Zvedav tudi brez pokemonov

Miha Kos - radovednež, fizik, navduševalec in prvo ime Hiše eksperimentov.

ned, 28.08.2016, 08:00

Rasel sem v okolju, polnem ljubezni. Mama je izrazito čustven človek, oče pa me je naučil zaupanja vase.

Na beli tablici pod zvoncem s črnimi tiskanimi črkami piše Kos. Ko pozvonim, mi vrata odpre fizik, navduševalec in prvo ime Hiše eksperimentov. V ljubljanskih Murglah, nedaleč stran od stricev iz ozadja, kakor se rad pošali, me v svoj dom sprejme Miha Kos.

Sezujeva si čevlje in se bosa odpraviva v atrij za hišo. »Tukaj je moj zen prostor. Kraj, kjer uživam. Hkrati pa me toliko reči moti. Denimo plevel, ki kar raste in raste. Poglejte, del od vrtička naprej sem že oplel, druga polovica pa me še čaka,« z roko pokaže na pokošeno zeleno trato in se nasmehne. »Letos sem začel gojiti zelenjavo v visokih gredah. Bogatejši sem za novo izkušnjo. Ste vedeli, da paradižnika ni dobro vzgajati preveč skupaj, ker ga lahko napade plesen?« pove in mi odtrga rdečo jagodo z grozda zrelega paradižnika.

»Doma vzgojena zelenjava ima prav poseben okus,« ponosno pove. Na domačem vrtu goji še čilije, bučke, pa kumare, brokoli, rastejo tudi mnoge dišavnice, ki jih rad vključi v svoje kuharske mojstrovine. Sedeva v viseči mreži, ki ju je namestil na premične škripce pod streho. Iz kuhinje mi prinese hlebček svežega kruha. Prijazno mi ga ponudi: »V tem sta timijan in bazilika z našega vrta, dodal pa sem še nekaj parmezana. Peka kruha je moj hobi.«

Humor in ustvarjalnost

Videti je, da ni reči, ki Mihe ne bi zanimala. Nič nenavadnega, saj je odrasel v okolju, kjer sta imela ustvarjalnost in humor prav posebno vlogo. Njegov oče Božo Kos, izvrstni ilustrator, mu je dal izjem­no popotnico za življenje. »Tukaj na vrtu je še vedno mogoče videti nemalo idej, ki jih je Božo vkomponiral v naše domače okolje. Na vrtnih vratih so naslikani tukani z zlatimi jabolki v ustih, na njegovi delavnici so pingvini, ob ograji sta naslikani dve pandi. Zraven je celo zasadil bambus, da bosta imeli kaj jesti,« z nasmeškom našteva. »Poglejte ta kozolec!

Vanj se je Božo popolnoma zaljubil, ga zmanjšal in priredil za naš vrt.« Majhen kozolec si želi postaviti tudi sam: »Rad bi, da bi na njem uspevala vinska trta šmarnica.« Ne pije alkohola in ne kadi. »Večkrat so mi rekli, da naj popijem kozarček, da bom dobre volje. A jaz se lahko imam fino tudi brez alkohola. Tudi cigarete v živ­ljenju nisem prižgal. Ko sem bil še otrok, se spomnim, da sva z očetom na morju nabrala srobot. Narezala sva ga in posušila, nato pa zmotala in prižgala. Okus je bil ogabno grenek. Nikoli več nisem čutil potrebe, da bi kadil,« Miha razkrije zanimivo podrobnost iz otroštva.

»Priložnosti za učenje imamo veliko. Vse okoli nas so. In ne potrebujemo pokemonov, da bi jih videli ... Imeti moramo le odprte oči in ušesa, biti radovedni in inovativni,« razmišlja 54-letni znanstvenik, ki je staršema hvaležen za radoved­nost, ki sta mu jo predstavila že kot otroku. »Značaja moje mame in očeta sta se enkratno dopolnjevala. Rasel sem v okolju, polnem ljubezni. Mama je izrazito čustven človek, oče pa me je naučil zaupanja vase. Naučil me je tudi spoštovanja ljudi, ki nekaj naredijo, in ne tistih, ki se le lepo oblečejo. Avtoritete zato vedno sodim po njihovih dejanjih,« pove sogovornik.

