Zmaga, ki ti spremeni življenje

Mlada tolkalca Jan Čibej in Luka Poljanec sta v Luksemburgu premagala veliko starejšo in bolj izkušeno konkurenco.
Objavljeno
09. marec 2018 16.26
Jan Čibej in Luka Poljanec,tolkalista,Ljubljana Slovenija 26.02.2018 [Glasba,tolkala]
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Mlada tolkalca Jan Čibej in Luka Poljanec sta zmagala na pomembnem tekmovanju duov v Luksemburgu, in čeprav sta dolge mesece vadila skoraj cele dneve, nista počela nič drugega kot tisto, kar ju neizmerno veseli. Nadarjena najstnika sta še vedno začudena, da jima je uspelo premagati veliko starejšo in bolj izkušeno konkurenco, a njun mentor Simon Klavžar je prepričan: »Fanta sta res dobra!«

Tekmovanje, na katerem se je za glavno nagrado potegovalo 21 parov izvrstnih tolkalcev z vsega sveta, je trajalo osem dni, zanj pa sta morala Jan in Luka pripraviti skoraj uro in pol trajajoč program. »Samo prvi krog, v katerem so izbirali devet polfinalistov, je trajal tri dni,« pove 19-letni Jan Čibej, dijak četrtega letnika Gimnazije Poljane in študent prvega letnika Akademije za glasbo v Ljubljani. Za prvi nastop je bilo treba pripraviti 20-minut­ni program, za polfinale nato polurni in na koncu, za veliki finale, v katerem so se pomerili trije najboljši dui, še 35-minutni program. Skupaj torej za 85 minut zahtevnih skladb, ki sta jih mlada tolkalca vadila dobre štiri mesece.

Duo Dendrocopos je, kot izvemo nekaj dni po njuni vrnitvi domov, nastal ravno za to priložnost, potem ko je mladima tolkalcema njun mentor, profesor Simon Klavžar, pred pol leta predlagal, da se preizkusita na prestižnem tekmovanju v Luksemburgu. Klavžar je tudi predlagal skladbe, s katerim sta fanta navdušila sedemčlansko mednarodno komisijo in občinstvo ter si priigrala nagrado v vrednosti 16.000 evrov. Med drugim sta na finalnem nastopu odigrala priredbo skladbe za klavir Tango, ki jo je Igor Stravinski leta 1940 napisal za klavir, večina drugih skladb njunega tekmovalnega programa pa je bila ustvarjena prav za tolkala. Ta repertoar je iz leta v leto obsežnejši, nove skladbe pa je mogoče spoznati tudi na takšnem dogodku, kot je bilo tekmovanje v Luk­semburgu, izvem v pogovoru z mladima glasbenikoma in njunim mentorjem.

Celodnevne vaje

»Tekmovalni program je bil res zelo obsežen in predvsem zato, ker še ne igrava prav dolgo skupaj, je bil to za naju kar precejšen izziv,« pove Jan, a daleč od tega, da bi se bilo treba zaradi tega odrekati čemu pomembnemu. Takšna izkušnja, razlaga mentor, je posebna, zahteva celodnevne vaje, vendar je to »za nekoga, ki v tem uživa, tudi izredno zabavno«. Na vprašanje, kako napeto je bilo zanju tekmovanje, pa leto mlajši Luka Poljanec skomigne z rameni – saj ni šlo toliko za to, kdo bo boljši, ampak predvsem za enkratno druženje in spoznavanje zanimivih glasbenikov z vseh koncev sveta. Bolj kot to, kako visoko se bosta uvrstila, je Jana in Luko v Luksemburgu skrbelo, kako brezhibno speljati celoten program, saj je tekmovanje trajalo kar dober teden. Človek le stežka ves ta čas vsako skladbo obdrži povsem v spominu, vendar je bilo vmes, med posameznimi fazami tekmovanja, k sreči mogoče »malo povaditi«, pove 18-letni Luka, dijak četrtega letnika Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, ki je tudi velik ljubitelj hribov in v prostem času najraje opazuje ptice. »Zadnje štiri mesece je bilo za to bolj malo časa, saj sva pred tekmovanjem res cele dneve vadila. A bom že nadoknadil,« pravi Luka, ki je iz svojega ornitološkega znanja tudi izbrskal ime njunega tolkalskega dua – dendrocopos je namreč latinsko ime za detla, ptico, ki Luko še najbolj spominja na tisto, kar najraje počne. S polovičnim deležem bogate nagrade si bo kupil marimbo, ki je še nima, in morda še kakšen inštrument. Da bi si tolkalec priskrbel kolikor toliko solidno opremo, ki bi jo potreboval za vadbo doma, mora zbrati vsaj 15 tisoč evrov. Občasno si Luka sposodi kar kakšen domači inštrument, saj je tudi oče tolkalec, zaposlen v simfoničnem orkestru RTV. Od tod Lukovo navdušenje nad tolkali.

