Marko Pokorn: Smeh nič ne stane, a čudežno deluje

Razlog nominacije za Delovo osebnost leta: Zdravnik, glasni podpornik cepljenja, scenarist in večkratni dobitnik viktorja.

Objavljeno
12. december 2017 07.00
Posodobljeno
12. december 2017 07.00

Že tradicionalno v uredništvu Dela konec leta izbiramo ljudi, ki so nas v iztekajočem letu navdihovali, opogumljali, spreminjali naša življenja na bolje. V prihodnjih dneh bomo predstavili zgodbe naših »prebojnikov« in potem boste na vrsti bralci s spletnim glasovanjem.

V deseterici po izboru uredništva so: Junak, ki iz slovenščine dela zaveznika, ne sovražnika. Glasbenik, ki se zavzema za marginalce. Športnik, ki je Slovenijo povezal na evropskem vrhu. Astrofizičarka, ki je sodelovala pri opazovanju dogodka gravitacijskih valov. Mati, ki ozavešča o življenju z »napako«. Prva soseda Kemisa, ki se ne preda. Avtor prvega in edinega slovenskega epa. Zdravnik, ki opozarja na posledice (ne)cepljenja. Direktor najbolj obiskanega muzeja, ki vojno izkušnjo spreminja v sporočilo miru. Športnica, ki je, preden je dobila krono, morala velikokrat pasti in vstati.

Za svojega favorita glasujete na promo.delo.si/delovaosebnost2017

»Ukinimo obvezno cepljenje, vpišimo v ustavo pravico do tetanusa, davice, otroške paralize in drugih bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, in tako bomo rešili problem umrljivosti starostnikov in prezasedenosti slovenskih bolnišnic,« je zapis, s katerim je dr. Marko Pokorn, specialist pediater in infektolog humorno postavil piko na i absurdnim polemikam o škodljivosti cepljenja letos spomladi v zdravniški reviji Isis in Mladini. Cepiti ali ne cepiti se, je vprašanje, ki je tudi letos pretresalo družbena omrežja, povzročilo pa je že tako nizko precepljenost otrok v Sloveniji, da se spet lahko pojavijo že izginule nevarne bolezni.

Marko Pokorn, 51 let, je zdravnik že 24 let. V tem času je pregledal in zdravil več tisoč bolnih otrok, ki so jih starši pripeljali v urgentno ambulanto infekcijske klinike, kjer je zaposlen. Starši ga v spletnih klepetalnicah opisujejo kot strokovnega, predanega, prijaznega, dostopnega in – zabavnega. Zaradi strokovnosti in nesebične predanosti ga cenijo študenti in sodelavci. »Ko odhaja iz klinike, reče: 'Dej, če boš kej rabil, pa poklič',« pojasni zdravnik Klemen Dovč, zakaj Pokornu »nenehno zvoni telefon«. Zdravi otroke z okužbami dihal, okužbami kosti in sklepov, z zapleti po noricah, s Kawasakijevo boleznijo, ki lahko povzroči trajne okvare srca in žil, otroke s sepso ali bakterijskim meningitisom, ki se ju zdravniki najbolj bojijo, saj je lahko smrtna.

Smrti med otroci zaradi nalezljivih bolezni v Sloveniji skoraj ni več. Higiena in razvoj medicine sta naredila čudež. Včasih je bilo povsem drugače. Podatki, ki jih je sogovornik našel v arhivski statistiki, sami po sebi odgovarjajo na vprašanja o cepljenju. V ne tako oddaljeni preteklosti – leta 1890 – je na Krajnskem umrlo 6600 otrok, mlajših od deset let. Umrl je vsak peti dojenček. Visoko na lestvici vzrokov smrti so bile koze, ki jih zdaj zaradi cepljenja v svetu ni več. Torej? Seveda, dobro je cepiti otroke, saj se bomo sicer vrnili v preteklost.