»Vsi smo pod časovnim pritiskom, ampak nujno je, da se človek zna ustaviti, vdihniti, premisliti in se šele nato odzvati. Pomembno je znati poslušati in slišati. Težav imamo ljudje veliko in vsako iskanje rešitve je nova izkušnja in priložnost pri rešitvi naslednjega problema. Če ne poskusiš, ne veš. Če ne vržeš trnka v vodo, tudi ribe ne moreš uloviti,« odločno pove Miha Kos, ki verjame, da se človek vedno lahko uči le na svojih napakah.

Stopi v sosednjo sobo in prinese porumenel listek iz tršega papirja. »Ko sem imel štirinajst let, sem si strašansko želel zračno puško. Dobil sem jo, na kopitu pa je bil prilepljen listek z napisom – Miha, trikrat premisli, enkrat sproži. Ta nasvet je ostal moj moto vse življenje. Preden se česa lotiš ali izrečeš, raje najprej dobro premisli, saj sicer lahko koga raniš,« pojasni.

Mihov moto in popotnica za življenje, ki mu jo je dal oče Božo Kos. Foto: Mankica Kranjec

Topla greda za ideje

»Človek mora potovati v tujino, da si razširi obzorja,« pove. »Tudi jaz sem živel v tujini. A sem se vrnil. Morda se sliši obrabljeno, toda živimo v najlepši deželi. Slovenija je pravzaprav dežela v dveh nadstrop­jih. Kakšen neverjeten podzemni svet imamo, pa morje, gore ... Vse je idealno. Težava je le v tem, da se mnogi tega ne zavedajo. Ne razumem, zakaj moramo biti nestrpni, nevoščljivi, zakaj ne znamo biti trezni ... če bi znali Slovenci stopiti skupaj, verjetno za življenje ne bi bilo lepše dežele, kot je Slovenija,« je prepričan Miha Kos, ki je leta 1996 ustanovil Hišo eksperimentov, inkubator radovednosti, edinstven poligon za zvedave stare in mlade. Sprva je bil cilj centra promocija znanosti. »Danes pa je filozofija malce drugačna. Naš cilj je, da ljudje postanejo radovedni, navdušeni, trmasti pri iskanju odgovorov in bolj vztrajni,« o projektu na Trubarjevi ulici iskrivo pripoveduje zagovornik znanja in vseživljenjskega učenja.

»Veliko imamo najrazličnejših dejavnosti, dogodkov in eksperimentov, organiziramo tudi mednarodno delavnico izdelovanja šovov Inspire. V naši ekipi je veliko entuziazma. Drug drugega spodbujamo. Hiša eksperimentov je nekakšna topla greda za ideje,« pripoveduje sogovornik. Čeprav se številne mednarodne tuje institucije učijo od slovenskih strokovnjakov iz Kosove ekipe, Slovenija v Hiši ekperimentov ne vidi potenciala. »Velike načrte imamo. Želimo si ustvariti center znanosti. Tudi ideje imamo. Vse, kar potrebujemo, sta prostor in denar. Toda država vlaga v druge reči, za našo institucijo pa sredstev zmanjka. Ko bo država dojela pomembnost Hiše eksperimentov in njenih dejavnosti za zdravo prebivalstvo, takrat bo tudi naša hiša dobila ustrezno velikost in kapaciteto. Na žalost pa nekateri ne vidijo dovolj daleč, da bi v izobraženem narodu prepoznali bodočnost uspešne države,« razmišlja Miha Kos.

Prijavi sovražni govor