Goran Dragić: Drznil si je reči zdaj ali nikoli in se vpisal med legende

Razlog nominacije za Delovo osebnost leta: Kapetan zlatih slovenskih košarkarjev in junak 40. evropskega prvenstva.

pet, 08.12.2017, 06:00

Že tradicionalno v uredništvu Dela konec leta izbiramo ljudi, ki so nas v iztekajočem letu navdihovali, opogumljali, spreminjali naša življenja na bolje. V prihodnjih dneh bomo predstavili zgodbe naših »prebojnikov« in potem boste na vrsti bralci s spletnim glasovanjem.

V deseterici po izboru uredništva so: Junak, ki iz slovenščine dela zaveznika, ne sovražnika. Glasbenik, ki se zavzema za marginalce. Športnik, ki je Slovenijo povezal na evropskem vrhu. Astrofizičarka, ki je sodelovala pri opazovanju dogodka gravitacijskih valov. Mati, ki ozavešča o življenju z »napako«. Prva soseda Kemisa, ki se ne preda. Avtor prvega in edinega slovenskega epa. Zdravnik, ki opozarja na posledice (ne)cepljenja. Direktor najbolj obiskanega muzeja, ki vojno izkušnjo spreminja v sporočilo miru. Športnica, ki je, preden je dobila krono, morala velikokrat pasti in vstati.

Za svojega favorita glasujete na promo.delo.si/delovaosebnost2017

»S široko odprtimi očmi, na trenutke že kar preveč sramežljivo, Goran Dragić vsrkava prva doživetja v reprezentanci ...« S temi besedami smo 13. julija 2006 v Delu predstavili enega od kandidatov za premierni nastop slovenskih košarkarjev na svetovnih prvenstvih. Enajst let pozneje še zdaleč ni bil več zadržan. Opravil je z miselnostjo, da je Slovenija premajhna, da bi se lahko potegovala za kolajno.

Do letošnjega čarobnega septembra in skoka na prestol stare celine brez poraza je slovenska izbrana vrsta poskušala uresničiti sanje množic na kar 12 evropskih prvenstvih zapored in še na treh mundialih za dobro mero. Na različne konce sveta se je odpravljala kot skupina odličnih posameznikov iz lige NBA in najboljših evropskih klubov, ki pa se nikakor niso mogli združiti v enovito celoto s nesebično željo po uspehu. Pogosto je odločnosti in poguma zmanjkalo prav glavnim zvezdnikom, neredko je bilo opazno nesorazmerje med potencialoma igralskega kadra in trenerskega štaba.

V neobičajno druščino, ki je redno požela občudovanje tujih strokovnjakov, a se nikoli ni mogla zbrati v popolni zasedbi in iztisniti iz sebe svojega maksimuma, se je Goran Dragić vključil pri 20 letih. Z njo je prehodil dolgo pot vse od svetovnega prvenstva na Japonskem do nepozabnega Istanbula, ji bil zvest v dobrem in slabem, igral odlično in tudi kdaj razočaral, sčasoma pa vse bolj izrazito prinašal svoje izkušnje iz lige NBA. Vanjo je vstopil kot skoraj anonimen, a ponosen Slovenec srbskega rodu po očetovi družinski veji, postal pa je eden od najboljših branilcev na svetu in kapetan moštva Miami Heat.

Vse prigarane izkušnje najbrž še ne bi bile dovolj za letošnji podvig. Kot nekakšna božja »odškodnina« za vsa minula razočaranja se nam je prikazal Luka Dončić, eden najbolj nadarjenih evropskih košarkarjev v zadnjih desetletjih, moštvo je okrepil še naturalizirani Anthony Randolph, kljub vsemu pa je pred EP prevladovala ocena, da je imela Slovenija že boljše reprezentance, vsaj po imenih. Potrebovala je torej še nekaj več. Motiviranega in zadovoljnega »Gogija iz Kosez« in selektorja po njegovi meri, ki bi znal iztisniti iz njega vse najboljše.

Najboljši košarkar 40. evropskega prvenstva. Foto: Blaž Samec/Delo

Našel ga je kar Dragić sam. Potem ko ga je togi ustroj Jureta Zdovca preveč omejeval in ni mogel povezati svojega sodobnega računalnika z zastarelim abakom Božidarja Maljkovića, je že skoraj zahteval, da mora za krmilo poprijeti njegov dobri prijatelj Igor Kokoškov. Nato pa je po odsotnosti z EP 2015 znova stopil na čelo slovenske košarkarske armade. Pravljica se še ni začela pisati kar sama od sebe, vendar je imela obetavno izhodišče za uspešnico.

Razlika je bila opazna že med pripravami pred evropskim prvenstvom. Nanje Dragić ni prišel namrščen in s komajda prikritim nezaupanjem do soigralcev, trenerjev in medijev, temveč kot nov človek. Miren, sproščen in ustvarjalno nastrojen, čeprav je dajal vsem jasno vedeti, da je pri 31 letih pred njim zadnje reprezentančno poglavje. Da se bo razvilo v čudovit labodji spev, so verjeli le največji optimisti, toda pristop je bil najbrž edini mogoči. Najboljši slovenski košarkar ni bil le formalni kapetan moštva, temveč njen nesporni vodja. Soigralce je znal spodbujati in tudi ošteti, predvsem pa jim je na vsakem koraku dajal zgled, zgovornejši od tisočih besed, in nalezljivo samozavest.

