Jože Šerbec: Štajerski bojevnik, ki je v prvi vrsti mirovnik

Razlog nominacije za Delovo osebnost leta: Dolgoletni direktor Kobariškega muzeja vojno izkušnjo spreminja v sporočilo miru.

Objavljeno
07. december 2017 07.00
Posodobljeno
07. december 2017 07.00

Že tradicionalno v uredništvu Dela konec leta izbiramo ljudi, ki so nas v iztekajočem letu navdihovali, opogumljali, spreminjali naša življenja na bolje. V prihodnjih dneh bomo predstavili zgodbe naših »prebojnikov« in potem boste na vrsti bralci s spletnim glasovanjem.

V deseterici po izboru uredništva so: Junak, ki iz slovenščine dela zaveznika, ne sovražnika. Glasbenik, ki se zavzema za marginalce. Športnik, ki je Slovenijo povezal na evropskem vrhu. Astrofizičarka, ki je sodelovala pri opazovanju dogodka gravitacijskih valov. Mati, ki ozavešča o življenju z »napako«. Prva soseda Kemisa, ki se ne preda. Avtor prvega in edinega slovenskega epa. Zdravnik, ki opozarja na posledice (ne)cepljenja. Direktor najbolj obiskanega muzeja, ki vojno izkušnjo spreminja v sporočilo miru. Športnica, ki je, preden je dobila krono, morala velikokrat pasti in vstati.

Za svojega favorita glasujete na promo.delo.si/delovaosebnost2017

S pretečenim časom in srboritim notranjim ideološkim bojem o drugi svetovni vojni ter dogajanju po njej je slovenski zgodovinski spomin ob osamosvajanju države komajda še zaznal dogajanje na soški fronti. Čeprav je bojišče zaznamovalo vsako slovensko družino.

Kobariški muzej je s sporočilom o nekem krutem obdobju presegel zgolj njegovo kronološko obnovo in s čutečim pristopom izpostavil trpečega posameznika – Evropejca, pravzaprav, čigar vrednost življenja je bila nekoč enaka nič. Ustanova, ki je razvijala takšno zgodbo, je potrebovala odločnega, trmastega in delavnega vodjo, ki ne štedi jezika. Čeprav zaradi tega ni bil in še vedno ni vsem pogodu. Jože Šerbec vodi muzej debelih 22 let in je tik pred upokojitvijo.

Slovesnosti ob spominjanju 100. obletnice začetka in konca soške fronte so se počasi izpele, a so za naš zgodovinski spomin vendarle naredile kopico dobrega. Prednikom smo se zahvalili za njihovo neskončno žrtvovanje, s spomeniki, obeležji, strokovnimi raziskavami, razstavami, pričevanji, s Potjo miru in Kobariškim muzejem pa spomin ne bo več bledel. Šerbec je privolil v nominacijo za Delovo osebnost leta, če bo njegova izpostavljenost pomenila zahvalo za preteklo opravljeno delo majhnega kolektiva muzeja z zaposlenimi, družbeniki in vodniki.

Ko je leta 1980 zamenjal Brežice za Kobarid, si bržkone ni mislil, da bo že čez desetletje pisal muzejsko zgodbo. Kot pravniku se mu je v drugih časih, ko so se stanovanja in službe še ponujali, ponudila priložnost za delo sekretarja v največjem podjetju v dolini, kobariškem Tiku. Z znanim kolapsom jugoslovanskega in vzhodnega trga se je tudi njegova zgodba v družbi končala. A so Zdravko Likar kot pobudnik in oče muzeja, obenem pa je postavil na noge še Fundacijo Poti miru v Posočju, ter peščica somišljenikov že pred tem razmišljali, da bi lahko v propadajoči Mašerovi mestni hiši uredili muzej, in Jože Šerbec je bil od začetka del te ekipe.

Začetke današnje institucije s temelji na lokalnem turističnem društvu so morali kmalu zamenjati s profesionalnejšo podlago, a so kljub temu ohranili precejšnjo posebnost v primerjavi s sorodnimi ustanovami. Kobariški muzej nikoli ni bil javna ustanova, temveč si je izboril status neprofitne družbe z omejeno odgovornostjo, v razvidu slovenskih muzejev pa je od leta 2011.


Jože Šerbec: »Od Soške fronte bi se lahko kaj naučili, a se nismo prav ničesar.« Foto: Voranc Vogel/Delo

Zaradi neobičajne razvojne poti je moral Kobariški muzej v preteklosti požreti tudi kritiko, da trži vojno, kar je presenetljivo prišlo celo iz muzejskih krogov. A sta Valvasorjeva nagrada že leta 1992 in še posebej muzejska nagrada Sveta Evrope naslednje leto potrdili, da je muzej na pravi poti. Toda tema vojne človeka zaznamuje, je priznal Šerbec. »Delo v tej hiši po tolikem času pusti pečat in pomaga drugače razmišljati o življenju. To je zelo težka tema in govori o povezavi med državo in posameznikom, ki se v vojnem času utrgata z verige. Avtoriteta in etika posameznika stojita na nasprotnih bregovih in to se vidi skozi zgodbe, ki jih pripoveduje naš muzej.«

Ravno v tem je dodana vrednost muzeja, ki ob zastrašujoči statistiki bojev, razstavljenih puškah, granatah in buzdovanih ponuja obiskovalcu tragično žrtev posameznika ne glede na to, na kateri strani fronte se je boril. »Zgodbe posameznikov so kmalu stopile v ospredje. Vojna namreč zahteva od posameznika maksimalno žrtvovanje in mu hkrati daje licenco za ubijanje.

