Miha Blažič - N'toko: Zanima nas medsebojna solidarnost

Miha Blažič - N'toko (1980), je hiphoper, raper, kolumnist, bloger in aktivist, ki se skupaj s svojimi prijatelji in sodelavci iz Roga bori za pravice begunskih in migrantskih delavcev, prav tam potekajo tudi različni programi za podporo in integracijo beguncev. Vsak dan od blizu vidi in spoznava žalostne zgodbe otrok, žensk in moških, ki živijo na margini družbe, daleč stran od naših oči in ostajajo brez vseh pravic ter so povsem oropani dostojanstva.

Ena od odmevnejših zgodb letošnjega leta je tista o sirskem beguncu Ahmadu Shamiehu, ki je prikazala, kako negotova je usoda beguncev v rokah brezsrčnega birokratskega mehanizma, ki deluje iz hladne pozicije moči in lahko nemočne ljudi po svoji volji prestavlja iz države v državo. Aktivisti iz Roga so bili tisti, ki so se borili za to, da bi Ahmad, ki se je v 20 mesecih naučil slovensko, lahko ostal v Sloveniji, oni so bili tisti, ki so nam predstavili njegovo življenje. »Mislim, da nam je Ahmad približal vso krutost tega sistema.«

A njegova zgodba ni prav dosti drugačna od domačih oziroma evropskih revnih delavcev, ki delajo v slabih razmerah za nizko plačo, s katero ne morejo preživeti svoje družine, ali pa ne najdejo zaposlitve in morajo milostno čakati na socialno podporo. Orwell je v knjigi Pot v Wigan, v kateri je opisoval bedno življenje angleških rudarjev v tridesetih letih prejšnjega stoletja, zapisal, da takšen sistem delavca ves čas potiska v pasivno vlogo. »On ne deluje, temveč se dela z njim.« Očitno se zgodba iz Orwellovih časov ponavlja. Revščina ni stvar posameznikovega značaja, ampak napačne politike. »Politika je ljudem že zdavnaj nehala obljubljati vizijo neke boljše prihodnosti, ki bo enakopravna za vse, in žal smo vsi začeli to sprejemati kot naravno stanje,« pravi N'Toko. Zato je zelo podlo, da želijo politiki, ki imajo poslansko plačo in varno službo, ljudi brez pravic na eni strani naščuvati proti tistim na drugi, ki so prav tako brez pravic.

Vprašanje migracije je po njegovem mnenju zdaj v Evropi tudi vprašanje razrednega boja. V eni od svojih kolumn, ki jih objavlja v Mladini, je zapisal, da je v resnici naša bitka doma. »To je bitka proti vsem neenakostim, ki jih doživljamo na lastnem pragu. Kajti za vsako obliko svetovnega izkoriščanja morajo najprej obstajati lokalne podrejenosti, občutki nemoči in kriza identitete.«

Prek kratkim je izdal zbirko esejev in kolumen z naslovom Samoumevni svet. Foto: Tomi Lombar/Delo

Ko je N'Toko slišal, da je nominiran za Delovo osebnost leta, ga je najprej zaskrbelo, saj se nima za nekega osamljenega bojevnika, ki ga žene dobrota. »Takšna liberalna interpretacija družbenega delovanja me zelo moti.« V intervjujih rad reče, da je v tej družbi lahko narediti kariero, malce težje pa gibanje. »Sem le eden izmed 150 ljudi, ki smo aktivni v Rogu in podobnih skupin je v Sloveniji še nekaj. Na neinstitucionalni način poskušamo povezovati ljudi v borbi za pravice vseh. Zanima nas medsebojna solidarnost.« Meni, da je sam pač najbolj medijsko izpostavljen med njimi, in sicer zaradi tega, ker je glasbenik.

Želi pa si, da bi bile ob tej priložnosti, bolj kot on, poudarjene teme, za katere se s kolegi bori in jih izpostavlja v družbi. »Veliko je posameznikov, ki so si naredili kariero na račun beguncev, a begunci žal nimajo kaj veliko od tega in sam nočem biti takšen.« Kolegici Mojci Zabukovec je v nedavnem intervjuju za Delo povedal: »Kritika lahko prijetno živi v akademskih, kulturnih in medijskih institucijah in sobiva s kapitalističnim sistemom, čeprav je ta vse bolj izkoriščevalski. Nekdo lahko dobiva nagrade za eseje, v katerih piše o tem, kaj vse je narobe s sistemom, toda takoj, ko poskuša narediti kaj konkretnega na terenu, ga pretepe policija, je kaznovan ali pristane na sodišču. Za ljudi, ki so kritični, obstajajo udobna mesta, kamor te ta sistem postavi in s katerega lahko govoriš, kar hočeš. Sistem se tako prikazuje kot odprt, necenzuriran in kot da je za dialog. Toda konflikt nastane takoj, ko nekdo poseže v konkretne stvari, v konkretne dobičke interesnih skupin. Veliko denarja se zmeče v to, da sistemska kritika ne preraste v gibanje.«

