Zjutraj morili, zvečer pa doma božali svoje otroke

Senegalski pisatelj Boubacar Boris Diop o Afriki in Zahodu, o razmerjih s Francijo, koncu Evrope, genocidu v Ruandi.

Sun, 31.01.2016, 19:00

Boubacar Boris Diop (1946) je pisatelj, prevajalec, včasih je novinar, direktor dnevnika Le Matin v Dakarju. Veliko je delal za mednarodne medije, še danes napiše kaj zanje. Zdaj je njegova strast literatura in ukvarjanje z materinščino: njegov prvi jezik je wolof.

Njegova življenjska pot je svetovljanska. Rojen v Senegalu, ni živel samo v Dakarju, ampak je skoraj štiri leta preživel v Tuniziji, dve leti je bival v Mehiki, leto dni v Južni Afriki, za dalj časa je odhajal bodisi v Združene države Amerike bodisi v Švico, tudi v Francijo. »In veste kaj je zanimivo? Dakarja nisem zapustil pred svojim 38. letom.« Ko pa je enkrat začel potovati, ni odnehal. »Začeti odhajati na tuje pri teh letih pomeni odpraviti se kot že izoblikovana oseba. ... Verjetno bi postal drugačen, če bi se v mladih letih prvič podal na pot, morda pri sedemnajstih, osemnajstih letih, po maturi, recimo v Francijo. »Lahko bi odšel, predlagali so mi, naj grem študirat v Francijo, dobil bi štipendijo na univerzi v Lillu. A nisem hotel ... Ne iz političnih predlogov, premlad sem bil, da bi razmišljal politično, ampak zato, ker prihajam iz zelo skromnega okolja. V Senegalu sem ostal, ker sem hotel pomagati svoji mami, bratom, sestram ... Zato nisem odšel.« Kot najbolj nadarjen v družini je začutil, da mora pomagati, v nasprotnem bi se vse razletelo.

Boubacar Boris Diop, ki smo ga poklicali v Dakar, se je te dni preselil v Nigerijo, kjer bo poučeval na ameriški univerzi. Po izkušnji z Ruando bo lahko videl od blizu, kaj politično nasilje na afriški celini povzroča tudi v državi, kot je Nigerija.

Njegovo knjigo Murambi, knjiga o okostjih je lani v prevodu Marjete Novak Kajzer izšla pri založbi *cf..

Vemo, kakšen je v resnici svet? Se nam samo zdi, da je življenje umazan preplet resnice in laži? Kdor prebere knjigo Murambi, knjiga o okostjih senegalskega pisatelja Boubacarja Borisa Diopa, se lahko samo zgrozi, kakšna pošast je človek. Avtor ve, o čem govori, Afriko pozna zelo dobro, nadvse dobro tudi Ruando; in ne le Afrika – ves svet je umazana politika.

Murambi, knjiga o okostjih je čudež, je zapisala Toni Morrison. Res je pretresljiva knjiga. Napisali ste jo v okviru projekta Ruanda: pisati, da ne bi pozabili, v katerem je štiri leta po genocidu nad Tutsiji sodelovalo več afriških pisateljev.

Da, to je bilo leta 1998. Deset pisateljev iz različnih držav, od Slonokoš­čene obale in Senegala do Burkina Fasa, Čada, smo odšli za dva meseca v umetniško rezidenco v Kigali, da bi pisali o tem, kakšno je življenje v Ruandi štiri leta pozneje. Čeprav so med genocidom, ki je trajal sto dni, vsak dan pobili po 10.000 Tutsijev, svet ni govoril o tem, tudi Afrika ni. Srečevali smo se s preživelimi, s tistimi, ki so lahko ubežali smrti, pa tudi z ubijalci, obiskali smo jih v zaporih. Odšli smo na kraj masakrov, Murambi je eden od njih – tam so v tednu dni pobili skoraj 50.000 ljudi. Kot sem zapisal v knjigi, se je masaker zgodil v tehniški šoli, ki so jo tedaj še gradili. V romanu rečem, da je bil doktor Karekezi tisti, ki je zapeljal Tutsije, naj se skrijejo v šolo, kjer da jih bo zavaroval. V res­nici ni bil zdravnik, ampak cerkveni človek, nadškof Augustin Misago.

Kar je strašno, morda še huje.

Zdaj je že mrtev ... Murambi sem kot kraj dogajanja izbral zato, ker simbolizira genocid nad Tutsiji.

V knjigi postavite skupaj žrtve in klavce.

Velika tragedija, pa naj gre za genocid ali kaj drugega, je skrajno občutenje samote. Zmešnjava je strašna, ogromno je hrupa in kričanja, krikov sovraštva in groze, in vendar gre vsakdo skozi vse to sam, strašno sam. Samota je totalna. Želel sem, da bi bili slišani vsi glasovi, vsi ti glasovi, ki so bili zaradi tragedije izolirani drug od drugega. Z razbito strukturo romana sem hotel pokazati, kako se sploh ne dotikamo več. Skupaj smo, a v resnici je vsakdo prepuščen samemu sebi.