Naš muzej tako pripoveduje zgodbo o Bošnjaku, ki je s pol litra ruma podlage nasadil na bajonet dva Italijana, ali pa govori o tistem, ki se je držal etičnih meril ugovora vesti in na bojišču izrekel neposlušnost sistemu. Kazen je bila takojšnja ustrelitev, danes bi pač končal v kakšnem domu ostarelih in skozi civilno službo odslužil dolg,« je dejal. Pomembno se mu zdi opozarjati, da je tak odnos med državo in posameznikom prisoten v vseh vojnah in konfliktih ter se v svoji univerzalnosti zrcali še danes. Zato bi se od soške fronte lahko kaj naučili. »A se nismo prav ničesar,« je dodal.

Kot direktor nikoli ni bil zaposlen s polnim delovnim časom. Kot samostojni podjetnik je še največ zaslužil z motorno žago in delom na daljnovodih. Vmes so ga pogosto klicali na intervencije kot aktivnega člana gorske reševalne službe. Dolgo je bil aktiven alpinist, prehodil in preplezal je velik del sveta. Muzej bo pogrešal, a se v delo ne bo vmešaval, je priznal. Zdaj ga spet mami Himalaja.

Na opravljeno delo kolektiva Kobariškega muzeja je ponosen. Danes je najbolj obiskan muzej v Sloveniji. Vrata je prestopilo več kot 1,5 milijona ljudi, od tega vsaj 300 visokih gostov, od predsednikov držav, kronanih glav, ministrov, vojaških atašejev do eminentnih pisateljev, astronavtov in predstavnikov vseh svetovnih ver. Knjige spominov običajnih obiskovalcev v višino merijo šest metrov.


Milijonti obiskovalec Kobariškega muzeja in direktor muzeja Jože Šerbec (desno): Foto: Blaž Močnik/Delo

Kaj o nominirancu menijo njegovi znanci, sodelavci, prijatelji?

Iztok Koren, nekdanji poveljnik
alpskega voda TO:

»S svojo enoto je Jože vstopil v osamosvojitveno vojno in z njo prehodil pomembno bojno pot od prvega do zadnjega dneva vojne. Z mirnostjo in treznim premislekom je pomembno vplival na razvoj dogodkov, da se je vojna odisejada njegove enote srečno končala. Soborci, večinoma gorski reševalci, so se mu zato že med vojno oddolžili tako, da so ga sprejeli medse v vrste gorskih reševalcev.«

Vojko Hobič, kustos, dolgoletni
 sodelavec:

»Jože Šerbec je izjemno delaven, požrtvovalen in vsestranski človek. Vsako stvar, ki se je loti, naredi z veliko odgovornostjo, pa naj je to delo direktorja v muzeju ali zunanja dela, kot so urejanje turističnih poti, izvedba rekonstrukcij ostalin iz prve svetovne vojne, postavljanje brvi čez reko Sočo, višinska dela, sečnja drevja«.

Petra Svoljšak, zgodovinarka Inštituta 
Milka Kosa ZRC SAZU:

»S prijatelji in somišljeniki je pomembno prispeval k oblikovanju naše skupne zavesti in vedenja o pomenu prve svetovne vojne, Kobarida v njej, obenem pa mu pogled vedno sega prek mejá, od koder prihajajo v muzej tudi visoki vojaški obiski, ki jih popelje na teren, s katerim je povezan z vso življenjsko silo.«

Željko Cimprič, kustos:

»Je štajerski bojevnik in najboljši »fizikalec« daleč naokoli. Čeprav zažari, ko vlači po terenu vojake na strokovnih ekskurzijah, lahko zatrdim, da je predvsem mirovnik. Tudi za lokalno skupnost je naredil marsikaj dobrega. Na terenu da vse od sebe. Vendar pa sva si značajsko precej različna, včasih tudi ne preveč kompatibilna, kar za ustanovo ni bilo vedno najboljše. Tudi na račun kakšne neprespane noči.«

Peter Podgornik, prijatelj in soplezalec:

Jožeta sem spoznal v začetku osemdesetih let minulega stoletja, krivec za to je bil Alojz Fon - Huljo, s katerim je prijateljeval in sodeloval v raznih športnih aktivnostih. Jože je takrat začel tudi plezati, večinoma v družbi s Huljem, s katerim sta bila dovolj zagnana, vzdržljiva in željna avanture. Zaradi njune surove moči, pridobljene tudi z drugimi aktivnostmi, sta se bolje ujela v zimskem, lednem plezanju.