega načina dela, pravi medicinska sestra, zaposlena v operacijskem bloku kirurgije v ljubljanskem UKC. Prav nobenega strahu ne čuti, kadar je na misiji, ker ima organizacija toliko izkušenj z delom na nevarnih območij, da predvidi prav vsako tveganje, še doda Mateja Stare.

»To imam preprosto v sebi,« je na vprašanje, kaj ga je gnalo na misijo, odgovoril Danijel Bešič Loredan, specialist ortopedske kirurgije. Pred leti je bil z Zdravniki brez meja mesec dni na misiji v Nigeriji, kjer je sodeloval s kolegi iz ZDA, Avstralije, Francije, Nemčije, bila je tudi zdravnica iz Kolumbije, nemedicinsko osebje pa večinoma iz Francije ali Avstralije. Upa, da bo že prihodnje leto – gotovo pa enkrat v bodoče – znova našel čas za volontiranje.

Zdravniki oziroma vsi, ki želijo pomagati kot prostovoljci, morajo temu nameniti svoj prosti čas. Že plačan dopust si včasih težko uredijo, še težje pa je dobiti izrednega; zdravnikov vedno primanjkuje in zelo težko si odsoten z dela nekaj mesecev, pojasni specialist za umet­ne sklepe, ki je delovno razpet med Švico in Slovenijo. Verjetno je, meni, to tudi pomemben razlog, zakaj med slovenskim zdravstvenim osebjem ni veliko volonterjev.

Postati član

Čeprav slovenski zdravstveni delavci niso pogosti med Zdravniki brez meja, pa veljajo za dobre in zanesljive. Pri MSF imajo zdaj na seznamu pet aktivnih volonterjev z medicinskim profilom iz Slovenije, skupaj so doslej opravili 18 misij, na sprejem pa čakajo še štirje kandidati, je povedal Florian Lems iz dunajske podružnice Zdravnikov brez meja, ki zajema tudi Slovenijo. Celotna mednarodna ekipa organizacije šteje približno 2700 članov, ki so, skupaj z 31 tisoč najetimi lokalnimi pomočniki, dejavni v več kot 60 državah. Vsako leto – brezplačno – zdravijo kar devet milijonov pacientov. Imen prostovoljcev organizacija iz različnih vzrokov ne razkriva javnosti, razen če se s tem strinjajo sami. To je njihova prostočasna dejavnost, zato imajo pravico, da odločajo o stopnji svoje intimnosti, še pove predstavnik MSF na Dunaju.

Postati član organizacije MSF ni preprosto, pripoveduje Mateja Stare. Postopek sprejemanja je dolgotrajen in zahteven; sama je čakala skoraj pol leta, da so jo sprejeli. Pred tem je morala izpolniti zelo obširen obrazec s prijavnico, nato so jo povabili na intervju, morala je opraviti psihološki test s preigravanjem različnih vlog in sodelovati na informativnih sestankih. Po sprejemu so jo poslali na 14-dnevno izobraževanje, na katerem je dobila približen vtis, kako poteka delo na misiji.

»Poleg strokovnosti je za MSF pomembna kandidatova psihološka trdnost; na terenu se mora odločati avtonomno in hitro, nikogar nima, ki bi ga v tistem trenutku lahko vprašal za nasvet, razmere za delo so daleč od vrhunskih, kakršne so v evropskih bolnišnicah, hkrati pa so diagnoze, še posebno na vojnih območjih, drugačne, kot smo navajeni. Velikokrat gre za poškodbe od strelnih ran ali eksplozij in za nujne postopke reševanja življenja.«

Klinika Bwama na jugu Ugande. Foto: Arhiv M. L.

