Že zdaj, na vajah, je jasno, da bo to pravi spektakel

Zakulisje opere Otello: Za slabega pol milijona evrov vredno produkcijo stoji skoraj dvesto ljudi.

Sun, 17.01.2016, 18:00
Ostalo je nekaj časa, da stvari še izboljšamo. Kot vidite, je za nami obsežno delo, vse pa mora biti na svojem mestu. Walter Schütze

V podzemlju Cankarjevega doma je vrvelo kot v mravljišču. A kljub navideznemu kaosu je vladal neki red, pomagali so tudi pozivi po zvočniku, ki so odmevali po polnih garderobah, maskirnici, pri frizerju in v ves čas zasedeni kavarni, odprti prav za gašenje žeje in lakote skoraj dveh stotnij opernikov in drugega produkcijskega osebja. Po večtedenskih, za nekatere celo večmesečnih pripravah je bila to prva vaja s kostumi in masko – za odrski spektakel, Verdijevega Otella, ki bo premie­ro doživel ta četrtek, 21. januarja.

Nenehno preoblačenje, ličenje, tekanje na oder, z odra, piljenje korakov, ponavljanje scen, medsebojno usklajevanje, vmes pa ogromno čakanja in klepetanja – tako nekako bi naključni opazovalec strnil celodnevno vajo slabih štirinajst dni pred premiero opere v štirih dejanjih, ki že – od ideje do postavitve – skoraj dve leti, zadnje leto pa še zlasti pospešeno, nastaja v koprodukciji SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjevega doma. Opera Otello velja za eno Verdijevih največjih in najlepših mojstrovin, nastala pa je po drami Williama Shakespeara, nad katerim se je skladatelj močno navduševal.

Odločitev, da zgodbo o povzpetništvu, zameri in spletkarski zavisti, ki v tragičnem vrtincu pogubijo predano, a krhko ljubezen med junaškim mavrskim poveljnikom in prelestno hčerko beneškega senatorja, postavijo na ljubljanski oder, je spodbudila prav 400. obletnica Shakespearove smrti, ki bo letos osrednja tema domačih in svetovnih gledališč.

»Ne bomo pretiravali, če rečemo, da je pri tokratnem Otellu izjemno prav vse: imenitni kostumi, scenski elementi in režija na vrtljivem odru. Ravno zaradi velike scenske in odrske prilagodljivosti ter prostorskosti, pa tudi nadaljevanja uspešnega sodelovanja dveh najpomembnejših kulturnih institucij v državi – vsakih nekaj let namreč naredimo skupen projekt –, smo se odločili, da to opero izpeljemo v Cankarjevem domu,« so povedali v vodstvu SNG Opera in balet Ljubljana.

Ker gre za res veliko operno produkcijo – zanjo bodo odšteli skoraj pol milijona evrov; dobrih 320 tisoč za produkcijo, za sceno, kostume, rekvizite in drugo odrsko opremo pa dobrih 110 tisoč evrov –, pri njej sodeluje tudi več umetnikov oz. ustvarjalcev kot sicer. Deset solistov v glavnih vlogah, 70 članov zbora, prav toliko v orkestru (glasbeno produkcijo vodi glavni dirigent ljubljanske operne hiše Jaroslav Kyzlink), približno dvajset jih je v preostali umetniški ekipi, okoli trideset članov šteje tehnična ekipa.

Vrhunska (mednarodna) zasedba

Temačno sceno na vrtljivem odru, ki nas z zasukom le za 45 stopinj preseli povsem drugam, si je zamislil scenograf Walter Schütze. Na povabilo je prišel iz Nemčije, tako kot režiser Manfred Schweigkofler, ki je slovenskim opernim poznavalcem in izvajalcem prirasel k srcu, ko je pred desetletjem prav tako na odru CD režiral Offenbachove Renske nimfe.


