Tiskane izdaje
V zadnjih dveh tednih letošnjega avgusta je begunska kriza prvič močno potrkala na zavest Slovencev. Po zaslugi Jureta Poglajna in njegovega partnerja Davida Zorka, ki sta dva meseca pred tem rezervirala počitnice na Lezbosu, »izključno zato, ker tam še nisva bila«. Ne sluteč, da bo njuna majhna gesta za boljši svet – z Brnika sta poletela z nekaj viška čevljev, zdravil in sanitetnega materiala – prerasla v vseslovensko humanitarno akcijo, v kateri se je v dveh dneh zbralo deset ton pomoči za begunce na tretjem največjem grškem otoku.
»Priznam, imela sva pomisleke – iti ali ne iti. Je mogoče imeti normalen dopust in hkrati gledati človeške tragedije?« pravi zobozdravnik Jure iz Brežic: »Odločila sva se, da greva in da bova pomagala nekaj ur na dan. A ko sva videla, da prostovoljcev ni veliko, še posebno ne zdravnikov, sva z zdravniškega vidika morala dati več, delala sva tudi 16 ur na dan. Ne moreš pustiti človeka, ki potrebuje oskrbo, in reči, oddelal sem dve uri, grem na plažo, saj je to moj dopust.«
Že vrsto let igra vlogo botra
Jure je kot dijak v vlogi predsednika mestnega centra OZN Ljubljana, ki je deloval po osnovnih in srednjih šolah, zbiral pomoč za begunce iz BiH. Že vrsto let s 30 evri na mesec prek zveze prijateljev mladine in Vala 202 igra vlogo botra. Če je zadovoljen s kakovostjo, ceno in estetiko, kupuje lokalno. Filozofski vzgibi so ga vodili, da je vegetarijanstvo zamenjal za veganstvo.
Vsi njegovi majhni osebni koraki za boljši planet so prerasli v odmevnega velikega ob začetku zbiranja denarja za nakup vode in sadja za begunce na Lezbosu: »Ko je denar začel deževati, sva z Davidom pomislila, zakaj ne bi napolnila še zadnje letalo Adrie Airways, ki bo v tej poletni sezoni prišlo po turiste prazno. Mislim sem, da se bo s pristojnimi težko dogovoriti – a na Adrii, zunanjem in obrambnem ministrstvu ter na veleposlaništvu v Atenah so bili vsi zelo pripravljeni pomagati,« se spominja.
Ko je grški Rdeči križ odpovedal sodelovanje, sta akcijo zbiranja pomoči v Sloveniji zaupala Adri: »Takrat niti nisem vedel, da Adra obstaja. Na začetku sta bila zbirna centra le v Brežicah in Ljubljani, v enem dnevu jih je bilo 13 po vsej Sloveniji. Zbrali smo deset ton pomoči, na letalu pa smo imeli prostora le za 2,5 tone.«
Zaradi udejstvovanja v begunski krizi izgubil nekaj prijateljev
Ob vrnitvi v Slovenijo je bilo zanj pomembno zadoščenje spoznanje, da njegova država ni postala Madžarska 2. Ograje niso rešitve, je govoril v začetku septembra. Toda od takrat mu je marsikaj potrdilo občutek o pomanjkanju liberalnih vrednot v slovenski družbi. Ne nazadnje v tem tiči tudi njegov izstop iz Zavezništva Alenke Bratušek, za kar se je po mesecih razmišljanja odločil ravno na Lezbosu: »Bojim se, da je Slovenija postala hujša od Madžarske. Če je ta morda še imela potrebo po ograji, te nuje pri nas ni. Večina ljudi je bila za ograjo, zdaj se mnogi pritožujejo. Hecno je, da se javno mnenje obrača zaradi živali. Ko je šlo za vprašanje beguncev, se ni nihče zganil.«
Poglajen je zaradi svojega vidnega udejstvovanja v begunski krizi izgubil nekaj prijateljev, a dobil več novih: »V treh primerih se je zgodilo, da so pacienti zaradi moje zavzetosti odpovedali obisk. Predvsem pa se je ponavljalo vprašanje, zakaj ne pomagaš ljudem doma, našim otrokom.« Njegov odgovor je po humanitarni akciji Adre za zbiranje daril za socialno ogrožene slovenske otroke jasen: »V moji glavi ne obstajajo vaši in naši. Obstajajo samo otroci, samo ljudje.«
Jure in David svojih otrok nimata. V nedeljo bosta glasovala tudi za to pravico. Njun cilj je, da bi bile z večinskim prebivalstvom enakopravne vse manjšine: »Slovenska družba bi že zdavnaj morala dozoreti za ZA. Če ne zaradi drugega zato, ker se zelo radi zgledujemo po Zahodu. Prehiteli sta nas celo Južna Amerika in Irska kot strogo katoliška država. Ne strinjam se z odločitvijo ustavnega sodišča, naredilo je napako. Naslednjič bo na tnalu druga manjšina. O človekovih pravicah se ne glasuje, se jih ne omejuje, temveč se jih širi. In ta zakon jih širi.«
Jure in David sta drugič odpotovala na Lezbos novembra. Tokrat je bila njuna pomoč precej manj odmevna, njuni koraki za boljši svet znova manjši. V 13 dneh je zobozdravnik v ad hoc ordinaciji izpulil 40 zob. Ker jima čut za sočloveka ne pusti počitnikovati, redno pomagata v sprejemnem centru v Dobovi, za februar ali marec načrtujeta odpravo Lezbos 3 z ustreznejšo zobozdravstveno ordinacijo: »Ob delu z begunci začneš ceniti osnovne stvari – prho, posteljo, stranišče, varnost brez bomb nad teboj. Vsakomur bi tovrstna izkušnja koristila, dala spoznanje, da to, kar imamo, ni samoumevno.« Janoš Zore
