Zmagovita moč sugestij in vere vase

Zaradi velikega pritiska so športniki dovzetni za vero v neke višje sile.

sob, 23.09.2017, 14:00

 

Šport je, zaradi učinka tako na športnike kot navijače, pogosto imenovan religija sodobnega sveta.

 

Zaradi velikih pritiskov so športniki dovzetni za vero v višje sile in se zatekajo k svojim obredom za boljše dosežke.

V dneh košarkarske mrzlice, ki je zajela Slovenijo, je bilo pogosto slišati in videti množično očaranje javnosti nad našimi reprezentanti – pa tudi obratno. Obojestransko navdušenje je delovalo kot prava magija – energije so se pretočile v pravo smer – in sad vsega je bil čaroben izbruh nacionalne evforije na sprejemu zlatih fantov v Ljubljani.

Takšno opisovanje minulih dni je seveda poetično, trdo delo in dolgoletne izkušnje, ki so jih nabirali že rodovi košarkarjev pred sedanjo zlato reprezentanco, strokovnost in izjemna motiviranost so v resnici dejavniki, ki so stkali slovensko košarkarsko pravljico. Toda niti brez čaranja, karkoli si pod tem izrazom že predstavljamo, v današnjem športu, ki je veliko več kot le igra, ne gre. Šport je, tudi zaradi učinka tako na športnike kot navijače, pogosto imenovan religija sodobnega sveta.

Verujoči in vraževerni

Raziskovalci športa ugotavljajo, da je med današnjimi športniki veliko verujočih oziroma čedalje več takšnih, ki svoje vere ne skrivajo. Ne le to, raziskave so pokazale, da je sama molitev tako pred in med tekmo ter po njej uporabna in razširjena praksa, ki športnikom pomaga pri nastopih in splošnem počutju. Spomnimo se Gorana Dragića, ki se je po tekmi s Španci trikrat brez zadržkov prekrižal, nogometaši pri prostih strelih ali po zadetkih pogosto z roko pokažejo proti nebu; res, športni psihologi svetujejo trenerjem, da uporabo religijskih ritualov pri svojih verujočih športnikih spodbujajo in ustrezno izkoristijo za njihov boljši nastop.

Enako je z drugimi rituali, ki niso religioznega, ampak bolj magijskega ali iracionalnega izvora in jih lahko opazimo pri skoraj vsakem športniku. Zaradi velikega pritiska, ki jih bremeni, številnih naključnih dejavnikov, nad katerimi ne morejo imeti nadzora, so športniki – kot vsakdo, ki se sooči z velikimi izzivi in negotovimi izidi – dovzetni za vero v neke višje sile ter se zatekajo k vsem mogočim postopkom in predmetom, da bi si pomagali k boljšemu dosežku.

Ni pomembno, kakšno pomoč posameznik uporabi, pomembno je le, da je to nekaj iracionalnega, pravi Srdjan Djordjević, dolgoletni trener svetovno priznanih atletov, saj s tem lahko vpliva na svoj čustveni potencial in ga pozitivno izkoristi. Sam svojega dela s športniki sicer ne gradi na ritualih, ampak na tem, da svoje varovance motivira, da razvijejo svoje potenciale, in sicer tako, da daje veljavo njihovemu početju in ga potrjuje. Prav to, da športnikovo dejavnost potrjujejo, priznavajo in občudujejo drugi, da ima torej potrditev v javnem prostoru, je po njegovem mnenju pomemben motivacijski dejavnik, ki je pomagal tudi k tokratni košarkarski čarovniji. A to stanje je le trenutno, meni Djordjević, saj da naše okolje na splošno ne prenaša izjemnih posameznikov in elite, v katero sodijo tudi športniki.

Da bi lahko tekmovali in zmagovali v vseh okoliščinah, tudi takšnih, ki jim niso naklonjene, se mnogi oprimejo različnih, samo njim razumljivih, včasih zelo zapletenih ritualov; verjamejo v uroke in vraže, nosijo talismane za srečo in proti urokom, imajo posebne kose garderobe, ki si jih nadenejo samo za tekme, prosijo vrače in šamane, da vplivajo na ugoden razvoj dogodkov, in podobno. Zelo priljubljeni so najrazličnejši predmeti, ki naj bi jih ali obvarovali pred negativnim izidom ali pa jim kot neki posredniki pomagali pridobiti podporo višjih sil.

Športniki o takšnih svojih skritih »adutih« seveda nočejo govoriti na glas. Bolj kot ne javna skrivnost je, da so nekatere naše atletinje prisegale na svoje plišaste medvedke. Brez njih se ni smela začeti nobena tekma. Nekatere atletinje si za tekmo drugače pobarvajo nohte – na nogah, druge se drugače naličijo. Nekateri športniki vedno nastopajo v istih majicah ali celo spodnjih hlačah. Pa čeprav je perilo že izprano in natrgano, staro že desetletje.