Vsakdo umre sam.

Da, v vseh vojnah in tudi drugače ljudje globoko v sebi večinoma ne vedo, zakaj morajo umreti. Navadno ni časa, da bi razumeli.

Kakšna pošast je človek, reče, kdor prebere vašo knjigo.

Kar ni nič novega in četudi že desetletja govorimo: Nikoli več! Nikdar več vojne! Toda zdi se, da se človek ne more upreti, da ne bi zagrešil zla. Grozno je, da za svoja zla dejanja ves čas išče izgovor, češ to, kar počnem, morda ni dobro, toda vse to delam za višji cilj: za človeštvo. Borci Islamske države, recimo, zahtevajo, da nekdo ubije svojo mamo. Res jo pokonča, ker verjame, da je njegov zločin pot k izboljšanju človeštva. Dobro in zlo nenehno preizkušata človeka, ali kakor je nekoč rekel francoski filozof Blaise Pascal: človek ni ne angel ne zver … O ruandskem genocidu ni mogoče razmišljati od leta 1994, grozot ne moremo razumeti, ne da bi se vrnili v leto 1959 ruandske zgodovine. Genocid se je v resnici začel 1. novembra 1959. Kaj se je v vseh teh letih dogajalo v glavah ljudi? Kako so vzgajali mlade? O Tutsijih so jim govorili kot o ščurkih, ki jih je treba pobiti … Po 35 letih so res hoteli iztrebiti vse. Zjutraj so morili, zvečer pa so se vrnili domov in božali glavice svojih otrok. Tak je človek.

Ves čas je raztrgan med dobrim in zlom.

Da, ves čas, ves čas. Žal zmaguje slabo v njem, takšna je naša usoda, vsaj vtis je tak.

Ste Ruando obiskali še kdaj pozneje po letu 1998?

Ruanda je država, ki jo zagotovo najbolje poznam. Obiskal sem jo vsaj še tridesetkrat, če ne celo večkrat. Kar naprej hodim tja ..., res je fascinant­na.

Kako se preobraža?

Zame je najpomembnejša politična osebnost afriške celine Paul Kagamé (ruandski predsednik, op. p.). Leta 1994, ko je vojaško zmagalo njegovo gibanje Ruandska domoljubna fronta, je bila Ruanda popolnoma uničena. Ničesar ni bilo, in kar je še slabše, nikogar ni bilo: Tutsije so pobili, Hutujci so pobegnili v Kongo. Vsi sodniki, odvetniki in učitelji so bili mrtvi, uprava uničena. Država je bila praz­na, le psi so žrli trupla. Zdaj, 20 let pozneje, je Ruanda afriška država, ki najbolj napreduje. A najpomembnejše je, da je izstopila iz etnične logike. Čeprav imajo politične probleme, jih ne povezujejo s tem, da je nekdo Tutsi in nekdo drug Hutujec. Ruanda je dobra lekcija za Afriko, po vseh teh bivanjih v njej jo končno razumem ... Povsod slišimo, recimo, koliko težav ima afriška celina. Zdaj je to skoraj moderno govoriti, kakor da bi imela samo Afrika težave. Zagotovo so njena velika težava voditelji: potrebovali bi politične voditelje z neizpodbitno poštenostjo in osebno integriteto, ljudi, ki jih ne zanima predvsem, kako bodo obogateli. Potrebovali bi pogum­ne vodje, ki bi si upali povedati velikim državam sveta – Kitajski, ZDA, Evropi, predvsem Franciji …– da ne bodo dovolili, da bodo pri njih uveljavljale svoje interese. Lahko vstopamo v razmerja, seveda, vendar morata imeti obe strani nekaj od tega, drugače lahko odidete. Velik politik, ki je razmišljal neodvisno, je bil Nelson Mandela. Takšen je po mojem mnenju tudi Paul Kagamé. Ni naključje, da gre Ruandi dobro.

Kakor zapišete v spremni besedi, je Francija odigrala pri genocidu nad Tutsiji zelo umazano igro, njena odgovornost je velika, omenjate operacijo Turquoise.

Vsem, ki dvomijo o vlogi Francije, predlagam, da preberejo knjigo francoskega zgodovinarja Jacquesa Morela La France au coeur du génocide des Tutsi. Nekaj dogodkov je res zgovornih, a navadno ne govorimo o njih: vlado, ki je načrtovala in izvedla genocid, so sestavili na francoskem veleposlaništvu v Ruandi, po atentatu na predsednika Juvénala Habjarimano. Francoski veleposlanik je nadzoroval oblikovanje začasne vlade, ki je potem izvedla genocid. Zame je to zgovorno. Še ogromno drugih dejstev kaže na vlogo Francije. Znano je tudi, kako je nekdo iz bližine tedanjega francoskega predsednika Françoisa Mitterranda dejal, češ morda smo šli predaleč pri podpori vladi, saj tako organiziramo genocid nad Tutsiji. Mitterrand mu je odgovoril: V tisti državi tam genocid ni zelo pomemben ... Stavek je znan.