Zanima ga, ali smo zmožni narediti neko koalicijo, ki bi ne samo na nacionalni, ampak tudi na globalni ravni nasprotovala izkoriščanju ljudi, ukinjanju socialne države, ki bi se uprla vojnam in oboroževanju. Država bi morala denar, ki ga pobere od ljudi, investirati v neko skupno dobro, ne pa v vojaško opremo, s katero gremo bombardirati neko državo, kar je interesu neke tretje sile.

»Ali smo sposobni ustvariti idejo skupnega interesa globalnega delavstva?« se sprašuje, saj ne bo več dolgo možno, da bo en del sveta živel bogato, mirno in zaščiteno, medtem ko bo v drugem vse gorelo. »Če je to realnost, ki smo jo pripravljeni sprejeti, smo lahko prepričani, da ne bomo dolgo med tistimi, ki so zaščiteni.«

Kaj o nominirancu pravijo njegovi sorodniki, sodelavci, prijatelji?

Svetlana Slapšak, zgodovinska antropologinja:

N'Toko je pokazal tisto, kar bi moralo biti za Slovenijo najpomembnejše - osebno in državljansko stališče, temu stališču pa potem sledi tudi humanitarna akcija. Njegova dejanja so brez skrite ideologije, kar je še kako pomembno, ko se rešujejo človeška življenja. Dobro ve, kaj so to človekove pravice in da je za vsako akcijo potrebno tudi globoko in podrobno premišljevanje. Ogroženega človeka je pripeljal v parlament, kar je ponavljanje starogrškega rituala, ki so ga že takrat poimenovali asylon. Tisti, ki pride na sveto mesto, v tem primeru parlament, je zaščiten že s tem, ker pride tja.

Markos Teklu, begunec iz Eritreje:

Begunci vemo, da lahko v Rogu najdemo pomoč, tam pa je tudi Miha. Skupaj s prijatelji je za nas storil zares veliko. Vsak dan med tednom imamo topel obrok, za nas se najde kakšno oblačilo ali knjiga, skupaj gremo na izlete po Sloveniji, odigramo partijo košarke ali nogometa. Vse to so stvari, ki se jih ne da izmeriti, a brez njih bi bilo precej težje. Med druženjem v Rogu smo postali pravi prijatelji, zato se nikakor ne pogovarjamo samo o begunskih problemih.

Anuška Podvršič, prijateljica in rogovka:

Na Miha se ljudje okoli njega vedno lahko zanesemo. Pa naj gre za begunce, aktiviste, prijatelje ali koga drugega. Njegova nesebičnost se kaže tako v pomoči ljudem z roba družbe kot takrat, ko je treba pomagati prijatelju v stiski. Je načelen, razmišljujoč, nikoli se ne vda. Ko drugi mislimo, da kakšne ideje ni mogoče uresničiti, on toliko časa tuhta in se trudi, da zadevo spelje. Na vseh področjih je takšen - pri glasbi, publicistiki, aktivizmu in tudi, ko s prijatelji v Rogu odigra partijo namiznega nogometa ali košarke. Moral bi biti zgled pravične družbe.

Tine Drašak, aktivist in rogovec:

Miha je eden od mnogih glasov rogovskega gibanja, ki s političnim delovanjem pretresa krivične družbene norme in odpira prostor za razmišljanje o alternativah družbenopolitične ureditve. Z uspešno publicistično in glasbeno kariero je prišel do znanja in socialnega kapitala, ki ga je namenil opolnomočenju ljudi iz različnih marginalnih skupin. Tako je politični in drugim elitam postavil ogledalo, kakšna naj bi bila solidarna družba. In kako pomemben prostor za družbo je tovarna Rog.

Ahmad Adelian, begunec iz Afganistana:

Miha vso svojo energijo vloži v ljudi, ki potrebujejo pomoč. Vedno je žalosten, ko se dogodi kaj slabega, še posebno če kdo od beguncev prejme odločitev sodišča, da mora zapustiti Slovenijo. Ko je treba ukrepati, nikoli ne omahuje, ampak se z vso zavzetostjo loti dela. Begunci vemo in čutimo, da nam hoče pomagati in da ima mehko dušo. Brez njega bi nam bilo precej težje.