Želim si ustvarjati do zadnjega diha

Pogovor z nemško pisateljico Petro Urban, avtorico knjige Prekipevati od življenja – sprejeti staranje kot darilo

tor, 05.12.2017, 11:00

O pisateljici

Petra Urban je mladost preživljala v nemškem Düsseldorfu, kjer se je rodila leta 1957. Študirala je filozofijo in germanistiko, zdaj pa kot svobodna pisateljica živi v majhnem kraju Bingam na Renu, nedaleč od Wiesbadna. Je docentka za literaturo na visoki šoli Bingen in akademiji škofije Mainz, prireja tudi šole kreativnega pisanja.

Kako doseči, da starost ne bo le tarnanje zaradi pomanjkanja vsega, od lepote do zdravja, ampak priložnost za novo, globlje, intenzivnejše življenje? Kaj lahko starejše ženske naredijo, da začnejo uživati v drobnih radostih, namesto da se mučijo z dvomi in se nenehno primerjajo z mlajšimi, lepšimi »tekmicami«? Odgovore na ta večna vprašanja je v knjižici z naslovom Prekipevati od življenja – sprejeti staranje kot darilo nizala nemška pisateljica Petra Urban, ki je gostovala tudi na Slovenskem knjižnem sejmu. Srečali smo se v središču Ljubljane, kamor je prišla na povabilo založbe Družina, ki je izdala njeno knjigo.

Zakaj ste se pravzaprav lotili te tematike, staranja?

Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj sem napisala knjigo o staranju, ko pa še nisem tako zelo stara. Mimogrede, stara sem 60 let in knjigo, ki je izšla pred tremi leti, sem začela pisati pri petdesetih. To je bil čas, ko sem prvič občutila, da se začenjam starati. Petdeseto leto je bilo po svoje mejna črta. Knjigo sem začela pisati, ker mi je koristilo, saj sem se ob tem zamislila, kaj mi pravzaprav staranje pomeni. V njej se v resnici ne ukvarjam s starostjo, ampak s procesom staranja, ki zadeva vse nas, vsakogar.

Dobro ga je zaznati in o njem razmišljati, seveda ne vsak dan, pa vendar si je treba priznati, da se staramo, da nismo več mladi in da to čutimo v svojem telesu, možganih … Opažam, da zdaj nekatere stvari potekajo počas­neje, kot so še pred leti, in to je treba sprejeti. Vse to je bil razlog, da sem napisala knjižico in se ob njenem nastajanju tudi odlično počutila.

Torej je 50 let nekakšna prelomnica, takrat začne človek čutiti, da se stara?

Moj brat je umrl, ko mu je bilo 52 let, jaz sem jih imela takrat petdeset. Njegova smrt je prišla nepričakovano, tako nenadoma, da smo jo zelo težko sprejeli. To je bila velika prelomnica v mojem življenju in tudi razlog, zaradi katerega sem začela bolj razmišljati o staranju. V resnici sem zelo vesela, da se sploh lahko postaram, saj so tudi moji starši umrli zelo mladi – mama je bila stara 59, oče le 53 ... Zato sem upala, da bom dočakala vsaj 60 let. Strah me je bilo, da bom umrla mlada.

V knjigi ste nanizali zgodbe drugih žensk, njihove izkušnje s staran­jem.

Tako je. Moja življenjska filozofija je, da rada opazujem ljudi, poslušam njihove zgodbe in jih prenesem v svoje knjige. Tako sem denimo spremljala neko 100-letno gospo, ki me je povsem očarala, kako polna življenjske radosti, energije in ljubezni do življenja. Tudi njeno zgodbo sem zapisala, zdaj pa dobivam zahvalna pisma ljudi, ki so v njej prepoznali svoj ideal.

Zakaj ste izbrali ženske? Se vam zdi, da doživljajo staranje drugače kot moški?

Za ženske je morda v naši družbi staranje težje kot za moške. Ženske namreč želijo ostati lepe, tudi ko se postarajo. Moški postanejo v očeh drugih zanimivi, šarmantni, ko jim osivijo lasje, ženske pa zgolj stare. Menim, da ženske o tem tudi veliko več razmišljajo kot moški, kupujejo več izdelkov za preprečevanje starosti. Vsi ocenjujejo le zunanjost žensk – vsi nemški časniki so ves čas poročali o pričeski Angele Merkel, denimo, medtem ko nikogar ne zanimajo lasje moških v politiki.

Vaša knjiga pravzaprav govori o tem, da je staranje lepo, navdihujoče. Zakaj?

Mislim, da je staranje po svoje osvobajajoče. Človek postane bolj svoboden, lahko počne stvari, ki si jih je od nekdaj želel početi. Poznam gospo – o njej sem tudi pisala –, ki je začela pri 60 letih slikati. V tem je neizmerno uživala in bila tudi zelo dobra. Neka druga gospa je začela igrati klavir, kar jo strašno zabava. S staranjem postane človek bolj previden, ko razpolaga s svojim časom. Razmisliš o tem, kaj želiš v resnici početi. Ko si mlajši, imaš vse polno obveznosti: študij, delo, družino, moraš služiti denar, praznovati božič s starši … Ko si starejši, vsega tega ni več, zato lahko svoj čas uporabiš za druge, dragocene stvari. Začneš se spraševati, denimo, kaj si v resnici želiš za božič, za rojstni dan. Kaj si želiš početi? Razmisliš o prijateljstvih, katere ljudi si želiš v svojem življenju.

