»Želim delati v sistemu, kjer bi lahko pacientu ponudil vse, kar znam«

V Sloveniji je 3800 mladih zdravnikov, ki so se, razočarani nad politiko, povezali v organizirano skupino.

sob, 24.06.2017, 12:00

Dogovorili smo se na Nebotičniku v sredo, torej ravno na dan, ko je vlada poslala v parlament spremembe zakona o zdravniški službi. V Ljubljano so se pripeljali z različnih koncev Slovenije, pozno popoldne, po delu v bolnišnicah, utrujeni in – zaradi odločitve vlade, o kateri so izvedeli tik pred našim srečanjem – tudi razočarani. »Ste slišali? Neverjet­no! Vse bodo uničili! Kaj zdaj? Možnosti je več ...« so začeli »mladi zdravniki« načrtovati, kaj vse se bo morda zgodilo in kako bodo ukrepali. Mladi zdravniki? Kdo so?

Začelo se je z anonimko

V Sloveniji je 3800 mladih zdravnikov. Niso toliko mladi po letih kot po tem, kako dolgo so že vključeni v zdrav­stveni sistem. To so zdravniki takoj po diplomi, pripravniki, specializanti in specialisti pet let po specialističnem izpitu, v starosti od 26 in vse do 40 let. So povsem nova skupina organiziranih zdravnikov v Sloveniji. Zakaj so se povezali?

»Neposredni razlog za ustanovitev skupine je bila anonimka oktobra lani. Bila je podpisana z 'mladi zdravniki', a to nismo bili mi. Kmalu za tem se nas je po naključju kakih 20 zbralo na zbornici in v Fidesu. Rekli smo: dost' je, mi se ne strinjamo, da bi bili zdravniki anonimni, mi hočemo povedati svoje z imeni in priimki, z obrazi, nočemo, da se nekdo skriva za anonimnim papirjem, imeti hočemo svoj glas, zastopati svoje interese, ki so najbrž malo drugačni od interesov starejših zdravnikov,« je povedal Luka Kovač, 28-letni specializant ginekologije v UKC Ljubljana, doma iz Šoštanja.

»Povezovati smo se začeli, da bi bili pravilno informirani, da bi na podlagi objektivnih informacij soodločali o svoji usodi, ki je tudi usoda bolnikov. Zavedamo se, da smo mi prihodnost slovenskega zdravstva. Ni vseeno, kakšne odločitve sprejemajo politiki, zato jih poskušamo doseči s svojimi predlogi,« je dejala Anita Dobrovolec, 35-letna specializantka radiologije v bolnišnici Celje.

Kot je za mlajše generacije običajno, so se začeli povezovati na spletu. Od decembra do danes se jih je spletni skupini pridružilo že skoraj tisoč. Vsak izpolni prijavnico, s katero se registrira kot mladi zdravnik. Februarja so izvedli volitve. Naši sogovorniki (na fotografiji dva manjkata) so izvoljeni predstavniki skupine Mladi zdravniki. Zdravniška zbornica jih je kot posvetovalno telo vključila v svoje organe, komisije, prav tako Fides. V javnosti in pred politiko nastopajo tudi samostojno. Aktivni so na družbenih omrežjih. Njihovo zadnje sporočilo o nasprotovanju zakonu o zdravniški službi je v prvih dveh dneh doseglo 30.000 drugih ljudi. Za kaj se zavzemajo?

Nujen prenos znanja

»Za nas je izjemno pomembna kakovost izobraževanja. To je za zdravnika pomembno seveda vse življenje, a za nas še bolj izrazito. Od procesa izobraževanja in naših mentorjev je odvisno, kakšni zdravniki bomo. Vse je odvisno od medsebojnega učenja, od prenosa znanja s starejše na mlajšo generacijo. Zaradi težkih delovnih pogojev v zdravstvu in ker so starejši specialisti preobremenjeni, se ta mentorski proces zmanjša. Specializantov, ki bi se radi učili, je veliko, v terciarnih bolnišnicah celo 20 na enega starejšega zdravnika na leto, zato je težko vzpostaviti trdno vez, ki je za prenos znanja nujna. Naša glavna usmeritev je okrepiti izobraževalni proces. A spremembe zakonodaje v zadnjem času so nas prisilile, da se aktivno ukvarjamo tudi z njimi,« pripoveduje Luka Kovač, zakaj so vzpostavili mrežo mladih zdravnikov.

V času študija so med seboj zelo povezani, ko pa začnejo delati, se razpršijo. Za njihovo delo – zdrav­ljenje bolnikov – je pomembno, da ostanejo povezani še naprej. Na spletnem portalu lahko med seboj sproti izmenjajo težave, s katerimi se srečujejo na delovnem mestu, se pogovorijo o vsakodnevnih skrbeh. »V zadnjem času nas najbolj skrbijo spremembe zakonodaje,« pove Kovač.

