Boris A. Novak: Mojster verza, spomina in nespečnosti

Razlog nominacije za Delovo osebnost leta: Lotil se je oživljanja mrtve forme in dokončal monumentalni slovenski ep Vrata nepovrata.

sre, 06.12.2017, 06:00

Že tradicionalno v uredništvu Dela konec leta izbiramo ljudi, ki so nas v iztekajočem letu navdihovali, opogumljali, spreminjali naša življenja na bolje. V prihodnjih dneh bomo predstavili zgodbe naših »prebojnikov« in potem boste na vrsti bralci s spletnim glasovanjem.

V deseterici po izboru uredništva so: Junak, ki iz slovenščine dela zaveznika, ne sovražnika. Glasbenik, ki se zavzema za marginalce. Športnik, ki je Slovenijo povezal na evropskem vrhu. Astrofizičarka, ki je sodelovala pri opazovanju dogodka gravitacijskih valov. Mati, ki ozavešča o življenju z »napako«. Prva soseda Kemisa, ki se ne preda. Avtor prvega in edinega slovenskega epa. Zdravnik, ki opozarja na posledice (ne)cepljenja. Direktor najbolj obiskanega muzeja, ki vojno izkušnjo spreminja v sporočilo miru. Športnica, ki je, preden je dobila krono, morala velikokrat pasti in vstati.

Za svojega favorita glasujete na promo.delo.si/delovaosebnost2017

Boris A. Novak je svojemu početju, ki ga je sklenil letos – ep Vrata nepovrata, 2300 strani v treh knjigah –, rekel norost. To je seveda tiste vrste vročična norost, ki so ji nekdaj pravili udarjenost od bogov. Verjetno pisatelj res potrebuje božansko potrpljenje in pomoč, ko stavi na zvočnost jezika in želi, »da zven besede pomeni in pomen zveni«. Boris A. Novak je pesnik, ki ne piše, ampak orkestrira.

Ko bosta izšla še drugi in tretji del, bo to najobsežnejši slovenski literarni tekst doslej, je pred dvema letoma zapisal novinarski kolega in pesnik Peter Kolšek ter navrgel: »Napisati dandanes ep v treh delih [...], preostala dva pa sta na poti, se sliši kot eksces. Kot hipertrofirani in glede na žanr tudi anahronistični literarni monstrum. [...] Tako neznanski projekt ima lahko samo predvidljivo osupljivega avtorja. Po pravici povedano:­ to ni in ne bi mogel biti nihče drug kot Boris A. Novak. Pesnik avtopoetičnih razsežnosti, verzoslovec, profesor književnosti, potencialni klasik in družbeni diverzant. Človek, ki je javna osebnost in umetniški eremit, ki rad izraža nezadovoljstvo, a mu ni tuje delovanje za blagor drugih, ki enako dobro pozna averzijo kot empatijo, prekletstvo in blaženost.«

Da se je slovenskega epa z monumentalnim zamahom lotil ravno Novak, ne more biti naključje, je pač mojster vsakršnih pesniških oblik, redni profesor verzologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, izredni član SAZU, poleg tega nekdo, ki ve, da je pomembna zgodba, ne zgodovina, »njen srh, smeh, godba«, in – sugestivno naključje – pesnik, ki se je tako kot Prešeren rodil 3. decembra, le da 153 let za njim.

Letos je Novak svoj ep, kot je obljubil, sklenil s tretjo knjigo, Zemljevidom domotožja in Času očetov so sledila Bivališča duš (vse založba Goga). Zanjo so mu poleti na Starem gradu v Celju podelili 21. Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko, žirija je zapisala, da je z njo »ustvaril 'dantejevsko sintezo' pekla in nebes modernega časa«.

Veronikino nagrado je Novak prejel po tistem, ko je bil že večkrat nagrajen: za pesniško zbirko 1001 stih je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada, šest let pozneje za prevod Mallarméjeve lirike Sovretovo nagrado, leta 1995 je za zbirko Mojster nespečnosti, ki je nastala, ko je kot predsedujoči slovenskega centra Pen organiziral humanitarno pomoč beguncem in pisateljskim kolegom v obleganem Sarajevu, prejel stanovsko Jenkovo nagrado.

