Tiskane izdaje
»Kako si lahko dovolite, da kosti ležijo v plastičnih gajbicah, namesto da bi jih dostojno pokopali?« je marca leta 2013 pred začasno kostnico v rovu sv. Barbare v Hudi jami novinar komercialne televizije napadalno vprašal dr. Jožeta Dežmana, predsednika Komisije Vlade RS za rešitev vprašanj prikritih grobišč. Nastala je mučna tišina.
Tistega marca 2013 so namreč minila štiri leta, odkar so po osmih mesecih vsakodnevnega dela rudarjev pod vodstvom Mehmedalije Alića v Barbarinem rovu prebili še zadnjo, enajsto pregrado. Prizor, na katerega so naleteli rudarji in člani takratne komisije, med njimi sta bila zgodovinar dr. Mitja Ferenc in kriminalist Peter Jamnik, je bil tako osupljivo grozljiv, da je slovensko javnost za nekaj dni zavil v molk. Ni trajal dolgo. Sledil mu je običajen spopad obtoževalcev in upravičevalcev zločina. Vprašanje pietetnega iznosa in pokopa trupel je hitro postala drugorazredna tema.
Že leta 1990 ustanovljena komisija vse do leta 1999, ko so bila povojna grobišča razglašena za spomenike državnega pomena, ni imela posebnih pristojnosti. Šele v prvi polovici preteklega desetletja jih je lahko začela sistematično popisovati, a jih vse do leta 2006 ni mogla tudi fizično potrjevati na terenu.
Z odkritjem žrtev v Hudi jami je bilo njeno komaj začeto kontinuirano delo čez noč prekinjeno, nadaljnji izkopi ustavljeni. Prav zato so bili tudi tistega marca pred štirimi leti ostanki 778 žrtev še vedno v modrih plastičnih gajbicah, položenih na dolge police improvizirane kostnice. Dežmanu smo tako preostali prisotni lahko samo tiho prikimali, ko je senzacije željnega novinarja povsem mirno vprašal, ali je ignorant po naravi ali pa se le pretvarja, da je. Nobena skrivnost ni bila, da so vsa prizadevanja in prošnje komisije pri državnih instancah, da bi iznesene žrtve čim prej dostojno pokopali, preostale, domnevno več kot dva tisoč, pa izkopali iz rudniškega jaška, naletele na gluha ušesa.
Vse do lani, ko je bil sprejet zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev. Komisija je z njim četrt stoletja po ustanovitvi končno dobila ustrezne pristojnosti, naloge in sredstva. Ko je pristojno ministrstvo pripravilo projekt izkopa in prekopa posmrtnih ostankov žrtev iz rova sv. Barbare, se je komisija glede možnosti odločila, da se žrtve pokopljejo v Parku spomina na mariborskem pokopališču Dobrava. Po sedmih letih od odkritja v Hudi jami se je oktobra letos to končno zgodilo. Tega dogodka še dolgo ne bi bilo, če zanj ne bi bilo vsaj minimalnega političnega konsenza. Predvsem pa ne brez komisije. Tako v celoti, še posebno pa brez nekaterih njenih dolgoletnih članov. Ti pri naporu, da bomo nekoč imeli ustrezno urejeno spravno slovensko mesto mrtvih, niso obupali. Ne takrat, ko so jih ignorirale pristojne vladne institucije in javnost, ne takrat, ko so bili zaradi svojega dela in grozljivih odkritij tarče groženj, napadov in žaljivk.
V letu, ko slavimo 25-letnico samostojne države, je bila slovenska javnost tako končno priča prvemu pokopu žrtev povojnih pobojev, ki je potekal ob navzočnosti najvišjih predstavnikov države. Žrtev, ki jim je bila brez kakršnegakoli sojenja odvzeta pravica do življenja, za tem pa tudi do groba, imena in spomina.
Komisija je do danes popisala 610 po vojni prikritih grobišč, 145 jih je potrdila, ostala še čakajo na raziskavo, več kot sto sploh na prvo obravnavo. Večina žrtev pa še vedno tudi na dostojen grob.
