Kandidat za Delovo osebnost leta 2014: Mitja Rotovnik

Cankarjevemu domu, največji kulturni hiši v državi, je postavil temelje. Določil in zaznamoval je vsa njegova Kristusova leta, začenjši z idejo o njegovi gradnji in gradnjo samo. Nikoli ne bomo vedeli, kakšen bi bil Cankarjev dom v svojih prvih treh desetletjih s kakšnim drugim generalnim direktorjem. In vsaj za zdaj se zdi, da tudi nikoli ne bomo izvedeli, kakšna bi bila slovenska kulturna politika, če bi jo vsaj en ministrski mandat vodil Mitja Rotovnik. Na svojem položaju je samo od osamosvojitve »preživel« dvanajst ministrov za kulturo, trinajstega je tik pred svojo upokojitvijo pričakal letos jeseni. Čeprav se je vsaj dvakrat pojavil kot zelo resen kandidat, pa ga je vedno znova izigral koalicijski kadrovski cirkus.

Težko je reči, ali ga je to kdaj zares prizadelo. Konec koncev je ob zmagi Pozitivne Slovenije na volitvah leta 2011, ko je poskušal vlado sestaviti Zoran Janković, na vprašanja, ali je kandidat za ministra, odgovarjal, da gre osel na led le enkrat, Rotovnik dvakrat, v tretje pa se ne gre več. Kljub temu je njegovo ime po letošnjih predčasnih volitvah dolgo časa vztrajalo na vrhu možnih kandidatov.

Če kaj, bi Rotovnik-minister dodobra razburkal kulturni javni sektor. Nikoli ni razumel, da slovenska kultura biva v samozadostnem in zaspanem sistemu, za katerega je značilno, da je, denimo, vrhunski igralec izenačen z uslužbencem v državnemu uradu. Povedano drugače: dokler bo kultura sestavni del enotnega državnega javnega sektorja, sistema financiranja in plač javnih uslužbencev, po njegovem mnenju nima prihodnosti. Vsaj ustvarjalne ne. Vztraja tudi, da je treba v kulturi odpovedati kolektivno pogodbo, ki je zanj socialistični relikt. Da gre za zelo resen namen nekaj spremeniti, priča dejstvo, da je skupaj z Borutom Smrekarjem in Vesno Čopič izdelal analizo strukturnih problemov slovenske kulture in predloge za njeno temeljito reformo, s katerimi poskuša prepričati pristojne. Za zdaj brez uspeha.

Rotovnik je bil gotovo vrhunski direktor v kulturi pri nas, tri desetletja samoučeči se menedžer, po izobrazbi filozof in sociolog, ki je hišo vodil z odločno, za koga morda tudi malce skopuško in pretrdo roko. Prekrižaril je čase, ko je bil Cankarjev dom domicil partije in njenih maš. Obdobje, ko je hiša postala zavetišče civilne družbe, željne demokratičnih sprememb. Pa negotovi in otroških bolezni poln tranzicijski čas, predvsem pa obdobje, ko je Cankarjev dom iz osrednje kulturne hiše v državi postal ena mnogih kulturnih ustanov, ki konkurira na trgu vse bolj množične kulturne ponudbe. Nič čudnega, da je ob mariborski Evropski prestolnici kulture izjavil, da on tako veliko denarja, kot je bil na voljo za EPK, v tako kratkem času ne bi znal zapraviti.

Niso redki, ki menijo, da bi moral Cankarjev dom zapustiti vsaj dekado prej in dati priložnost še komu. Prav tako ne manjka drugih, ki menijo, da tega drugega preprosto ni bilo. Drži pa, da je bil in je med najbolj zavzetimi akterji slovenskega kulturnega vsakdana pa tudi srdit in polemičen kritik njegovih anomalij. Rotovnik kot uživaški upokojenec? Težko.