Ilka Štuhec: Na svoji poti ne vidi odrekanj; dela to, kar ima najraje

Razlog nominacije za Delovo osebnost leta: Kljub težkim preizkušnjam ni odnehala in je v lanski sezoni dočakala največji vzpon kariere.

sob, 09.12.2017, 06:00

Že tradicionalno v uredništvu Dela konec leta izbiramo ljudi, ki so nas v iztekajočem letu navdihovali, opogumljali, spreminjali naša življenja na bolje. V prihodnjih dneh bomo predstavili zgodbe naših »prebojnikov« in potem boste na vrsti bralci s spletnim glasovanjem.

V deseterici po izboru uredništva so: Junak, ki iz slovenščine dela zaveznika, ne sovražnika. Glasbenik, ki se zavzema za marginalce. Športnik, ki je Slovenijo povezal na evropskem vrhu. Astrofizičarka, ki je sodelovala pri opazovanju dogodka gravitacijskih valov. Mati, ki ozavešča o življenju z »napako«. Prva soseda Kemisa, ki se ne preda. Avtor prvega in edinega slovenskega epa. Zdravnik, ki opozarja na posledice (ne)cepljenja. Direktor najbolj obiskanega muzeja, ki vojno izkušnjo spreminja v sporočilo miru. Športnica, ki je, preden je dobila krono, morala velikokrat pasti in vstati.

Za svojega favorita glasujete na promo.delo.si/delovaosebnost2017

Čeprav je Ilko Štuhec mama Darja Črnko, sicer smučarska trenerka, v mladosti poskušala odvrniti od alpskega smučanja, je ni mogla ustaviti. Nizala ji je slabosti, češ da bo dolgoročno zaradi te zimske panoge imela mišičaste noge, veliko zadnjico, grdo kožo, ves čas bo na mrazu in noben fant je ne bo čakal. A nič od tega ni omajalo njene trdne volje. Trmasta kot je, ni odstopala. Že tedaj je kazala dve izostreni lastnosti, odlični popotnici za športno pot in življenje: vztrajnost in odločnost. Pred sabo je imela jasno začrtane cilje.

Na glas jih je razkrila kot najstnica ob krstnem nastopu v svetovnem pokalu, na tekmovanju, v katerem se merijo največja, najizkušenejša in najuspešnejša imena v smučarski karavani. Tista, ki jih je dotlej z velikimi očmi spremljala na televiziji. Premierna predstava 16-letnice se je končala z odstopom, a spodrsljaj ni zmotil njene popolne osredotočenosti h kariernim ciljem. Delovemu poročevalcu na prizorišču Vitu Divcu je tedaj jasno in mladostno iskreno povedala, da si je že ogledala veliki kristalni globus, da jo mikajo zlate olimpijske kolajne in da bi rada v prihodnosti na tekmah najvišje ravni – preprosto – zmagovala.

Marsikomu bi se zdelo najstniško preambiciozno, Ilki ne. Verjela je, da bo želje uresničila. Ni pa vedela, da jo na poti do vrha čakajo zahtevne življenjske preizkušnje. Da bo za vzpon na vrh potrebovala deset let.

»Zdaj lahko upravičeno rečem, da sem bila mlada, 'neumna' in zagnana. Pot do lovorik, ki si jih želi vsak tekmovalec, ni tako preprosta. V njih se skriva neskončno ur treningov in drugih podrobnosti, česar si v mladosti ne predstavljaš. Sploh pa ne predvidiš, da bi se lahko poškodoval. Poškodba te postavi na realna tla, takrat spoznaš, da se lahko pripeti tudi tebi, čeprav si mislil, da se ti ne more. In potem je od posameznika odvisno, kako to sprejme – se iz te situacije nekaj nauči, odneha ali pa verjame v svojo pot in vztraja,« je razmišljala.


Ilka je v lanski sezoni uresničila svoje otroške sanje. Foto: AFP

V šestih letih se je tekmovalka, ki ima zelo izostren občutek za hitrost, petkrat huje poškodovala, morala je premagati pet operacij in prav toliko napornih rehabilitacij. Številni so jo večkrat odpisali, tudi tisti, ki bi ji morali dajati največjo podporo. S svojimi težavami in denarnimi dolgovi sta z materjo serviserko ostali sami. A sta se borili naprej. Vse do sestavljanja lastne ekipe (s trenerjem Grego Koštomajem in kineziologinjo Anjo Šešum), s katero sta v sezoni 2016/2017 dočakali svoj trenutek. Ne le enega, najmanj deset njih: sedem zmag v svetovnem pokalu, smukaški in kombinacijski globus ter naslov svetovne prvakinje v smuku. Ko smo Štuhčevo ob nominaciji za Delovo osebnost leta povprašali, koliko odrekanja se skriva v njenih kolajnah, stopničkah in pokalih, je dejala, da v svoji športni poti ne vidi odrekanja, saj dela to, kar ima najraje.

Zakaj je bila tako uspešna prav sezona 2016/2017? Ker je napočil pravi čas, je odgovarjala na večkrat postavljeno vprašanje v več jezikih medijem po vsem svetu. Nič se ni zgodilo čez noč. Kondicijsko in smučarsko je napredovala, zdravstvenih težav ni imela, ni razmišljala o tem, kaj mora narediti, ampak kaj lahko in ne nazadnje je v svoji majhni ekipi našla zaupanje in varno zavetje, kar ji je pomagalo uresničiti otroške sanje. Vse se je sestavilo. Z uvrstitvami med najboljše si je okrepila samozavest, ponesla jo je sproščenost, uživala je v vrhunskih predstavah. Sledila je filozofiji »od tekme do tekme«. Trud se je poplačal. In končno izplačal, saj sta z materjo lahko poravnali tudi vse dolgove.