Vloga medijev je sploh v konfliktih ključna. Govorijo resnico, a velikokrat tudi molčijo, manipulirajo. Poznamo kopenske in zračne sile, mornarico, po novem pa obstaja tudi internetna vojska. Zdaj prav tako bijemo medijske vojne. Morda je slišati paranoično, a pri Siriji, Iraku, arabski pomladi smo lahko videli, da je vse zelo dobro organizirano. Koliko je manipuliranja.

Ste soavtor knjige o Maliju La gloire des imposteurs, ki ste jo napisali z Aminato Dramane Traoré. V njej razmišljate o odnosih z Zahodom, vlogi Francije v Afriki, ekonomskih interesih, ki narekujejo politiko.

Z Aminato Dramane Traoré, ki je velika malijska intelektualka, sva razgalila kontradiktornost in hipokrizijo zahodnega sveta, njegovo logiko dvojnih meril. Kar je dobro za zahodnjake, mora biti dobro za vse, čeprav ni. Pisma sva si izmenjavala v času, ko je Francija z vojaško operacijo Serval posegla v Mali. Nikakor se nisva strinjala s tem. Pisala sva tudi o Libiji, kjer pod Gadafijem gotovo ni bilo najbolje, toda kako je mogoče, da je Zahod spodbudil nastanek Islamske države, ki je zdaj pred vrati Evrope? Čudim se, da veliki voditelji tako slabo presojajo. Zakaj so tako neumni? Kako ne razumejo, da je prav dejstvo, da je Bush spravil s sveta Sadama Huseina in da so potem pospravili še Gadafija, vodilo v pariški 13. november? Morda je Zahod končno dojel, da globalni dogodki povzročajo lokalne posledice. Mi v Afriki to dobro vemo, kajti naša zgodovina, naša življenja so od nekdaj vodena od zunaj, od daleč. Zahod se je doslej vedel, kakor da lahko drugod počne kar koli, doma pa bo mir. Tako ne gre. Zato se zdaj soočamo z milijoni sirskih beguncev, ki jih nihče ne more ustaviti, in s terorističnimi napadi tudi v velikih zahodnih mestih. Temu, kar se dogaja, pravim zgodovinsko razdevičenje Zahoda. Zdi se mi, da svetovni voditelji občutijo precej nelagodja in so zmedeni, ker ne vedo, katere rešitve bi bile prave ... Da bi preprečili ponovitev zgodovine, je potreben pogum in predvsem je treba zgodovino brati pravilno. Nekdo mora reči: kako je mogoče, da samo padli tako nizko? Tako globoko smo se pogreznili zaradi vojne v Iraku, vsiljevanja zahodnih vrednot vsemu svetu, nestrpnosti, Guantanama ...

Drvimo v črni scenarij tudi zato, ker ni več velikih voditeljev?

Bojim se, da res drvimo. Zame je velika moralna avtoriteta papež Frančišek. Preseneča me, da ni bolj priljubljen.

Francija je še vedno vzvišena nad Afriko, nad svojimi nekdanjimi kolonijami, pokroviteljska je in gospodovalna. To ni odnos enake z enakimi.

Govoriti o Francafrique je pretirano, kajti v Afriki je 54 držav, Francija jih nadzira kakih deset – svoje nekdanje kolonije. Pojdite v Nigerijo, Kenijo ..., boste videli, da nima tam nikakršne vloge, sploh je ne poznajo. A v svojih nekdanjih kolonijah je še vedno zakon. Vsiljuje jim denar, saj še naprej velja valuta iz kolonialnih časov, vsiljuje jim jezik, nadzira elite. Nekoč smo govorili o francoskem, zdaj pravimo frankofonsko. To je edina razlika, gre le za igro besed – da bi ljudje verjeli, kako so neodvisni. Problem so, seveda, naši voditelji, ki morda kažejo voljo in imajo dobre namene, niso pa pogumni. A naj še tako govorimo o moči Francije, je očitno, da izgublja svoj vpliv. Čuti, da gre partíja h koncu. Mogoče bo trajala še deset, dvajset ali trideset let, toda sedanja generacija afriških politikov je zadnja, nad katero ima Francija vpliv. Zaradi občutja izgube, ki je neizogibna, postaja nervozna na afriški celini. Vmeša se takoj, ko se kaj zgodi; primer je vojaška operacija Serval v Maliju, predsednik Hollande se odzove na vsak dogodek v Burkina Fasu ... Francija ves čas označuje svoje ozemlje.