To sta predvsem zakon o zdrav­stveni dejavnosti (ki je že v parlamentu) in spremembe zakona o zdravniški službi (ki ga je vlada poslala v parlament za sprejem po nujnem postopku ta teden). Oba vključujeta določbe, ki bodo bistveno posegle v izobraževalni proces in delo mladih zdravnikov. Če bosta sprejeta, se ne bodo mogli več (razen izjemoma) izobraziti z dveh področij, kar je zaradi širine znanja izjemno dobro za paciente. Prav tako ne bodo mogli več zamenjati vrste specializacije, kar je iz več razlogov slabo. Zgroženi so, ker zakon predvideva, da še pet let po specialističnem izpitu ne bodo smeli biti odgovorni nosilci za svojo dejavnost.

Selektivna licenca

»Zdravniška licenca bo po tem zakonu selektivna: v zavodu bo veljala, zunaj zavoda ne. To ne gre, to je kriminal,« je ogorčen 40-letni Kostja Jelinčič, radiolog iz Nove Gorice, ki je študiral v Italiji. Zakon mu bo onemogočil, da bi bil pri svojih zrelih letih polno odgovoren za svoje delo, samostojen. »Na vse načine poskušajo zdravnikom vzeti svobodo. To je velika težava,« razmišlja.

Zdravniške odločitve vplivajo na usodo vsakega človeka posebej. Ravno zato, da bi jih zdravniki po svoji vesti in v skladu z znanjem, ki ga pridobivajo v zelo dolgotrajnem procesu izobraževanja, lahko suvereno in tudi s polno odgovornostjo sprejemali, se po gimnaziji izobražujejo še do 13 let: šest let traja študij na medicinski fakulteti, pol leta pripravništvo, štiri do šest let specializacija, med katero že zdravijo paciente, torej delajo pod nadzorom in po nasvetih mentorja. In novi zakon je – morda po pomoti – tudi ta nadzor, ki poteka v okviru zdravniške zbornice, izpustil. Kdo bo torej skrbel za prenos znanja med zdravniki, če ne zdravniki sami? Mladi zdravniki iz vseh teh in še drugih določb predvidevajo, da se bo zdravstveni sistem po sprejemu teh zakonov še poslabšal. Kako ga doživljajo? »Nimam še pregleda nad celotnim sistemom. Zdravniki smo zasuti z administrativnimi opravili. Kot specializantu se ti lahko zgodi, da velik del svojega časa porabiš za administrativno-birokratske zadeve, namesto da bi se lahko posvečal delu s pacienti, izobraževanju,« pove Luka Kovač, ki je zdravnik šele leto in pol.

Stiske zdravnikov in bolnikov

Tomi Kunej
, 30-letni specializant travmatologije, meni, da je največ­ja težava rigidnost. »Ko prideš kot mlad zdravnik v sistem, ne moreš nikjer ničesar spremeniti. Rečejo, da tako delajo že 20 let. Sistem se ne razvija. Najbrž je to povezano tudi z denarjem, ki ga je premalo. Rad bi delal v sistemu, kjer bi lahko za bolnika naredil, kar znam, najboljše in največ, kar je zanj mogoče. Da pacienti ne bodo več umirali ali dobili pljučnice ali vnetja sečil, ker ne moremo dobiti anestezije, da bi lahko v ustreznem času operirali,« pove eno največjih težav UKC Maribor, kjer je zaposlen. Kar je opisal, ga spravlja v strokovno in človeško stisko.

Kirurgi zaradi pomanjkanja anesteziologov v UKC Maribor ne morejo operirati takrat, ko bolniki operacijo potrebujejo. Zaradi slabih razmer za delo, ki pomenijo tudi slabo oskrbo pacientov, kakršno je opisal, vse več naših zdravnikov zbeži v sosednjo Avstrijo. Pogosto tisti, ki so doma v Mariboru, po diplomi namesto v UKC Maribor potrkajo na vrata katere od bolnišnic v sosednji Avstriji. Poglavitni razlog je, da se bodo tam naučili več kot v Mariboru. Povsod v Avstriji, tudi na Dunaju, sprejemajo slovenske zdravnike z odprtimi rokami. Namesto dolgotrajnih postopkov za zaposlitev, ki veljajo v Sloveniji, jih tam zaposlijo in jim omogočijo specializacijo takoj.

O pomanjkanju zmogljivosti spregovori tudi Brigita Jazbar, 33-let­na specializantka anesteziologije v UKC Ljubljana. »Velikokrat se zgodi, da se mora iti zdravnik opravičit bolniku, ki leži na oddelku, ker še ne more domov, saj zaradi preveč bolnikov ne more priti na vrsto za preiskavo s CT. Jezi se na nas, zdravnike, ki smo mu prišli to povedat, čeprav nismo nič krivi, da je tako. Mi mu želimo hitro ponuditi vse, kar znamo, a ne moremo, ker ni pogojev. Tudi zato je manj spoštovanja do zdravnikov,« je prepričana.