V uvodnem delu eurobasketa v Helsinkih so tako po vrsti padle Poljska, Finska, Grčija, Islandija in Francija, po selitvi v Istanbul najprej Ukrajina, nato pa so se začeli nizati spektakli. V četrtfinalu, ki je bil po mnenju mnogih finale pred finalom, je klonila odlična Latvija, v polfinalu branilka šampionskega naslova Španija in v finalu še Srbija, srebrna z olimpijskih iger leto poprej. Slovenija je bila na nogah in več kot 7000 navijačev iz vseh domačih koncev in krajev je preneslo mrzlico v dvorano Sinan Erdem, da bi bili priča zgodovinskemu trenutku. Dočakali so ga, videli pa so tudi fantastično predstavo Gorana Dragića. Kar 35 točk je dosegel že v prvih treh četrtinah, ko je moral zaradi izčrpanosti in krčev z igrišča, pa je vbil v glavo soborcem, da zmorejo dokončati delo tudi brez njega in že prej poškodovanega Dončića.

Prenos energije in poguma v odločilnem dvoboju je slovenski reprezentanci najbrž pomenil še več kot vsi kapetanovi koši, skoki in podaje. Dokončal je značajsko preobrazbo »simpatične«, a v glavnem neuspešne zasedbe iz prejšnjih prvenstev v prave prvake, ki jim je od srca zaploskala vsa celina, ne le po dolgem času združeni rojaki ob vznesenem prepevanju Zdravljice. Najbolj Goranu Dragiću. Najboljšemu košarkarju 40. evropskega prvenstva, ki je na seznamu najboljših nasledil slovitega Španca Paua Gasola, pred njim pa še Tonyja Parkerja, Juana Carlosa Navarra, Andreja Kirilenka, Dirka Nowitzkega, Šarunasa Jasikevičiusa ...

Sloveniji je dal še veliko več kot evropski košarki. Postal je športni junak leta 2017, ki si je drznil reči zdaj ali nikoli. In se vpisal med legende.

Prenos energije in poguma v odločilnem dvoboju je slovenski reprezentanci najbrž pomenil še več kot vsi kapetanovi koši, skoki in podaje. Foto: Blaž Samec/Delo

Kaj o nominirancu menijo njegovi znanci, sodelavci, prijatelji?

Saša Dončić, nekdanji košarkar

Poskrbel je za največji športni uspeh v zgodovini Slovenije. Bil je pravi vodja košarkarske reprezentance in njen glavni igralec, a kljub temu se je tudi on podredil moštvu. Ves čas je ostal skromen fant, saj gradi avtoriteto samo s svojim znanjem, in ne z zvezdniškim statusom. Je dober človek, rad pomaga ljudem in deli nasvete mladim. Skupaj sva igrala, ko je bil še »čevap«, Gogi pa je vedno bil pošten in delaven fant. Vsako priložnost je zagrabil z obema rokama, saj je vztrajen in požrtvovalen. Ko so drugi najstniki hodili v diskoteko, se je on zaprl v dvorano in treniral.

Rašo Nesterović, nekdanji košarkar
in soigralec

Da je kot kapetan popeljal slovensko reprezentanco do evropskega naziva, je tako ogromen dosežek, da sploh ne potrebuje dodatnih besed. Je tudi eden od kapetanov Miamija v ligi NBA, kar mu je uspelo kot prvemu Slovencu. Kljub temu je ostal skromen in nasmejan fant. Prvič sem ga spoznal, ko je bil še otrok na Iliriji, a že takrat je njegov trener Spasoje Todorović napovedal, da bo Gogi čudežen igralec, ravno Spale pa ima ogromno zaslug za njegov razvoj.

Marinko Dragić, oče

Zares sem vesel zanj. Povsem si zasluži vse nagrade, saj ima odlično kariero v ligi NBA in zdaj tudi v slovenski reprezentanci, potem ko je z evropskim nazivom dosegel vrh. Težko je opisati občutke, ko vidiš sina dvigovati pokal za evropskega prvaka ... Kar kocine so mi šle pokonci! Spremljam ga od prvih košarkarskih korakov, zato vem, kakšno željo je imel vseskozi. Žal mi je samo, da zaradi poškodbe v reprezentanci ni bilo še brata Zorana.

Ivo Daneu, nekdanji košarkar

V vseh izborih za osebnost ali športnika leta v Sloveniji bi moral letos zmagati Goran Dragić. Tam, kjer lahko, bom zanj glasoval tudi jaz. Športniki so vedno največji ambasadorji Slovenije, zato so tudi velike osebnosti. Že v mojih časih so povsod po svetu poudarjali, da so jugoslovanski športniki naredili največ za prepoznavnost naše države, enako velja zdaj. Zagotovo več ljudi v svetu pozna Gorana Dragića kot slovenske politike.

Spasoje Todorović, trener

Evropski naziv je izjemen dosežek za Slovenijo in tudi za našega Gogija. Že kot otrok je bil neizmeren borec, nikogar se ni ustrašil, vedno je šel do konca. Tokrat je Slovenija dobila prvo pravo priložnost za lovoriko in zaradi Gorana jo je Slovenija znala unovčiti. Čeprav je bil na Iliriji vseskozi glavni igralec, je vedno delal tudi za ekipo. Pri nas ni nikoli igral nobene akcije, ampak je košarko igral, da je razvijal svojo košarkarsko inteligenco. Trenerji in starejši igralci smo ga znali usmeriti, da je postal tako vrhunski igralec.

Prijavi sovražni govor