Notranji klic

Zdravniki brez meja niso edina organizacija, v katerih delujejo slovenski medicinci. Kirurg Jurij Gorjanc, ki je doslej, poleg v Tanzaniji, prostovoljno deloval v Mongoliji, Gani, Indiji ter na Madagaskarju, se je kot specialist za operacije kile povezal z angleško organizacijo Hernia International. Njihovi kirurgi z vsega sveta operirajo v nerazvitih državah, kjer je kila velik problem, pravi kirurg, tudi predsednik Herniološkega združenja Slovenije. »Potovanje si financiramo sami, tudi bivanje. Krovna organizacija Hernia International priskrbi nekaj medicinskega materia­la, kot so mrežice za operacije kile, drugo zagotovimo sami. Na eno- do dvotedensko misijo se pripravljamo skoraj vse leto z zbiranjem denarja in materialnih sredstev.«

Organiziacija Hernia International kirurgov sicer ne pošilja na vojna območja, a kljub temu tudi na njene prostovoljce prežijo nevarnosti. V Indiji so se morali varovati pred kriminalci, pred posiljevalci pa so morali čuvati kolegice, saj zgodbe o množičnih posilstvih niso le mit, se spominja Gorjanc. V Tanzaniji je grozeča nevarnost aids, saj je prekuženost z virusom HIV kar do desetodstotna. Vendar so na svetu še veliko nevarnejši kraji in situacije, kot je delo v operacijski dvorani, pravi kirurg, zdaj zaposlen v Avstriji, ki ga v dobrodelnost vodi želja storiti kaj dobrega za sočloveka. Blagodejno pa je tudi spoznanje, sporoča Gorjanc, da gre nam v Sloveniji – kljub občasno drugačnemu prepričanju – veliko bolje kot večini prebivalcev tega planeta.

»To je bogata izkušnja, ki te spremeni navznoter,« pa je svoje videnje prostovoljstva strnila zdravnica Anda Perdan, ki je lani pomagala v Nepalu, potem ko ga je porušil niz potresnih sunkov. A ni bila edina pripravljena priskočiti na pomoč, poudari; šestim slovenskim zdravnikom, ki so želeli prostovoljno pomagati, so prek ministrstva za zunanje zadeve iz Nepala sporočili, da jih ne potrebujejo, ker da že imajo dovolj zdravniškega osebja. Andi je kot udeleženki gorniških odprav uspelo priti pod Himalajo s posredovanjem nepalskih prijateljev iz tamkajšnje planinske zveze. Podobno je pred leti odšla pomagat v Pakistan in Indijo.

Zagotovo tega ne bi mogla početi, če ne bi imela razumevajočih kolegov, ki so jo nadomeščali med volontiranjem, pravi zdravnica iz zdravstvene postaje Gorenja vas v Poljanski dolini. Pomanjkanje časa in zdravnikov, ki bi lahko nadomeščali, je po njenem mnenju tudi edini razlog, da med slovenskimi zdravniki ni več prostovoljcev.

Takšne izkušnje so neprecenljive, predvsem pa zelo lepe, ko tudi sama prispeva k solidarnosti med ljudmi, ki so izgubili vse, a jih takšna pomoč polni z optimizmom in novo voljo za življenje. K prostovoljstvu jo vodi isti klic, kot jo je pripeljal med zdravnike, to je notranji vzgib, ki mu preprosto sledi; le na vojno območje je ne vleče. Ne prenaša nasilja in ni gotova, ali bi v takšnih razmerah lahko dobro delovala.

Kje so naše ustanove?

Zagotovo je bil notranji vzgib tisti, ki je tudi kirurga Garyja Parkerja pripeljal na avstralsko ladjo bolnišnico. Zdravniško osebje na ladji izvaja na tisoče operacij, s katerimi rešujejo življenja ali pa znatno izboljšajo kakovost življenja bolnikov. Zdravniki in medicinske sestre prihajajo z vsega sveta in so prostovoljci. Ladja se vsako leto zasidra v drugo pristanišče in tja se nato zlivajo množice bolnikov. Ladijski kirurgi opravijo na leto okoli 500 operacij. Maksilofacialni kirurg Gary Parker izvede vsak dan v povprečju tri do štiri. S 27-letnim stažem na ladijskem krovu je verjetno rekorder med volonterji. Edino plačilo, ki ga prejema, poleg brezplačnega bivanja, sta zdravstveno zavarovanje in povračilo potnih stroškov, kadar odhaja domov. V tem času sta mu na ladji odrasla otroka in odšla študirat v ZDA, sam pa ostaja, srečen, ker ima priložnost s svojim znanjem služiti najrevnejšim prebivalcem sveta. O Ladji usmiljenja in njeni kirurški ekipi so posneli film, ki prihaja te dni tudi na televizijo (TLC).