Sto pregledov na dan

Spoštovanje in zaupanje med bolnikom in zdravnikom je bistvo dobrega zdravljenja, saj je učinek zdravljenja precej odvisen od tega, ali bolnik zdravniku zaupa.

»Občutek imam, da se odnos med bolnikom in zdravnikom že več let sistematično ruši. Po eni strani se sprožajo v medijih afere, po drugi politiki predlagajo slabe odločitve, zaradi katerih se sistem poslabšuje, zagotovo pa so med zdravniki tudi posamezniki, ki mečejo slabo luč na zdravništvo. Slika o zdravnikih v javnosti ni realna. Na slabo sliko vpliva več dejavnikov, v glavnem pa jo kreirajo mediji. Čas je, da povemo: poglejte, mi nismo nikakršni zaslužkarji. Jaz sem zdravnica, ki se usedem z bolnikom in se pogovorim, če mi to dopuščajo delovni pogoji. Ti pa nas silijo v hitenje. Naša največja težava je, da imamo premalo časa za pacienta,« potoži Anita Dobrovolec.

Ni časa za pogovor

Pridružijo se ji tudi drugi sogovorci. »Želim si delati v sistemu, kjer v 12 urah ne bi pregledal sto pacientov. Rad bi pregledal tri ali štiri paciente na uro, da bi se lahko vsakemu posvetil, moram pa jih pregledati deset na uro,« pove Tomi Kunej, zakaj se z bolnikom ne more pogovoriti.

»V zdravstvenem sistemu smo zdravniki nekje na dnu. Mi ne odločamo o upravljanju sistema,« pove Anita. Seveda, pogoji dela – koliko bolnikov morajo zdravniki pregledati v ambulanti, koliko jih lahko operirajo, kaj jim lahko nudijo, kakšno opremo imajo – so odvisni od denarja, zavarovalnice, politikov, ki o tem odločajo. In pogoji dela se slabšajo, pravijo zdravniki.

»Največji problem sistema je sistem sam. Kot je običajno za Balkan, so naredili skrpucalo, mešanico več sistemov, namesto da bi se zgledovali po enem zahodnoevropskem: francoskem, švedskem, avstrijskem ... Največja težava je, da denar ne sledi bolniku. Težava je tudi, da smo ujeti v sistem javnih uslužbencev, v katerem ni nobenih napredovanj, hierarhija javnih uslužbencev je povsem porušena. Začetnik in jaz pri štiridesetih sva obravnavana enako. Dodatna težava zdravnikov je, da v sistemu ni denarja za izobraževanja, zato moramo nenehno prositi dobavitelje, da nam omogočijo izobraževanje. Naj vključijo denar za to v plače in si bomo kongrese plačevali sami,« pravi Kostja Jelinčič, ki je študiral v Italiji. Vse to povzroča slab odnos do zdravnikov pri nas.

Sinu ne priporoča svojega poklica

Tina Bregant
, 41-letna pediatrinja z doktoratom iz medicine, sodi k mladim zdravnikom, ker pridobiva še dodatno znanje v specializaciji iz fizikalne in rehabilitacijske medicine, da bi lažje pomagala malim bolnikom s posebnimi potrebami. Izhaja iz zdravniške družine – že nekaj generacij zapovrstjo so v njihovi družini zdravniki. Ima tri otroke, od katerih se prvi, 18-letnik, že odloča o študiju.

»Sina in njegove sošolce zanima medicina. Ko sem ugotovila, da tako lepega poklica, kot je zdravniški, ne morem priporočiti svojemu otroku, sem se vprašala, kaj se je zgodilo. Kaj je narobe? Sploh ne gre za plače, gre za to, da imamo zdravniki ogromno znanja, ki ga ne moremo ponuditi pacientom, ker sistem ne deluje tako, da bi lahko znanje uporabili v dobro bolnikov. Sistem je treba spremeniti,« meni.

»Pomembna je avtonomija odločanja, svoboda zdravnikov, da se odločimo, koga bomo zdravili prej, brez nekoga nad nami, ki me kaz­nuje s 400 evri, če bi presodila, da potrebuje neki bolnik zdravljenje bolj nujno kot drugi. Za sprejemanje takih odločitev smo izšolani, tu potrebujemo svobodo odločanja. Želim si, da bi lahko dala pacientom to, kar znam. Seveda je to povezano s sredstvi. Politična odločitev je, kakšno medicino bomo imeli. Če hočemo kakovostno medicino, je nujno, da ni tekočega traka 60 pacientov na dan, ampak da omogočimo zdravnikom izobraževanje, raziskovanje, izmenjave s tujino in da bomo lahko avtonomno odločali o pacientu in mu zagotovili, kar potrebuje,« pove Tina Bregant.

Prijavi sovražni govor