S to pomočjo, je dodal njegov pesniški kolega Ivo Svetina, je svoj »novi humanizem«, ki se je zrcalil v njegovih pesniških zbirkah, ki so izhajale sredi osemdesetih letih minulega stoletja (zlasti v sonetnem vencu Kronanje, 1984), kazal in potrjeval tudi z akcijo, ki je bila toliko humanitarna kot politična, saj je opozarjal na zločinsko naravo velikosrbstva in hrvaške zaslepljenosti z ideologijo ustaštva.


Boris A. Novak s svojim epom Vrata nepovrata. Foto: Roman Šipić/Delo

S tezo Recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji, ki je izšla v knjižni obliki pod naslovom Oblika, ljubezen jezika, je leta 1996 doktoriral na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, tam od leta 1997 poučuje, leta 1998 je za svoje znanstveno delo s področja teorije verza prejel zlati znak ZRC SAZU.

Novak je tako rekoč od nekdaj deloval tudi kot javni intelektualec. Bil je soustanovitelj in urednik Nove revije po znameniti 57. številki, kot predsednik slovenskega centra Pen in predsednik mirovnega komiteja pri mednarodnem Penu med vojno organiziral pomoč pisateljskim kolegom v Bosni in Hercegovini, ki velja za najobsežnejšo humanitarno akcijo v zgodovini obeh institucij, za zaščito lipicancev je konec devetdesetih ustanovil Društvo prijateljev Lipice in svoja prizadevanja komentiral z jasnim stališčem: »Lipicanci so slovenska in evropska zgodba in njihovo temeljno vprašanje se glasi, kakšna je usoda lepote v času, ko vlada denar.«

Novak je dvojni vitez francoske republike (vitez reda akademskih palm, 2008, in vitez reda umetnosti in književnosti, 2011), dopisni član Mallarméjeve akademije in od junija letos izredni član SAZU. Doslej je objavil 90 knjig.

Ivo Svetina je o Vratih nepovrata dejal, da so upesnjena slovenska zgodovina, ki zaradi pesniškega statusa ne more biti »žrtev« revizije, ampak je živa, upesnjena priča dogajanja slovenskega časa med mitom in zgodovino, o avtorju pa dodal: »Boris A. Novak je osebnost, ki se je izoblikovala v krogu družine, zlasti očeta Anteja, enega prvih slovenskih partizanov, se bogatila in nadaljevala s spoznavanjem literature, zlasti poezije, v kateri pomen zveni in zven ­pomeni, in se estetika dviguje iz območja čutnega (po)doživljanja v obnebje etike.«

Na vprašanje, kaj bo njegov prvi izziv prihodnje leto, je Novak odgovoril: »V dolgih letih garanja z epom sem zanemaril praktične razsežnosti življenja. Praktični življenjski problemi pa imajo slabo navado, da ne odidejo, ampak se vračajo, ponavadi podvojeni, potrojeni. Zato je spopad z njimi zame prioriteta. Ker sem jih toliko časa zanemarjal, bo spopad gigantski.« In dodal: »Ker sem zaradi istega razloga, puščavniškega načina življenja, ki je bil potreben za nastanek epa, zanemarjal tudi svoje najbližje, kar je bil najhujši greh, ki je sledil iz obsesivnega, norega dela, bi jim rad obljubil, da bom več z njimi.«

In komu Novak pravi osebnost leta? »Osebnosti tega strašnega in temnega leta je pravzaprav zelo veliko. Sam sem jih doživljal od daleč in blizu, mnoge ljudi, ki so pomagali drugim, medsebojno prijazne ljubezenske pare, ki so se po zavezi tako razlikovali od sivega in hitečega okolja, humanitarne aktiviste, ki so žrtvovali življenje za reševanje beguncev, mnoge častne, skromne, velike ljudi, ki so živeli za druge, mnoge umetnike, ki so tudi to leto žrtvovali svoji umetnosti, znanstvenice in znanstvenike, ki premikajo meje naše vednosti ... Predvsem pa so osebnosti vsi tisti, ki kljub vsesplošni brezbrižnosti, aroganci, cinizmu in sebičnosti dobe ostajajo topli, pozorni na druge in ohranjajo svojo in našo dušo.«

Prijavi sovražni govor