Kaj ste vi spremenili, ko ste dosegli 50 let?

Ko je umrl brat, sem razmislila o svojem času in se na novo odločila, s kom vse ga želim preživeti. V mojem življenju je bilo namreč ogrom­no ljudi, že kar preveč … Ves čas sem morala poslušati njihove zgodbe … Pri petdesetih sem naredila rez in si rekla, dovolj je. Izbrala sem svoje dobre prijatelje in začela z njimi preživljati prosti čas, določila pa sem si tudi več časa za delo, za to, da sem sama s seboj. Veliko napora sem vložila v to, da sem nekaterim naravnost povedala, ne, nočem več preživljati svojega časa s tabo. Vendar sem to storila. Bilo je osvobajajoče. Živim namreč v majhnem kraju, nenehno so me kam vabili, ker delam doma, pa so imeli tudi občutek, da se lahko kadar koli oglasijo na kavo. To pa seveda ne gre. In tako sem preprosto pretrgala številna »prijateljstva«.

Vendar je treba povsod po Evropi zdaj delati dlje, starostna meja za upokojevanje se ves čas dviga. Kaj človeku še ostane od življenja po 65., 70. letu starosti? Je lahko odhod v pokoj pri teh letih začetek nečesa novega?

Ja, mislim, da je to lahko nov začetek, začetek povsem novega življenja. Sploh ni treba, da imaš veliko denarja, ampak se je treba vprašati, kje si in kam greš, o svojem življenju razmisliti na nov način in biti do sebe bolj liberalen. Si dopustiti, da počneš tudi stvari, ki jih nikoli prej nisi. Ena bistvenih ugotovitev moje knjige je, da moraš biti ves čas tukaj in zdaj, ne pa kar naprej razmišljati, kaj nas čaka v prihodnosti, in se ozirati v preteklost. Treba je resnično uživati v tem trenutku, z vsem, kar nam prinaša, z vsemi možnostmi, ljudmi, ki nas obkrožajo. To se mi zdi zelo pomembno.

Glavno sporočilo knjige je, da postati star ni nekaj strašnega, da to ni konec življenja. Seveda je treba biti za to tudi malo bolj pogumen. Za žensko je to lahko neke vrste izziv, da morda zaživi celo bolje kot prej. Četudi nismo več tako lepe, kot smo bile, je lahko življenje s starostjo globlje. To sem želela zapisati – zase in seveda za svoje bralce.

Zadnja leta se ves čas poudarja, da se prebivalstvo stara in da to prinaša veliko težav. Kako se s tem spopadate v Nemčiji?

Menim, da je težava v tem, da se starajo na eni strani ljudje, ki so si nakopičili veliko denarja in si lahko tudi v starosti vse privoščijo, na drugi pa zelo revni, predvsem veliko revnih žensk. In to je, se mi zdi, velik problem. Če si star, sam in brez denarja. Ko ne moreš več živeti sam, si želiš v dom za starejše, a si tega ne moreš privoščiti. Poznam ogromno starih ljudi, ki si želijo v dom, vendar si ga ne morejo plačati. To je v resnici težava. Samo staranje pa – ne, zame to ni težava. Problematično je, denimo, da mnogi na stara leta postanejo dementni. To je tudi problem celotne družbe, saj je oskrba zelo draga.

Kakšni so vaši načrti za starost? Vas je strah morebitne telesne ali duševne onemoglosti?

Ni me strah niti staranja niti bolezni. Sem pisateljica, umetnica, sploh se ne želim upokojiti. Nočem razmišljati o času, ko ne bom mogla delati. Želim si ustvarjati do svojega zadnjega diha, pisati in izdajati knjige ... Ravno pred dvema tednoma sem izdala novo, o spolni zlorabi, ki je tudi zgodba o mojem življenju. Ne govori le o žrtvah spolnih zlorab, temveč tudi o ljudeh, ki želijo uspešno razrešiti travmatično preteklost. Te zadnje knjige sem se stežka lotila, vendar je zame zelo pomembna. Prve ted­ne po izidu sem prejemala pisma žensk, ki so mi povedale, da jim je koristila, da je imela zanje zdravilne učinke.

Torej ste bili v mladosti žrtev spolne zlorabe v družini?

Da, ko sem bila čisto majhna, me je zlorabil oče. Bil je odvetnik, zelo visoko na družbeni lestvici, in sprva o tem nisem hotela pisati, saj je bilo preveč boleče, intimno. S starostjo pa sem si rekla, pa kaj potem, s to svojo strašno zgodbo lahko pomagam drugim, morda mladim ženskam, da spregovorijo o podobnih težavah. To je tako zelo pomembno. Ne smejo molčati, na glas morajo izpovedati, kaj se jim je zgodilo.

Ali takšne izkušnje z leti le še bolj bolijo, če jih človek potlači?

Seveda, zaradi tega zboliš. Travmatične spomine lahko potiskaš nekaj časa, ne pa dolgo. Z leti vse to trka iz ozadja, ves čas … Če hudih stvari, ki so se dogajale v tvojem življenju, v tvojem domu, ne daš na plano, boš zbolel. Tudi o tem govori moja nova knjiga.

Bo tudi ta prevedena v slovenščino?

Ne vem, o tem se še nismo pogovarjali. (smeh)

Prijavi sovražni govor