Z mentorjem Simonom Klavžarjem. Foto: Roman Šipić/Delo

O tem, kako pomembno lahko družinske razmere in vzgoja vplivajo na odločanje za glasbeno pot, priča tudi Janova izkušnja. Njegova sestra, ki je sicer zdravnica, je na srednji glasbeni šoli igrala violino, mama poučuje glasbo v osnovni šoli, oče ljubiteljsko poje, zaradi bratranca, ki je bil trobentač, si je sprva sam želel igrati trobento. »Ker pa sem bil še premajhen, so mi starši in učitelji v glasbeni šoli predlagali tolkala,« pravi Jan, ki je v nižji glasbeni šoli igral klavir in trobento, nato pa nadaljeval s tolkali. Jan, ki sicer prihaja iz Trebnjega, poleg prvega letnika akademije za glasbo in balet končuje zadnji letnik gimnazije, a ker se »predavanja precej prekrivajo s šolo, mi profesorji, če se le da, pomagajo«. Zlasti med pripravami na tekmovanje sta pri pouku veliko manjkala, a »s svojim dosežkom sva nekako dokazala, da sva izostajala upravičeno.«


Neklasična klasika

Ure in ure utrjevanja za mlada talenta niso bile večji napor, prej nasprotno. »Ko igram, nikoli ne gledam na uro, igram toliko, kot mi paše, in v tem uživam,« pove Luka. Tudi sicer poskuša Klavžar skupaj z mladimi tolkalci, ki jih poučuje na konservatoriju in akademiji za glasbo, »na zdrav način dosegati dobre rezultate. Predvsem pa se imamo zelo dobro,« pove. O Janu in Luki slišimo samo najboljše. »Nanju ne izvajamo nikakršnih pritiskov. Fanta marsikdaj naredita celo več, kot bi bilo treba, nikoli ni treba postavljati kakšnih ultimatov, ker sta daleč nad tem, kar sploh zahtevamo,« ju pohvali učitelj, ki ju je učil vsa štiri leta na konservatoriju.

Med pogovorom ne se morem izog­niti vprašanju, zakaj ju bolj kot rock ali džez zanima ravno klasika. »V tem najbolj uživam,« odvrne Jan, najraje, doda Luka, pa imata »melodične komade, ki jih izvajava na marimbo«, medtem ko ju bobnanje v kakšnem rock bandu ni nikoli privlačilo.

Tudi o tem, da bi se podala v komercialne vode, kar je zdaj precej razširjeno, ne razmišljata: »Ravno stran od tega si želiva!« odločno pribijeta. Kvečjemu, pove Luka, bi ga zanimala sodobna elektronska glasba, ob kateri bi lahko igral na tolkala, vendar do zdaj za duo še ni bilo napisanih veliko takšnih komadov. »Odločitev, da skreneš v komercialne vode, je odvisna predvsem od tega, ali ti je všeč takšna estetika. Če ti ni in če želiš le ustvarjati nekaj, kar se bo prodajalo, izdaš samega sebe,« razloži njun dolgoletni profesor Klavžar. V resnici, doda, mladih glasbenikov, ki se odločajo za klasično glasbo, ni malo, pa tudi priložnosti za zaposlitev je kar nekaj za vsestranske tolkaliste, predvsem v glasbenih šolah, pa tudi v simfoničnih orkestrih, kjer se ozirajo za vrhunskimi glasbeniki na orkestrskih inštrumentih, »kakor rečemo timpanom, ksilofonu, zvončkom, činelam«.

Res pa je, da si veliko začetnikov raje izbere bobne kot klasična tolkala. »Tudi sam mogoče nikoli ne bi postal glasbenik, če se ne bi kot otrok navdušil za bobne, potem pa sem ves čas napredoval v razumevanju vedno težjih in bolj zahtevnih zvrsti. Zelo spontano se je potem začela pot v klasično glasbo.« Vendar, razlaga Klavžar, »je ta naš klasični tolkalski svet zelo neklasičen. To je kultura, ki ni stara več kot dvajset, morda trideset let, pred tem pa so bili nekateri glasbeni zametki, kot denimo Bartok, Creston, Milhaud – skladatelji, ki so ustvarjali solistične skladbe z orkestrom za tolkala.«

Šele v zadnjih desetletjih, razlaga Klavžar, so se razvili bolj izpiljeni tolkalski inštrumenti, kakršne poznamo danes, in z njimi tudi tolkalci.

»To, kar počneta Jan in Luka, je mlada glasbena zvrst, ki se ji sicer reče klasična, a je v resnici več kot to. Iščemo atraktivne skladbe, zanimajo nas sodobna glasba, dobre priredbe, najrazličnejše skladbe za tolkala, kjer lahko vsak tolkalec najde nekaj zase. Hkrati je to zelo dinamičen poklic, pri katerem se veliko dogaja, tako da je vsak od nas lahko neke vrste pionir,« opisuje mentor pot, po kateri sta stopila tudi Luka in Jan.

