Tiskane izdaje
Slovenija je najhitreje starajoča se država na stari celini. Starost s seboj prinese veliko modrosti, ki bi jo ozaveščena družba, prežeta z empatijo, morala uvideti kot neizkoriščen in neizčrpen vir znanja za boljši jutri – in tudi za lepši danes. V resnici pa starost, na žalost, vse prepogosto zaznavamo kot obdobje, zaznamovano s počasnim usihanjem in epidemijo bolezni možganov. Na prvem mestu je demenca, bolezen, v kateri človek ne izgubi le spomina na svoje bližnje, ampak tudi na samega sebe.
Niti leto dni še ni minilo od takrat, ko smo v Delu politiko in odgovorne argumentirano opozarjali, da je celovito ukrepanje na tem področju več kot nujno, saj Slovenija na bližajočo se epidemijo demence preprosto ni pripravljena. A v tem kratkem času so se razmere močno spremenile – v pozitivnem smislu. Tudi ali predvsem po zaslugi prof. dr. Zvezdana Pirtoška, predstojnika Kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana, zdravnika in raziskovalca, profesorja in čutečega človeka. Dolgoletna srečevanja s hudo bolnimi ga niso otopila, nemoč pri premagovanju neozdravljivih stanj ni pogasila njegove želje po preseganju ovir v zdravstvenem sistemu, ki se odražajo tudi v razmerah in razmerjih v družbi nasploh.
Če so naše praprababice v času, ko je umirala prva bolnica z diagnozo demence, povprečno živele 48 let, se zdaj v eni od slovenskih porodnišnic rojeva deklica, ki z veliko verjetnostjo lahko pričakuje, da bo doživela sto let. Toda, kot pravi prof. dr. Zvezdan Pirtošek, »to daljšanje življenjske dobe plačujemo tudi z nevrološkimi boleznimi. Z demenco.« Demenca, za zdaj neozdravljiva in napredujoča bolezen, ki jo bodo v prihodnje diagnosticirali vse pogosteje, je pri nas prizadela več kot 130.000 ljudi – ne le obolelih, tudi svojce. Ti zaradi nedopovedljivega bremena, ki ga prinaša včasih tudi 20 ali 30 let trajajoče usihanje ljubljene osebe, zbolevajo tudi sami. Pomoči in podpore, ki bi jo nujno potrebovali, pa ni. Oziroma je ni bilo.
Letos se je zgodil skorajda neverjeten napredek. Na ministrstvu za zdravje so strateški načrt za uvedbo celovitih ukrepov na področju demence predstavili spomladi. Seveda mora takemu dokumentu slediti še akcijski načrt, s konkretnimi strokovnimi, organizacijskimi in finančnimi zavezami. In od maja se to – kljub splošni skepsi, logični zaradi dolgoletnega mlatenja praznih političnih obljub – tudi v resnici dogaja.
Dr. Pirtošek se je več let boril za to, da se je slovenska družba zdaj vendarle znašla na tako pomembni prelomnici. V fazi, ko nam druge države zavidajo tako nenaden manever, s katerim je Slovenija druge v pripravi celovitih ukrepov za obvladovanje demence celo prehitela. Osnutek akcijskega načrta je pripravljen, zadnji sestanek skupine, ki je morala določiti in ubesediti konkretne ukrepe, je bil pred nekaj dnevi. Sredi leta 2017 bo dosežen končni preboj, odmik od besed k dejanjem, od papirjev k akciji, ki bo Sloveniji prinesla veliko dobrega. Prof. Pirtošek dodaja: »Res je, da s staranjem prihajajo številne stigmatizirajoče bolezni, tudi demenca – a glavni vzrok, da bodo starejši potisnjeni na obrobje, je napačno mnenje, da v času vrtoglavega razvoja tehnologij in informatike ni več prostora za izkušnje in modrost. In to lahko spremenimo, vsi skupaj. Kajti le znanje in človečnost sta tisti, ki bosta dali pravo vsebino našemu življenju in stoletju, v katerem bomo pustili svoj pečat. Naj bo tako tudi v boju proti demenci.«