Na Zahodu je prepričanje o smislu humanitarnosti zelo razširjeno. Tudi zdravstvene organizacije, bodisi zasebne bodisi državne, spodbujajo zlasti mlade zdravnike, da se odpravljajo na takšne misije. Na uradni strani britanskega zdravniškega združenja, ki združuje 170 tisoč zdravnikov, pozivajo kolege, da se kot prostovoljci angažirajo v deželah v razvoju in tako pridobijo prepotrebne mednarodne izkušnje: »Prostovoljstvo v nerazvitih državah bo koristilo ne le vam in vaši karieri, pač pa tudi nacionalnemu zdravstvenemu sistemu in seveda državam, v katerih boste delovali.«

Da je prostovoljstvo vsestransko koristno, pri nas za zdaj menijo samo posamezniki. Zdravstvene institucije nuje po takšni dejavnosti še niso zaznale. Še manj, niti o ljudeh, ki odhajajo ali želijo na misije, kjer bi lahko pomagali, nimajo informacij. Ministrstvo za zdravje nima nobenega odgovora na vprašanje o naših zdravnikih, ki hodijo na misije, niti o tem, kako pomagati tistim, ki želijo volontirati ob naravnih katastrofah, kot so potresi ali poplave. Podobno je na Zdravniški zbornici Slovenije. O prostovoljstvu molči tudi organizacija študentov medicine, v kateri se kalijo naši bodoči zdravniki.

Študente zanima

Skoraj nič o spodbujanju prostovoljstva ne zna reči niti UKC, največja zdravstvena ustanova v državi. Izjema – ki potrjuje pravilo – je sekcija za tropsko medicino pri Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC. Pod vodstvom infektologinje Mateje Kotar vsako leto organizirajo trimesečne odprave študentov, medicinskih sester in mladih zdravnikov v Afriko, na Madagaskar in Papuo Novo Gvinejo.

Mitja Lenart, specializant infektologije v celjski bolnišnici, se je kot študent udeležil predlanske in lanske trimesečne odprave v Ugando. Izkušnje z odprav so neprecenljive in mu koristijo tudi pri njegovem delu, pravi. Predvsem so morali študenti med delom s pacienti na kliniki Bwama na jugu države zelo hitro prevzeti odgovornost, ker je zdravnica po mesecu dni odpotovala domov, lokalnega zdravnika pa tam nimajo. Večinoma so zdravili neurgentne primere, kot so okužbe dihal, črevesja, pomagali so tudi pri porodih.

Klinika Bwama na jugu Ugande. Foto: Arhiv M. L.

Poleg samostojnosti in zaupanja v lastno znanje je dragoceno spoznanje, da se mora zdravnik prilagoditi pacientu in njegovemu načinu življenja. Ta izkušnja mu, poleg znanja o tropski medicini, pride zelo prav pri vsakdanjem delu v bolnišnici, pove 27-letni Lenart.

Posebna izkušnja je bilo tudi iskanje sponzorskega denarja, kar je obvezni del priprave na vsako odpravo. Financirajo jih tudi z organizacijo koncertov ali drugih prireditev, prodajo majic z napisi in podobno. Kljub delu z zbiranjem denarja in dodatnim študijskim obveznostim (vsak udeleženec eno leto volontira na kateri izmed klinik, opraviti mora tudi tečaj iz tropske medicine) se zanimanje za odprave med študenti povečuje. Narašča tudi število odprav. Morda prihaja čas, ko bodo prihodnji rodovi naših zdravnikov organizirali kakšno slovensko odpravo na zapostavljena območja sveta.

Prijavi sovražni govor