Imre Jerebic: »Bog po krivih črtah ravno piše. To velja tudi zame.«

Slovensko Karitas so katoliški škofje ustanovili 1. maja 1990, na takrat še poudarjeno socialistični praznik dela, in v letu, ko se je socializem uradno iztekel. Pri snovanju Karitas je bil danes 65-letni Imre Jerebic zraven od samega začetka: v delovno skupino, ki je postavljala temelje cerkveni dobrodelnosti, ki je bila v prejšnjem režimu prepovedana, ga je povabil svetovljanski ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar.

Kot teolog, ki je imel v žepu tudi diplomo socialnega delavca, se je zavzemal, da se Karitas ne bi ukvarjala samo z dobrodelnostjo, ampak tudi s socialno dejavnostjo, zlasti s tistimi stiskami ljudi, na katere država in druge nevladne organizacije ne odgovarjajo v zadostni meri: z duševnimi motnjami, z odvisnostjo od drog, s skrbjo za starejše ...

Karitasova prva skrb pa je veljala materam v stiski. Že decembra 1990 so odprli prvi Karitasov materinski dom. Stiska mater jih je presenetila: »V prejšnjem režimu trpinčenje žensk preprosto ni bilo vidno, čeravno ne moremo reči, da ga ni bilo,« se spominja.

Podobno nepripravljeni so bili na soočenje z odvisnostjo od drog, ki so preplavile novonastalo državo. »To so bile težke zgodbe. Doživljali smo odpor krajanov, županov, strokovnjaki si niso bili edini, katera oblika odvajanja od drog bi bila najboljša, itn., itn.,« našteva nadloge. Prvo Don Pierinovo komuno za zdravljenje odvisnosti so postavili na noge leta 1994.

Danes, četrt stoletja po ustanovitvi največje verske dobrodelne organizacije pri nas, je nabor socialnih institucij, ki delujejo v okviru Karitas ali so bile zasnovane pod njenim okriljem, impozanten: šest materinskih domov, šest Don Pierinovih komun za odvisnike od drog, en zavod za osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, deset domov za starejše, ena varna hiša, ena ambulanta za osebe brez zdravstvenega zavarovanja in dve skrivni lokaciji za krizno namestitev, ki sta namenjeni ženskam, ki so žrtve trgovine z ljudmi in so bile prisiljene v prostitucijo.

Poleg naštetega Karitas organizira še cel niz akcij: od zbiranja šolskih potrebščin in zvezkov za šolarje, gradnje vodnjakov, bolnišnic in šol po Afriki, zbiranja pomoči ob naravnih nesrečah, pa do štiridesetdnevne vzdržnosti od alkohola, ki vsako leto sovpade s (katoliškim) postnim časom in je letos potekala že desetič zapored. Imre Jerebic, zapriseženi abstinent, je v resnici oče alkoholnega posta: zamisel zanj se mu je utrnila v pogovoru s sodelavcem. Kdor ne zmore vzdržati štirideset dni brez alkohola, ta se mora zamisliti, poudari.

»Smo organizacija za ljudi v stiski, smo v službi človeškega dostojanstva in smo glas revnih oziroma tistih, ki našo pomoč rabijo,« povzema poslanstvo Karitas. Njena resnična moč je kapilarna organiziranost: poleg »nacionalne« Karitas obstaja še šest škofijskih, v vsaki škofiji po ena, in 456 župnijskih Karitas. V vsaki malo večji župniji deluje vsaj deset do petnajst prostovoljcev. Ti predstavljajo hrbtenico Karitas, medtem ko je vseh prostovoljcev skoraj deset tisoč.

Prostovoljec Karitas je bil sprva tudi sam. Kasneje se je v njej zaposlil kot socialni delavec, leta 1995 pa so ga prvič imenovali za generalnega tajnika, kar je funkcija, ki jo – razen med letoma 2003 in 2008 – opravlja vse odtlej in tudi še danes.

Rodil se je v prekmurski vasici Odranci blizu Murske Sobote in že po končani osnovni šoli vedel, kaj želi postati: katoliški duhovnik. Izpolnitev želje so mu v petem, zadnjem letniku študije teologije preprečili njegovi predstojniki, kar je bil zanj takrat »velik šok«. Danes je kljub temu že skoraj tri desetletja stalni diakon, kar je prva stopnja duhovništva, ki mu dovoljuje, da sodeluje pri mašni liturgiji, pridiga, krščuje, poroča, pokopava itn. Obenem je oče petih otrok. »Bog po krivih črtah ravno piše. Očitno to velja tudi zame,« pomenljivo doda.

V sedanji gospodarski krizi ga skrbijo zlasti »ljudje, ki so izpadli s trga dela, in tisti, ki niso sposobni vstopiti nanj, ker imajo darove in znanja, ki za delovni trg ne zadoščajo. Družba jim mora, prek socialnega podjetništva ali kako drugače, priskrbeti dostojno delo, ki ga zmorejo. Samo socialni transferji niso dovolj.«

Z begunsko krizo, največjim izzivom v iztekajočem se letu, se dnevno spopada 1250 prostovoljcev Karitasa. Po njegovem »nas prava begunska kriza šele čaka. Nastopila bo, ko begunci ne bodo več samo prehajali v druge države, ampak bodo pri nas začeli ostajati.« Šele takrat bomo soočeni z zares zahtevnimi vprašanji njihove integracije, vključitve v slovensko družbo, od namestitve, šolanja do zaposlitve, s čimer se dandanes načrtno ne ukvarja še nihče, pa bi se morali, opozarja.

Za njegovo humanitarno delo ga je predsednik republike Danilo Türk leta 2012 odlikoval z redom za zasluge.