Tudi zdaj so o režiserju govorili – od zadnjega maskerja do solista – zgolj v presežnikih. »Človek zna opero dobesedno na pamet, povsem gladko preklaplja iz angleščine v nemščino in italijanščino, pozna sleherni detajl, pa naj gre za kostum, sceno ali besedilo,« je bila navdušena ena od pevk zbora SNG Opera, katerega ženski in moški člani so se tisti dan preoblekli in naličili najmanj dvakrat, se nenehno upevali, odpeli in odplesali svoj del, predvsem pa se – načakali. »Da, biti moraš zelo prilagodljiv, saj vaja lahko traja nekaj ur ali ves dan, nastopaš pa le občasno, takrat pač, ko te pokličejo. In tako nenehno čakaš; nekateri berejo knjige, drugi visijo na telefonu, tretji klepetajo, dremajo …« je strnil mladenič, preoblečen v kmeta.

No, to je tisti dan veljalo predvsem za soliste z manjšimi vlogami in zboriste, od katerih so nekateri dobili note v roke, kot je povedala vodja zbora Željka Ulčnik Remic, že junija, opravili nekaj vaj septembra, nato pa stopnjevali formo vse do decembra, ko so se začele skupinske vaje. »To je prva vaja s kostumi in masko ter spremljavo na klavirju, ne pa še z orkestrom. Moje delo zborovodje zajema predvsem to, da pevce glasbeno in logistično pripravim, torej, da točno vedo, kdaj so na odru, kdaj v zaodrju. Bistveno je, da moramo priti na vaje pripravljeni; biti mora melodično dodelano, popolna mora biti tudi izgovarjava. Otello se izvaja v italijanščini, ki jo k sreči obvladam, in moja naloga je, da pevci razumejo in pravilno izgovorijo vsako besedo; šele potem lahko zapojejo, kakor je treba. Vse to znanje se v mesecih vaj nalaga, potem pa lahko s pomočjo koreografa vnesemo še igro in ples. Lukas (Zuschlag, op. p.) jih je naučil odrske prezence v takšnih in drugačnih pozah, saj mora biti vse usklajeno – gibi in petje … In da, Otello je izziv, vsi se ga veselimo, ker že zdaj na vajah vse nakazuje, da bo to pravi spektakel. Tudi ekipa je vrhunska, priznana, mednarodna, pravi užitek je delati s takimi profesionalci!«

Prostor in čas za izboljšave

Prej omenjeni Lukas, mladi svetlolasec, je bil preteklo soboto med tistimi, ki so si nabrali največ kilometrine. Stotnija nastopajočih, številne različne vloge, on pa sam, da jim čim bolje razloži in pokaže, zakaj je treba zastavo držati prav pod takim in takim kotom, kako naj prelestne baletke, ki so s svojo pojavo v izzivalnih kostumih razveselile marsikatero (moško) oko, s svojim gibom poudarijo veselo razpoloženje, ker ladja srečno pristane v ciprskem zalivu, kako naj krhka Desdemona s kretnjami izrazi svojo nemoč ob izgubljeni ljubezni, spletkarski Jago pa svojo zlobo. Poprava drže, na hitro izveden plesni korak, v zaodrju pa kar hitra kratka vaja s plesalkami, in tako ves dan. Podobno poskočna je bila tudi kostumografija Mateja Benedetti, ki je usmerjala, kako se morajo obleči nastopajoči za posamezen prizor, dajala navodila glede ličenja in frizur, popravljala ovratnike, s komolcev prestavljala viteške ščitnike na kolena, svetovala, odgovarjala na sleherno vprašanje ali pripombo.