Najboljša slovenska smučarka Ilka Štuhec z osvojenim globusom. Foto: Usa Today Sports

Leto 2017 si bo zapomnila po največjem vzponu v karieri. A tudi po bridkem razočaranju. V želji po novih osebnih zmagah se je sedem mesecev pripravljala za novo sezono. Zavedajoč se, da vse začenja z ničle. Potem pa ... Na slalomskem treningu je padla in se poškodovala. Tanka je meja med tem, ko imaš na dlani ves svet, in tistim, ko se ti v hipu, kot bi tlesknil s prsti, vse podre. Medtem ko so se tekmice pripravljale na uvod v sezono, je Mariborčanka legla na operacijsko mizo. Šestič. Za 27. rojstni dan je dobila novo sprednjo križno vez.

Še ene olimpijske igre – po Sočiju 2014 bi bile prihodnje v Južni Koreji druge, na katerih bi nastopila – bo spremljala kot leta prej z domačega kavča. Čeprav je tokratno okrevanje zaradi izjemne predolimpijske sezone najtežje za glavo, je Štuhčeva 100-odstotno motivirana za uspešno rehabilitacijo. Hitra vrnitev v konkurenco je ne zanima, besedi polovičarstvo in bližnjica v njenem slovarju ne obstajata. Zanima jo zgolj brezhibna vrnitev. Že se pripravlja za sezono 2018/2019. »Na neuspeh ali spodrsljaj ne gledam kot na katastrofo, ampak to jemljem kot dobro lekcijo za naprej, po kateri si še bolj motiviran, se še bolj trudiš. In delaš to, kar delaš najraje na svetu,« vedno znova potrjuje, da tudi v najtežjih trenutkih zna poiskati pozitivno sporočilo.


Verjela je, da bo svoje želje uresničila. Po desetih letih ji je uspelo. Foto: Voranc Vogel/Delo

Kaj o nominiranki pravijo njeni sorodniki, sodelavci, prijatelji?

Darja Črnko, mama:

»Kar si zamisli, to naredi. Če dobi pomoč, je super, če je ne, trmasto vztraja naprej sama. To ima po meni, ampak me je nadgradila. Je zelo realna tekmovalka, hitro ji je jasno, kje se nahaja. Ne moreš je preslepiti, da je smučala dobro, če morda ni. Če se boš tako sprenevedal, ji ne boš pomagal, ker se zaveda realnosti. Pri njej mi je všeč prav to, da izpelje, kar se je odločila. Odločitve so v življenju zelo pomembne. Je čudovita oseba, občutljiva, zelo ji je mar za ljudi okoli sebe. Včasih se odziva kot mama, je skrbna, vse hoče imeti pod nadzorom, da je vsem nam, ki smo ji blizu, dobro.«

Beba Ščap, prijateljica:

»Vedno prinese energijo v družbo. Je srčna in pozorna. Tudi med sezono, ko je ni doma, si vzame čas za sporočilo ali klic. Občudujem jo, koliko vloži v odnos z ljudmi, ki so ob njej in jih ceni. Zame je izjemna športnica, zgled marsikateri ženski, mlademu dekletu, ki se spopada z vsakodnevnimi težavami. Podpira tudi dobrodelne akcije. Nikoli ne reče: »Ne bom, nimam časa,« ampak pomaga. Zelo je družabna, zna se zabavati in sprostiti. Spremljata jo nasmeh in pozitivna drža - iz vsake stvari, tudi slabe, poskuša potegniti najbolje. Prepričana sem, da se bo po poškodbi vrnila še močnejša.«

Grega Koštomaj, trener:

»Je marljiva, predana tekmovalka, zaljubljena v smučanje, v njem neizmerno uživa. V vsakem trenutku išče neko aktivnost in rada je uspešna v vsem, česar se loti. Je perfekcionistka, stremi k popolni izvedbi, zadeve hoče oddelati temeljito, kot si jih je zamislila, pri tem vztraja, dokler ni zadovoljna. Preden sva začela sodelovati, sem zadnja leta treniral moške, zato sva na začetku skupne poti potrebovala nekaj časa. Kot vrhunska športnica je malo drugačna od drugih, a ko sva našla skupni jezik, je vse postalo zelo preprosto. Pogosto sploh ne potrebujeva besed, dovolj so le pogledi.«

Dora Skorobrijin, sestra:

»Vedno je bila vztrajna in pogumna. V otroštvu je bila zame pogosto sitna, ker je kot štiri leta mlajša delala vse enako kot jaz. To ni odnos, v katerem tičiš ves čas skupaj, veš pa, da ti bo nekdo 100-odstotno nastavil varnostno mrežo. Ta odnos je iskren, poznava lepe in ostre besede, saj sva vendarle sestri. Biti teta je zanjo, perfekcionistko, velik izziv. Ko se nekaj odloči, naj bi tako tudi bilo. Pri otrocih pa vsi vemo, da to vedno ne velja. Starejša nečakinja jo uči, da pot ne pelje samo naravnost, kot se ti odločiš, ampak da bodo prišle ovire in bo treba kakšno nalogo morda malo drugače zastaviti.«

Prijavi sovražni govor