O francoskem predsedniku Françoisu Hollandu pravijo, da bi hotel biti gospodar vsaj še v Afriki, če ga že drugje ne upoštevajo, kot bi želel.

Le še Afrika omogoča Franciji, da ohranja vlogo sile. Pogosto rečem: če ne bi bilo Afrike, bi bila Francija danes na enaki ravni, kot je Španija ali Italija ... Nekoč je Evropa zasedala ves svet, segla je do Nove Zelandije in Avstralije, šla je do Amerike, povsod je bila navzoča, zdaj pa je smer nasprotna, zdaj drugi odhajajo proti stari celini in jo zasedajo. Veste, da je Demokratična republika Kongo tako velika kot vse države zahodne Evrope skupaj? To je zgovoren podatek. Evropa ostaja kljub svoji majhnosti izjemno močna. Neverjetno, kakšna sila je in kaj vse je dosegla v stoletjih: v znanosti, tehnologiji, velikokrat, seveda, na škodo drugega. A kljub dosežkom lahko – gledano zgodovinsko in na dolgi rok, kot pravi zgodovinar Fernand Braudel – že vidimo začetek konca. Ne bom rekel, da se bo v desetih ali dvajsetih letih vse spremenilo. Ne, ne bo se, morda bo trajalo še stoletje ali dve.

Kakšna bo Afrika čez nekaj desetletij? Vemo, da je mlada in dinamična celina, ki se izjemno hitro preobraža. Seveda je naš pogled na Afriko precej omejen in zamazan s predsodki in stereotipi. Ničesar ne vemo ali vsaj zelo malo, premalo nas zanima.

Vem, da je tako.

Vsaka država v Afriki ima svojo zgodovino in sedanjost, vsaka je zelo drugačna, nekatere so anglofonske, druge frankofonske ...

Da, vsaka država ima svojo zgodbo, določata jo njena daljna in bližnja preteklost, tudi kolonializem. V Senegalu se počutim doma, v drugih afriških državah ne, čeprav imajo veliko skupnega ... Država, kot je Nigerija, denimo, kaže, koliko živ­ljenja je lahko v nekem narodu. Morda zato, ker sem pisatelj, vidim predvsem eksplozijo na literarnem področju, opažam, kako kakovostna je nigerijska književnost. V tem trenutku je ena največjih literatur na svetu ... A tega ne vemo, če se prepuščamo banalnim predstavam in podobam, ki jih lahko vidimo po televiziji ali v nekaterih dokumentarnih filmih. V resnici so te družbe globoke, določajo jih izjemno pomembni dogodki, dinamične so. Rekel bi, da smo lahko optimistični glede prihodnosti Afrike. Kakšna bo v resnici, ne vem, toda če o njej razmišljam z vidika svojih otrok, stopnje umrljivosti, svobode duha mladih ljudi, bi rekel, da se dogajajo korenite spremembe. Nismo jih vedno sposobni videti. Družbe je treba analizirati skozi mikroskop, saj so živ organizem brezštevilnih teles, določa jih ogromno majhnih dogodkov. Afrika brbota od znotraj. Občutek imam, da gre anglofonskim državam na splošno bolje kot frankofonskim; te zadnje vleče nazaj Francija, zato spadajo med najslabše v razredu. Anglofonska Afrika je svobodnejša. Verjamem, da je osvobajanje nalezljivo, da se bomo nalezli tudi mi. Mi, frankofoni, smo grozni.

Proti lažem sveta se še najbolje bojuje literatura, kajne? Vsi smo žrtve laži.

Točno tako. Pesnik Aimé Césaire – velik poet, ki ga zelo občudujem – je zapisal, da je poezija čudežno orožje; Les Armes miraculeuses je naslov njegove pesniške zbirke. Ne bi se mogel bolj strinjati. Poezija je pravo orožje proti nepravičnosti, lažem, korupciji ...

Vam je bilo kdaj žal, da niste v mladih letih zapustili Senegala, Afrike? Lahko bi, pravite, a niste hoteli.

Ne, nikoli mi ni bilo žal, niti malo. Kadar grem v Francijo in se tam srečam s prijatelji iz svoje generacije, s tistimi, ki so odšli, si vedno rečem, kako prav sem se odločil. Vsem so oprali možgane. Po eni strani bi bili radi ponosni na to, da so Afričani – a jih zaradi temne barve kože vsi zavračajo –, hkrati jih je sram, da so Afričani. Sram jih je samih sebe in hkrati so ponosni nase. V resnici ne vedo, kdo so. Ne, nikoli nisem obžaloval, da nisem odšel v Francijo. Nasprotno, verjamem, da sem imel srečo.

Prijavi sovražni govor