Obredna dejanja in talismani

S tem ni nič narobe, zatrjuje športni psiholog Matej Tušak, saj gre, ko odmislimo eksotičnost magičnega, za vpliv sugestij, ki se prek takšnih ali drugačnih ritualov vsidrajo v nezavedno. Rituali, ki jih športniki izvedejo pred nastopom, pomagajo premagovati stanje prednastopne anksioznosti in ustvarjati idealno nastopno stanje. Vrhunski športniki ob pomoči psihologov porabijo veliko časa za to, da so tudi psihično ustrezno pripravljeni na zahtevne nastope, trening njihovih športnih veščin je le del celovite priprave, pravi Tušak, ki je v svoji karieri sodeloval s številnimi športniki, tudi nekaterimi košarkarji – na primer z Goranom Dragićem, ko je ta odšel v ZDA – iz tokratne zlate reprezentance.

Rituali so kot neke vrste sprožilec pogojnega refleksa, s katerim se športnik spravi v ustrezno duševno stanje za nastop. Športni psiholog jih v tem smislu celo spodbuja – pri posamezniku oblikuje takšen pogojni refleks, da ustreza njegovemu tipu nastopa. Obredna dejanja pomagajo športnikom k umirjanju in nekatere so razvili kar skupaj s psihologi. Takšne so ključne kretnje, kot to imenuje Tušak, ki jih posameznik napravi tik pred nastopom. Spomni, kako se je smučarski skakalec Primož Peterka pred odrivom trikrat udaril po stegnu, kajakaš Andraž Vehovar pa je, preden se je pognal v divjo vodo, vzkliknil »To je rokenrol!«. Ko je delal s košarkarji Krke, pripoveduje sogovornik, so skupaj razvili obred, da so se fantje postavili v krog, prijeli za roke in vsak izmed igralcev je moral na ves glas zavpiti »Koš!«. S tem vzklikom so se duhovno in mentalno prebudili in pripravili za tekmo.

K obredom sodijo tudi predmeti, ki jih športniki uporabijo. Tušak ve za veslače, da so nekateri vso tekmovalno dobo nastopali v isti majici, skakalci pa v istih hlačah. Psihologi te talismane vključijo v delo z varovanci, razen če so takšni, da lahko ovirajo izvedbo nastopa. Če je, denimo, športnik prepričan, da mu k dobremu nastopu pomaga le sendvič s posebej določenimi sestavinami, potem ga je treba prepričati, da bo prav tako dober kakšen drug sendvič ali da ga za zmago sploh ne potrebuje.

Naložba energije

Psihologi uporabljajo različna psihološka orodja za delo s športniki od psihoanalize do hipnoze in tehnik sproščanja. Trenerji po drugi strani utrjujejo neko idejo toliko časa, da igralci začnejo vanjo verjeti in zaupati. Ko se to zgodi, je to tako, kot bi jih trenerji začarali, še pravi Tušak.

Ko se vsi ti elementi združijo z maksimalno pripravljenostjo, se lahko zgodi magični trenutek, ko športnika potegne nekakšen tok dogajanja, v katerem začne brez napora z razigranostjo slediti situaciji, pa pravi športni teoretik Milan Hosta. Razigranost in lahkotnost sta prvini, pri katerih se človek počuti udobno. Prav takšno stanje prinaša tudi smeh, ki ga je na igrišče s svojim pozivom »Smejmo se!« vnašal tudi Goran Dragić. S to mantro je soigralcem sporočal, da je to, kar počnejo na igrišču, pravzaprav igra, ki jo radi igrajo. In ko si igriv, so v igri hormoni sreče, obratno kot takrat, ko te hromijo stresni hormoni.

Tudi enegija publike podpira moštvo na parketu. Foto AFP

To stanje še okrepi podpora drugih članov ekipe. Eksperiment v ženski odbojki je pokazal, da so bila dekleta pri začetnem udarcu boljša od povprečja, ko so uresničevala nalogo, da zavestno s pozitivnimi mislimi podpirajo tisto, ki servira. Temu, ko podpora drugih članov skupine ali gledalcev prinaša posamezniku boljši rezultat, pravi Hosta investicija energije.

Ni dvoma, da se je v istanbulski dvorani naložba energije slovenskih navijačev v ekipo na igrišču bogato obrestovala, in zato se zlati fantje nikoli niso pozabili zahvaliti svojemu občinstvu. V nekem širšem smislu se je celotni skupnosti obrestovala tudi energija, ki so jo v niz zmagovitih tekem vnašali televizijski gledalci. S svojo udeležbo, čeprav od daleč, so neposredno sodelovali pri pisanju zmagovite zgodbe.

V tem smislu ni bilo nič magičnega v nenavadnem pozivu komentatorja in nekdanjega košarkarja Petra Vilfana, ko je gledalce nagovarjal, naj tudi oni pošiljajo energijo na igrišče v Istanbul. »Želel sem, da dobijo občutek, da so tudi oni del zgodbe, ki se je dogajala pred nami in za katero sem bil prepričan, da bo zmagovita,« se spominja teh trenutkov Vilfan.

Veličasten sprejem športnikov na ljubljanskem Kongresnem trgu je pokazal, da je s tem občutkom res živela vsa Slovenija. In vložena energija se ji je večkratno povrnila – z nacionalnim ponosom, vrednoto, ki je ni mogoče skovati drugače kot skupaj.

Prijavi sovražni govor