Kandidatka za Delovo osebnost leta 2014: Tina Maze

Tina Maze se je spopadala z dvomi in strahovi, vselej pa je v svoji življenjski filozofiji sledila dvema vodiloma: kar začneš, moraš dokončati, in kar delaš, delaj profesionalno ter predano do konca. To je temelj njenih uspehov, ki so razbili marsikateri stereotip o Slovencih. Po svoji šampionski poti hodi z drugačnimi vrednotami.

Ne glede na to, kaj bo naredila v tej ali morda še prihodnji sezoni, je na OI v Sočiju svoje smučarsko poslanstvo dokončala. Z dvema zlatima kolajnama, skupaj desetimi na OI in SP (štirimi zlatimi in šestimi srebrnimi), velikim kristalnim globusom in najmanj 26 zmagami v svetovnem pokalu pa ni postala le najboljša slovenska športnica vseh časov, ampak tudi ena največjih smučark sveta.

Kljub zmagam in porazom je bilo olimpijsko zlato za 31-letno Črnjanko najtežje, ker so OI posebna tekma, v kateri pod pritiskom tudi največji favoriti pokleknejo. Za Mazejevo je bila še posebno zahtevna preizkušnja, saj ji po tem, ko je v svetovnem pokalu leto dni prej osvojila globus in se povzpela na smučarski Everest, pred Sočijem nič ni šlo od nog. Iz pomanjkljivosti je kot vedno poiskala najboljše rešitve, predvsem pa pogum, da se je prepustila zmagovalni miselnosti. »Zelo preprosto je, če si dober. Moraš verjeti vase in odločno narediti to, kar si želiš,« Tina v Sočiju ni imela pomislekov, s kakršnimi se je ukvarjala med sezono in tudi pred štirimi leti na igrah v Vancouvru, ko je ostala na pragu Olimpa. »Nemogoče je ostati miren, če veš, da si dober, na rezultatski lestvici pa tega ni zaznati. Ko si pred tako pomembnim ciljem, kot je olimpijsko zlato, pa si napak ne smeš dovoliti. Priti v takšno ravnovesje telesa in uma je izjemno zahtevno, ker vedno obstaja strah, da boš naredil nekaj narobe. V Sočiju sem bila mirna in tako osredotočena na zmago, da druge možnosti kot osvojiti zlato preprosto ni bilo,« se spominja zlatih dni v Sočiju, kjer je sledila naučenim gibom in natreniranim občutkom.

Na največji tekmi kariere je pokazala vso svojo športno in smučarsko veličino, tudi popolnost, čeprav o njej meni, da je nedosegljiva. Bila je vročih nog, hladne glave, predvsem pa preudarna in premišljena. S smukaško in veleslalomsko krono ni bila le kraljica alpskih disciplin, ampak je zasenčila ase, kot so Marcel Hirscher, Aksel Lund Svindal in Ted Ligety.

Dvakratna olimpijska prvakinja leta 2014 ni le zaokrožila svojega športnega opusa, ampak je tudi blizu koncu študija. Na Pedagoški fakulteti v Mariboru jo čaka še diploma, ki jo bo spisala po sezoni. Študij ji je bil vsa ta leta najboljši odklop od vrhunskega športa, po izjemno težkih sezonah in bitkah na petih tekmovalnih frontah (ostala je še edina v svetovnem pokalu, ki tekmuje v vseh disciplinah) pa miselna razbremenitev. Če smo Tino še pred letom dni poznali kot neusmiljeno bojevnico belih strmin, ki so jo že primerjali s »strojem«, jo danes prepoznamo po njeni čutnosti. Pravi, da ravnovesja med zadovoljstvom in razočaranji ni nikoli, če si venomer zadovoljen ali samo slabe volje. Zato svojih čustev nikoli ni skrivala, pa najsi je šlo za navdušenje, veselje, srečo ali slabo voljo, jezo in jok.