Zdravnik (pediater in infektolog) Marko Pokorn, ki se je glasno in javno izpostavil v polemikah glede cepljenja. Foto: Voranc Vogel/Delo

»Če bi starši vedeli, kako grozne so bolezni, bi otroke takoj cepili. Ker pa ne vedo, preberejo o alergiji in rdečici po cepljenju, in ne vedo več, kaj bi. Starše je strah neželenih učinkov, ki so blagi, ne poznajo pa, kako hude so bolezni. Bolezni, ki jih že desetletja nismo videli, se lahko spet pojavijo. Otroške paralize v Sloveniji po zaslugi cepljenja ni. A če bi se zgodila vojna ali preseljevanje ljudi, bolezen spet lahko izbruhne.

»Tudi sam sem proti obveznemu cepljenju. Tudi sam sem proti temu, da mora zdravnik prijaviti starše inšpekciji, če ti ne pridejo cepit otroka. A kaj, ko ljudje pri nas ne slišijo priporočenega. V drugih državah, denimo v Veliki Britaniji, na Nizozemskem, veliko bolj upoštevajo priporočila. V ZDA se proti gripi cepi več kot dve tretjini ljudi, starejših od 65 let, v Sloveniji le deset odstotkov,« pove. Zato se je letos javno izpostavil za cepljenje proti gripi. Nastopa tudi v promocijskem spotu ministrstva za zdravje.

»Prepričan sem, da ljudje najbolj verjamemo osebnemu zgledu. Pred kamero sem se cepil zares, s pravim cepivom, in lahko povem, da me roka ni nič bolela in da tudi ni bilo nobenih drugih neželenih učinkov. Moj videz je posledica dela, ne cepljenja,« se smeji. Obiskali smo ga namreč po dežurstvu, v katerem vso noč ni niti za trenutek zatisnil očesa in utrujenost se mu je poznala tudi na obrazu. Za nastop v spotu ni bil plačan in snemali so ga v njegovem prostem času, še doda za vsak primer.


Dr. Marko Pokorn. Foto: Ljubo Vukelič/Delo

Marko Pokorn je znan po tem, da bolne otroke sprejema s humorjem. Pravi, da je v službi zato, da rešuje težave po svojih najboljših močeh, in del te pomoči je psihološke narave, med te pa spada tudi smeh. Nič ne stane, a čudežno deluje. Prav smeh je tudi tisto, po čemer si ga je zapomnila vsa Slovenija, saj je avtor humorističnih TV-uspešnic Teater Paradižnik in Naša mala klinika, ki sta nekaj let privabljali pred male zaslone množice gledalcev. Zanju je prejel svoj čas nekajkrat medijskega viktorja.

Preplet zdravniškega in umetniškega ustvarjanja je tisto, kar Marka Pokorna označuje že vse življenje. »Kadar je bila bogatejša moja bibliografija na televiziji, je moja strokovna bibliografija stagnirala,« zaupa. Lani je dokončal doktorsko disertacijo. Po čem si bo najbolj zapomnil letošnje leto? »Po tem, da sem kot prejšnja leta zelo veliko delal, pregledal zelo veliko bolnih otrok, po tem, da sem letos promoviran v doktorja znanosti in, seveda, Slovenija je končno osvojila zlato medaljo v košarki na evropskem prvenstvu.«

Ko nam gre dobro, je vse odlično. Kaj pa, ko se soočimo z neuspehom? »Ob neuspehu je treba globoko zajeti sapo, počasi izdihniti in se odpraviti naprej.«

Kakšni so njegovi izzivi za prihodnje? »Biti boljši in imeti več časa za raziskovalno delo. Imam pa še eno pobožno željo: cepite se, da boste manj bolni, da bomo imeli manj dela in bom imel čas napisati še kakšno komedijo, bodisi za televizijo bodisi za film.«

Kaj o nominirancu pravijo njegovi znanci, sodelavci, prijatelji?