Ker, to je treba priznati, njeni kostumi so daleč od klasike. Vse polno je naborkov, imitacije usnja, črnine, modrine, ki se odlično ujame s sceno Walterja Schützeja; navdih je iskal predvsem v sodobni estetiki gotskega sloga, ogromno, kot je povedal, mimoleteč na hodniku, pove že sama glasba. »K sreči sva res kompatibilna. Oba sva se sicer opirala na koncept, ki ga je nakazal režiser, Walter je nato oblikoval dizajn, jaz pa sem izhajala iz njega oziroma s tem vlekla vzporednice. Skupno nama je tudi to, da sva se oba posvetila podrobnostim,« je povedala Benedettijeva, ki se je s svojimi razkošnimi stvaritvami doslej uveljavljala zlasti na italijanskih in nemških opernih odrih. Za Otella je začela risati že decembra 2014, po dobrem mesecu oddala skice kostumov in z njimi navdušila. »Navdih? Verdijeva glasba, smer, sledeč Walterju, gotika, osnova pa renesansa in sodobnost. In seveda trendovski modri lasje, kar bo, upam, pritegnilo tudi mlade,« je v smehu dodala Benedettijeva.

»Res je, najin način dela se lepo ujema,« je dodal scenograf, vesel pohvale za vrtljiv oder, ki je navdušil vse nastopajoče, čeprav so se v začetku dogajali tudi manjši padci, umeriti je bilo treba marsikateri korak, da je opernik po taktu glasbe prišel prav tja, kamor je tisti trenutek moral. »Manfred (režiser, op. p.) se k sreči rad pusti presenetiti. Pogosto pravi: 'OK, predstavljal sem si nekaj drugega, a tudi tole je super!', tako da imam kar nekaj svobode pri ustvarjanju. Zdaj se ukvarjamo z lučmi, ostalo je nekaj časa, da stvari še izboljšamo. Kot vidite, je za nami že obsežno delo, vse pa mora na svojem mestu.« K čemur s skoraj filigransko natančnostjo teži tudi režiser Schweigkofler. Le majhna lučka sredi dvorane je nakazovala, kje sedi, po mikrofonu ali kar na ves glas pa so na oder prihajale njegove povečini zelo duhovite pripombe, »rezi« … »Joško, vsaj to vemo, da tega prizora zagotovo ne bomo nikdar pozabili, mar ne?« je med drugim navrgel Jožetu Vidicu alias Jagu ob že tretjem ponavljanju.

»Točno ve, za vsak korak, skozi katera vrata moraš stopiti, ali moraš imeti srebrn ovratnik ali pa je ta predviden šele v naslednjem dejanju – če te na to ne opozori že Mateja, seveda,« je v zaodrju komentiral Dejan Mak­similijan Vrbančič alias Cassio, »s svojimi izjavami zadene bistvo, ki ne potrebuje dodatne razlage, motivira, skratka obvlada,« je dejal eden od solistov. »Oder nas je vse navdušil, prav tako kostumi, mislim, da bo to res velika stvar,« je povedal in poudaril, da je čakanje in neumorno vadenje del njihovega poklica. »Opera ti pač mora biti življenje,« je prijazno strnil in se, upet, povzpel na oder.

»Nič nam ni hudega, prav fletno pa tudi ne,« je priznal Andrej Debevc v manjši vlogi Roderiga, sloneč pri vhodu na oder, kjer sta s kolegom malo prej nezlobno zabavljala ob težavah solistke s predolgo obleko. »Če se med temi dolgimi urami ne bi malo hecali, bi se nam lahko 'odpeljalo',« je priznal stari operni maček. »Ta teden vadimo v Cankarjevem domu, prej smo že tri tedne v operi, se pa še zdaj kar naprej nekaj spreminja, kar je prav, saj se ravno na takšni vaji vidi, kje vse so še rezerve. In res kapo dol pred režiserjem, ki ni nikakršen blefer, verjemite mi, govorim iz izkušenj!«

