Aleksander Čeferin, predsednik najmočnejše nogometne organizacije

Razlog nominacije za Delovo osebnost leta? Prvi Slovenec na položaju predsednika Združenja evropskih nogometnih zvez.

Objavljeno
06. december 2016 21.37
Jernej Suhadolnik
Jernej Suhadolnik

Le kdo bi si upal leta 2011 napovedati veličasten karierni vzpon Aleksandra Čeferina v svetovnem nogometu, kakršnega je uprizoril eden najbolj znanih slovenskih odvetnikov? Takrat 43-letni Grosupeljčan je najprej osvojil vrh Nogometne zveze Slovenije (NZS), septembra letos se je z nogometnega Triglava v slogu Davida Copperfielda zavihtel tudi na nogometni Mont Blanc.

Čeferin in slavni Američan imata resda malo skupnega; podvig 49-letnega Slovenca v Atenah ni bil rokohitrski, 14. septembra, ko je postal šesti predsednik Združenja evropskih nogometnih zvez (Uefa), ni šlo za iluzijo. Kandidat NZS je unovčil spretnost, pridobljeno v sodnih dvoranah, ugled zunaj slovenskih meja, zgrajen med aktivnim delovanjem pod dežnikoma Uefe in krovne svetovne nogometne hiše Fife, ter filigranski občutek za čas. V pravem trenutku se je znašel na pravem mestu organizacije, katere ugled je bil načet.



Čeferin je načrtoval volilno kampanjo bolje od najboljših diplomatov. Na njegovo pobudo je vzniknila »regionalna konferenca« nacionalnih zvez držav jugovzhodne Evrope, Turčije in Rusije, najprej resda le zaradi močnejšega glasu regije. Ko je letos spomladi sprejel snubitev nogometnih prijateljev iz skandinavskih držav, ki sta jo okrepili velesili Italija in Rusija, so se mu odprla vrata v Nyon.

Zanimivo je bilo spremljati volilno kampanjo

Zanimivo je bilo spremljati volilno kampanjo, v kateri se je meril s Čeferinom prvi mož Nizozemske nogometne zveze Michael van Praag. Kandidat NZS je ponudil rešitev za renesanso organizacije, ki povprečno ustvari tri milijarde evrov letnih prihodkov in je finančno močnejša od Fife. Kot da bi vedel, da je najprimernejši čas za vzpon na Mont Blanc od junija do septembra, je intenzivno obiskoval države članice Uefe, v volilni kampanji opravil približno sto letalskih poletov in več kot tisoč telefonskih pogovorov. Kandidat iz naselja s 7000 prebivalci je navidezno brez težav opravil z 69-letnikom iz Amsterdama. To je bilo naporno potovanje, ki je nekdanjega predsednika NZS opazno izželo. Ko je prepričal delegate držav izpod Elbrusa, geografskega vrha Evrope, obiskal nekaj nogometno vzpenjajočih se držav à la Azerbajdžan in Kazahstan, na koncu pa dobil blagoslov Francije in Nemčije, je bil razplet volitev znan.

Čeferin je dokazal, da Slovenija premore kadre za najvišje vodstvene položaje v svetovni družbeni eliti. Carlo Tavecchio, prvi mož italijanskega nogometa, nam je v Atenah zatrdil, da je »Aleksander zanesljiv in vedno odziven človek, nogometu namenja svoj prosti čas«. »Na takšnem položaju, kot je predsednik Uefe, ne potrebujemo nekoga, ki bi se posla lotil polovično in bi to jemal kar tako, ampak resnega profesionalca, ki razume nogomet,« je dodal. Čeferinu je uspelo, kar ni še nobenemu voditelju Evropske unije: za isto mizo je posedel predstavnike Kosova in Srbije, Rusije in Gruzije, Turčije in Armenije, jim predstavil odličen skupni projekt in dobil njihov glas.

Septembra je dokazal še nekaj: če je pravi človek na pravem mestu, če je kompetenten in osebnostno močan, pri tem pa premore tudi karizmo, lahko poseže med zvezde tudi iz Slovenije. »Vesel sem, da so ob mojem uspehu številni Slovenci spoznali, da smo uspešen narod, ki ga morajo spoštovati tudi veliki narodi in države. Slovenci smo sposobni ljudje, a se tega pogosto premalo zavedamo.«