Jurij Zrnec v skupini Pliš. Foto: Ljubo Vukelič/Delo

Jurij Zrnec, igralec, komik, režiser:

»Marko Pokorn je veliko več kot »le« zdravnik, je izvrsten pisec, človek z nepojenljivim virom humorja, predvsem pa pravi prijatelj in človek na mestu. Najina »zgodba« ima korenine v Naši mali kliniki, kjer sva se spoznala, jaz kot mlad igralec, on kot mlad zdravnik, avtor serije, naša strokovna pomoč in vedno prisotni nasmejani član ekipe. Zelo hitro sva začutila, da imava oba podobno »okvaro« možganov, in sicer da v vsaki stvari vidiva potencial smešnega, pa naj bo zadeva, ravno nasprotno, vse prej kot zabavna. V življenju redkokdaj srečam tako lucidnega, hitrega in spretnega pisca odličnega igralskega dialoga in situacij! Tega preprosto pri nas ni ali pa, mileje rečeno, primanjkuje! Marko je definitivno predstavnik zelo majhne skupine ljudi - sam jim pravim endemiti -, ki imajo vse te karakteristike! Ne bi me presenetilo, če bi izvedel, da ravnokar končuje enega svojih kipov, pripravlja razstavo grafik ali pa da je poslikal kašen cerkveni strop kapele ... ne bom rekel Sikstinske, ampak mislim, da se razumemo :)

Skratka, klobuk dol v vseh pogledih! Seveda pa ne morem mimo tega, da je zdravnik, odličen zdravnik, ki svoje paciente postavlja na prvo mesto in zaprisego jemlje še kako resno ... mislim, da se je celotna ekipa, prijatelji, kolegi, veliko nas je, v stiski, zdravstvenih težavah, najprej spomnila nanj. Sam mu »dolgujem« že toliko »uslug«, da bi to zabeležil celo Geigerjev števec! Vedno in povsod se izkaže kot veliko srce in v neizmerno čast si lahko štejem, da ga poznam, z njim sodelujem, to sicer malo pogrešam, in je moj dobri prijatelj! Mislim, da si delim željo z gledalci, našo skupno publiko, da bi čim prej prijel za pero, no ja , računalnik in spet spisal nekaj svojega, našega, kar bo ostalo za prihodnje generacije, in da se bo tudi zame našla kakšna vlogica! Hvala, dragi Marko, za vse, za to, da si, kakršen si, in čestitam!

Tvoj ponosni sekundarij dr. Igor Muc, fen in prijatelj Jurij Zrnec! Pa pozdrav doma ...«

Eva Vrščaj, študentka medicine, Vodja projekta Imuno:

»Z Markom Pokornom sodelujem že nekaj let. Študentje medicine ga spoznamo v četrtem letniku študija pri predmetu Infekcijske bolezni. Že pri vajah lahko vsak študent opazi njegovo sproščenost, strokovnost, zanesljivost in edinstven odnos do malih pacientov. Kako zna otroke spraviti v smeh in hkrati opravljati naloge zdravnika. Pediater in infektolog, po katerem se lahko marsikdo zgleduje.

On je eden izmed krivcev, da so me pota zanesla v pediatrijo in na področje cepljenja. S svojo suverenostjo in zagnanostjo ti z lahkoto da motivacijo in krila za nadaljnje delo, krila za zagovarjanje cepljenja in stroke. Nenehno se izpostavlja v medijih, promovira in izobražuje o cepljenju. Lahko bi rekla, da je na tem področju ambasador, ki se trudi pomagati stotinam staršev, ki jih skrbi glede njihovega malčka in cepljenja. S prijetnim in neagresivnim pristopom se tudi trudi pridobiti celotno stroko in javne institucije, da se lotijo tega javnozdravstvenega problema s polno močjo. Nas je zagotovo pridobil na svojo stran.

In prav tukaj se je nadaljevalo najino sodelovanje - prek projekta Imuno. Bil je eden izmed prvih podpornikov ustanovitve projekta in eden izmed profesorjev, ki je vsakokrat nesebično predaval na naših dogodkih. Izredno smo mu hvaležni, saj mu je vedno uspelo motivirati naše člane s svojo neverjetno pozitivno energijo. Lahko rečem, da je naš duhovni mentor, nekdo, po katerem se zgledujemo, in nekdo, na kogar se lahko vedno zanesemo. Vedno se veselimo ponovnega srečanja z Markom Pokornom.«


Dr. Franc Strle. Foto: Blaž Samec/Delo

Dr. Franc Strle, zdravnik specialist, profesor:

»Doc. dr. Marko Pokorn, dr. med., specialist pediater in infektolog, je človek z izjemnimi darovi in obsežnim znanjem ne le na področju medicine, ampak tudi na številnih drugih področjih. Ni posebej velik prijatelj formalizmov, ne ljubi strogih birokratskih predpisov. Pri njem ni omejitev, ali je kakšno zadevo sposoben odlično izpeljati, ampak ali ta zadeva spodbudi dovolj zanimanja, da se začne z njo poglobljeno ukvarjati. Če se, jo izvaja po najboljših močeh in jo praviloma tudi izvede. Pri tem so mu v pomoč poglobljeno strokovno znanje pediatrije in infektologije oziroma medicine, širok humanistični pristop in številne odlične človeške lastnosti, kot so dobronamernost, toplina, dobrotljivost in izostren socialni čut, ki jih premore v izobilju, pa tudi velik smisel za humor, s katerim nas pogosto razveseljuje in včasih postavi pred ogledalo.

Dr. Marko Pokorn ni le poglobljeno strokovno dejaven, ampak tudi družbeno aktiven. Argumentirano, jasno in razumljivo izpostavlja in podpira zaščito nebogljenih posameznikov pred izkoriščanjem močnejših, ne glede na to, ali se izkorišča zaradi pohlepa po denarju, moči in promociji ali zaradi nevednosti oziroma zaslepljenosti. Prepričan sem, da bo kljub občasnim občutkom nemoči na tej poti vztrajal tudi vnaprej.«


Klemen Dovč. Foto: Osebni arhiv

Klemen Dovč, zdravnik pediater:

»Marko Pokorn je bil moj prvi mentor, ko sem pred približno sedmimi leti nastopil delo sobnega zdravnika na otroškem oddelku Infekcijske klinike v Ljubljani. Do katere mere me je delo z njim zaznamovalo, ne vem. Vem pa, da sem takoj želel postati takšen pediater, kot je on. Strokoven, natančen, srčno predan poklicu, v katerem zavzeto pomaga bolnim otrokom, tako da pravilno zdravi najbolj ogrožajoče bolezni ter jim tudi z izvabljanjem nasmeha na obraz poskuša za trohico zmanjšati bolečino in strah. Poleg tega je odličen učitelj oziroma mentor ter nesebičen in kolegialen sodelavec, cenjen med študenti, specializanti ter kolegi specialisti različnih strok. Ko odide s klinike, dežurnemu vselej reče: » Dej, če boš kej rabil, pa pokliči ...« Seveda mu zato vsak dan nenehno zvoni telefon.

Pred nekaj leti sva ustanovila ansambel »Midva ne žwiva od tega«. Osnovna ideja je bila »skozi lahkotno glasbo, ki gre dobro v uho«, podati nekaj medicinskih nasvetov in osvetliti nekaj našega dela. Verjela sva namreč, da se lahko spreminjanja sveta lotiva na način one shitty song at the time (ne vem, ali obstaja enakovreden slovenski prevod). In tako so skladbe Daj me cepi, Ostani živ (v ritmu masaže srca), Borelija, od kod strahote tvoje in ostale podajale sporočilo nevsiljivo in pravijo, da bi lahko ob širši rabi pomembno vplivale na nizko precepljenost, pretirano rabo širokospektralnih antibiotikov in problem čakalnih vrst.«



Borut Veselko. Foto: Mavric Pivk/Delo

Borut Veselko, zdravnik, igralec, direktor Gledališča Kranj:

»Zdravnik in umetnik izhajata pri svojem delu iz istega vira – zanimanja in odprtosti za ljudi, iskanja odgovorov ne le v racionalnem, ampak v nezavednem in takšnem odnosu do sveta, v katerem ti ni za nič vseeno. Zato hodita umetnost in medicina pogosto z roko v roki. Odlično se mi zdi, da ima nekdo, kot je Marko Pokorn, toliko energije, da je pripravljen poleg poslanstva v medicini opravljati še eno poslanstvo: skozi komedijo svoj odnos do medicine in v širšem smislu do življenja pripeljati do ljudi. Pravi intelektualec ni le strokovnjak, ampak se njegova strokovnost prepleta s širokim pogledom na svet.«