Ustvarjalno mravljišče

V zaodrju je bilo precej manj mirno; miniaturna kadilnica ves čas zasedena, ob njej pa živahno gomazenje najrazličnejših tehnikov luči, zvoka, asistentov, tudi režije – »uf, tole je noro delo, brez skrbi, čisto vse moraš vedeti, sem prava deklica za vse!« je brez resnega pritoževanja med hitenjem udarno pristavila Irena Svoljšak s celim fasciklom zapiskov –, utripajo zasloni, ki prikazujejo najbolj ključne dele dvorane – oder z več strani, prostor za orkester, kjer sta bila v soboto zgolj asistentka dirigentka Živa Ploj Peršuh in korepetitor na klavirju. Ta je nadomeščal orkester, a se je že ob tej skromni spremljavi in izpiljenih glasovih solistov in ubranem petju zbor vseeno dostojno ježila koža. Zboristi so si čas krajšali, če ne v kavarni, tudi po garderobah, ločenih na ženske in moške, potem pa še na posamezne glasove (solisti pa imajo kar svoje sobane). Upevanje, ki je odmevalo tudi po stopnišču, petje, smeh, klepet, šumenje papirja z zavito malico, šala na šalo. »Ne, ni nam dolgčas! To pa ne,« so grmeli basisti in zabavljali nad tenoristi v sosednji garderobi. »Kar tja pojdite, oni znajo bolje nastopati za medije,« je pripomnil eden in sprožil salvo smeha.

Pred maskirnico in priložnost­nim frizerskim salonom so se krajšale, pred naslednjim dejanjem pa spet daljšale vrste, čakajoč na novo ličenje. »Vsakega posebej je treba vzeti v roke,« je povedal eden moških maskerjev, že prava legenda v SNG Opera in balet, z bogatimi spomini in številnimi izkušnjami. »Navodila seveda imamo, največ od kostumografinje, se je pa treba prilagoditi tudi posameznemu pevcu; ni namreč za vsakogar vse. Navodila se poleg tega pogosto spreminjajo, tudi sami kaj predlagamo, tako da je končni rezultat ponavadi kompromis,« je povedal med ličenjem Jaga, ki je tako dobival čedalje bolj neprijazen videz. »Ne, ni naporno, ampak prav luštno,« je odgovoril, le streljaj stran pa so ličili Nuško Drašček Rojko za vlogo Emilie, z dolgo lasuljo s številnimi modrimi odtenki dokaj mračnjaškega videza. A ko se je na koncu v kostumu zavrtela na hodniku pred kavarno, je bila izredno zadovoljna. »Ali ni hudo?! Vroče sicer, a vrhunsko,« je ocenila svoj videz.



»Sama sem se, moram priznati, kar malo bala moderne režije, ampak Mateja (Benedetti, op. p.) je super. Emilia je videti strogo, a ni, to je le maska, da zaščiti Desdemono,« je povedala tisti dan prosta Emilia, čudovita Splitčanka Irena Parlov. »Vloga sicer ni velika, je pa zelo pisana, težka. Občinstvo mora občutiti tisto, kar ti občutiš na odru, vse v tej operi pa se dogaja v notranjosti, česar ni lahko odigrati. Verdi mi je vsekakor velik izziv, zato sem povabilo ljub­ljanske opere z veseljem sprejela.«

Prgišče priložnosti za ogled

Otella bodo najverjetneje z veseljem sprejeli tudi pretanjeni poslušalci v Gallusovi, največji dvorani CD, saj … »Stroški za opero se na prvi pogled zdijo res veliki, vendar ko projekt razčlenimo po delih, ugotovimo, da smo s to vsoto naredili pravi spektakel, ki bo odmeval še dolgo.« Zato je po svoje škoda, da bo doživela le nekaj ponovitev: po premie­ri 21. januarja se bo namreč zvrstilo osem ponovitev, v februarju bosta sledili še dve, julija sta dve predstavi predvideni v okviru Festivala Ljubljana. Zaradi obsežnosti produkcije ne načrtujejo niti gostovanja na tujem, so povedali v Operi, »če se bo pojavilo zanimanje katere izmed evropskih opernih hiš s takšnimi odrskimi zmogljivostmi, pa bomo vsekakor pretehtali možnosti za izvedbo gostovanja«. Zagotovo bi odmevala tudi drugje.

Prijavi sovražni govor