In medtem ko se fanta še zdaj sprašujeta, s čim jima je uspelo prepričati luksemburško publiko in komisijo – ta si je po vsakem krogu vzela čas, da je tistim, ki so izpadli, utemeljila svojo odločitev, po finalu pa je za to zmanjkalo časa, »le še slavje je bilo, vsi so nama čestitali« –, njun mentor ne dvomi o tem, da jima bo zmaga, ki sta si jo priigrala na nedavnem uglednem tekmovanju, odprla vrata na marsikateri, tudi prestižni oder. Iz lastnih izkušenj nam zmagovalec tekmovanja izpred devetih let pove: »S kolegom Jožetom Bogolinom sva ravno tako zmagala na tekmovanju leta 2009. Tja sva prišla, vsaj po najinem mnenju, kot outsiderja z blazno malo informacijami … in bila na koncu prva. Tega res nisva pričakovala, saj nama pred tem niti nihče ni povedal, da sva dobra.«

Brez pričakovanj

Tudi letošnja zmagovalca sta se v Luksemburg odpravila brez večjih pričakovanj. »Profesorjev predlog sva z veseljem sprejela kot neko novo izkušnjo, niti nisva prav dobro vedela, v kaj se podajava. Že med pripravami sva izredno uživala in se veliko naučila, spoznala veliko novih ljudi,« razloži Jan, ki si želi, da bi od komisije vendarle še pridobil mnenje o njunem nastopu, tudi kritiko, če je treba. »Ena od članic komisije mi je po tekmovanju napisala le, da je fantastično, kako smo Slovenci predstavili svojo umetnost,« pa pove Klavžar in doda, da sta Luka in Jan »res, res dobra«, kar je po njegovem tudi zasluga kakovostnih razmer v slovenskem glasbenem izo­braževanju.

»Na konservatoriju imajo dijaki ogromno pouka, dobre možnosti in predvsem veliko podpore pri tem, kar hočejo. To je idealen prehod iz nižje glasbene šole, kjer je nekako igranje za hobi, na akademijo in v profesionalne vode,« razmišlja Klavžar in pohvali tudi razmere za vaje, ki so se od časov, ko je sam obiskoval konservatorij in akademijo, precej izboljšale. »Veliko uslugo so nam naredili, da so nam lansko jesen priskrbeli prostore v Kazini, kjer imamo bistveno boljše možnosti za vadbo kot prej. Lahko bi bile sicer še boljše, kakor so ponekod v tujini, a se nekako znajdemo, tako da nam je uspelo doseči izvrsten rezultat,« pove mentor, ki je študiral na glasbenih akademijah v Münchnu in Frankfurtu, od tega šolskega leta pa poučuje še na ljubljanski akademiji za glasbo.

Ker sta se za letošnji nastop v Luksemburgu pripravljala dva para Klavžarjevih študentov – poleg Jana in Luke še Filip Korošec in Žiga Petrič (Panduo), ki sta na tekmovanju dobila posebno nagrado Marimba One Excellency Award –, so vaje potekale tako rekoč 24 ur na dan, ne le na akademiji in konservatoriju, ampak tudi v zasebnih prostorih Simona Klavžarja in njegovega duo partnerja Jožeta Bogolina. Brez tega, pravi, ne bi šlo.

Odprta pot naprej

V čem sta bila Luka in Jan boljša od vseh drugih udeležencev, med katerimi so bili tudi veliko starejši in bolj izkušeni glasbeniki? »Imata prvinsko veselje do tega, kar počneta, upata si v ekstreme, imata ogromen dinamični razpon, se dopolnjujeta in drug od drugega učita. Tvegala sta, na odru sta ustvarila napetost, pokazala sta iskreno veselje ob igranju, pa tudi visoko raven znanja, ki sta jo dosegla do zdaj,« razlaga mentor. Mladima glasbenikoma je nadvse pomembno, da neizmerno uživata v tem, kar počneta in da v njuni glasbi uživa tudi publika. »Komaj sem čakal, da grem na oder,« navdušeno pove Luka, ki po tem uspehu razmišlja, da bi se po končanem konservatoriju vpisal na ljubljansko akademijo, »kjer imamo res odličnega profesorja. Všeč mi je v Sloveniji, uživam tudi v naravi in opazovanju ptic, pozneje pa bi rad znanje nabiral še na kateri od tujih akademij, denimo v Münchnu,« kjer je, izvemo, zvezdniška profesorska zasedba. Na takšne ugledne ustanove ni prav preprosto priti, pravi Klavžar, a verjame, da bi Luku in Janu to uspelo. Zdaj, po luksemburškem uspehu, tega še ne načrtujeta – ne nazadnje si želita še naprej igrati tudi kot Duo Dandrocopos, o katerem bomo zagotovo še veliko slišali. »Zdaj sva šele začela, po zmagi pa sva dobila tudi nekaj ponudb za koncerte,« pove Jan, a njun mentor je prepričan, da »fanta sploh še ne vesta, kaj ju čaka. Meni se je po tekmovanju leta 2009 povsem spremenilo življenje, saj sva s kolegom dobila sponzorstvo podjetja iz Nizozemske za inštrumente in podjetja iz Nashvilla za palice, igrala sva v prestižni koncertni dvorani Carnegie Hall v New Yorku, v berlinski filharmoniji … vse to zaradi zmage v Luksemburgu.«