»Raje gradim, kot da bi kritiziral in rušil«

Delova osebnost 2015 je bil Jure Poglajen. Eden od novih ciljev je dvig ugleda zdravnikov in zobozdravnikov v javnosti.

sre, 28.12.2016, 08:00
Nisem humanitarni turist ali lovec na humanitarne akcije, delujem tam, kjer sem, ne da bi aktivno iskal.

Ljubljana – »Naziv Delova osebnost leta 2015 je bil zame velika čast. Bil sem izredno presenečen in srečen, ko sem izvedel zanj,« se spominja zobozdravnik Jure Poglajen, ki se je namenil ta naziv in medijsko prepoznavnost izkoristiti za nove projekte.

Za Delovo osebnost leta ste bili izbrani zaradi humanitarne akcije, ki sta jo s partnerjem Davidom Zorkom organizirala za pomoč beguncem. Kako gledate na preteklo leto s te perspektive?

Ljudje v Sloveniji so glede vprašanja beguncev še vedno prestrašeni, kar je pričakovati, nesprejemljivo pa je, da politika to pri nas podpihuje. In to ne samo desni pol, ampak kar oba. Pri tej točki se poenotijo in tudi tiste stranke, ki naj bi bile zmernejše, pihajo v isti rog z desnico pri spodbujanju ksenofobije.

Skrbi me novi zakon o tujcih, po katerem naj bi v izjemnih razmerah meje kar zaprli. Kaj so to izjemne razmere? Kdo bo to določal? Ne mine mesec, da ne bi bilo v parlamentu razprav o nevarnosti nekega novega vala beguncev in pripravi Slovenije nanj. To izkoriščanje že prestrašenih ljudi ter podžiganje strahu pred »turškimi vpadi« sta nesprejemljivi, posebej v luči terorističnih napadov v Nemčiji.

Pri poplavi zahtev po občinskih referendumih zaradi vzpostavitve 72-urnih registracijskih centrov bi država morala odigrati vlogo.

Moti me poenotenje slovenske politike v točki, da so pripravljeni poteptati marsikatero mednarodno konvencijo, ki jo je podpisala Slovenija, kot da to, v imenu kvazi varnosti, ne bi bilo pomembno. Kje je ta nevarnost? Veliko časa sem preživel z begunci in nisem srečal nasilnega človeka. Pa to ni kliše.

Kako gledate na slovensko družbo?

Mi nismo družba, ki bi bila vključujoča. Kamorkoli boste šli v zahodni Evropi, je drugače. Na postaji podzemne železnice v Stockholmu boste videli same tujce. In to ni nič nenavadnega. Kot ni nič nenavadnega, da na parado ponosa v Stockholmu pridejo vsi, tudi predsednik vlade in predstavniki vseh strank, tudi krščanskih. Udeležijo se je tudi vojska in policija. To je pri njih normalen dogodek. Gre za širino švedske in tudi nemške družbe, ki je drugačna od naše. Na Švedskem je desetina prebivalstva tujcev, v Nemčiji še več, Mislim, da bi ta kulturna raznolikost Sloveniji koristila, saj nas bogati. Jaz v tem ne vidim nobenih groženj, dokler ne ogrožajo splošne populacije. Njihova svoboda se konča, kjer se začne svoboda vseh drugih. Kar pa je jasno.

Ampak to, da ste bili prav vi izbrani za Delovo osebnost leta, in odziv na vašo akcijo najbrž vseeno kažeta na neko solidarno podobo družbe.

Z Davidom sva lani padla v srčiko begunske krize v Grčiji, ko sva šla na počitnice na otok Lesbos. Malo sva bila pripravljena, nekaj čevljev in zdravil sva imela s seboj, ampak si nisva mislila, da bo tako hudo in da tam ne bo nobenega zdravnika.

Takrat je Slovenija pokazala obraz, ki je meni všeč. V enem samem dnevu smo zbrali deset ton pomoči, v sodelovanju z Adro, ki nima take mreže, kot jo imata, denimo, Rdeči križ ali Karitas. Prvi dan smo zbirali v Ljubljani, naslednji dan že v 13 krajih.

So potem sledile še druge akcije?

Nisem humanitarni turist ali lovec na humanitarne akcije, delujem tam, kjer sem, ne da bi aktivno iskal.

V drugi akciji, ki je potekala, ko so begunci že prišli v Slovenijo, je bil odziv bistveno manjši. Je bila pa misija Lesbos 2 osredotočena na zobozdravniško pomoč, ki pa je tam sploh ni bilo. Z Davidom sva potem poskušala iti še na misijo Lesbos 3, a so grške oblasti tako birokratsko zakomplicirale zadeve, ni bilo dovolj priložiti le diplomo in priporočilna pisma, želeli so neke nemogoče administrativne dodatke, da na koncu ni bilo nič iz tega.

Zdaj je žarišče grška Makedonija, predvsem Solun in Halkidiki. Morda se bom odločil in šel enkrat tja. Biti na takem kraju je izziv, imaš res dober občutek, da si nekaj naredil, pridobiš ogromno izkušenj. Na Lesbosu sem dobesedno na polju izpulil precej zob z zelo, zelo omejenim inštrumentarijem, ki sem ga dobil kot donacijo iz Švedske.

Smo pa v začetku avgusta v okviru akcije organizacije Adra Napolnimo Slovenijo s srečnimi otroki v ordinaciji zbirali šolske potrebščine, ki jih je potem prevzel center za socialno delo Brežice.

Odnos do beguncev je pri nas nekako ambivalenten.

Ob teh akcijah je bilo veliko sovražnega govora. Priznam, da sem ga pričakoval še več. Na mene osebno niti ni toliko letelo, kot bi lahko. Jaz sem zelo poseben. Ne samo da sem bil izbran za Delovo osebnost leta, sem vegan in gej, kar je za splošno družbo včasih manj sprejemljivo in je deležno etiketiranja. Poskušam biti družbeno angažiran, tudi glede okolja.

Takrat sva z Davidom nekaj prijateljev izgubila, ogromno pa sva jih pridobila. To je bil neki filter, ali je nekdo res pravi prijatelj, ker vsi ti so naju podprli in prispevali. Takrat so se zelo izkazala tudi ministrstvi za zunanje zadeve in za obrambo ter veleposlaništvo v Atenah.

Zdaj ste v novem projektu.

Tako je, moj sedanji projekt je povezan z zdravniško zbornico. Od kolegov sem se pustil prepričati, naj kandidiram za poslanca zdravniške zbornice. Vedeli so, da se bom dela lotil s prav tako strastjo, kot sem se humanitarnosti. Ocenili so, da ta moja lastnost lahko pomaga pri spremembah, ki so nujno potrebne. In bil sem izvoljen.

Zbornica pa deluje tako, da izvoli predsednika na neposrednih volitvah, ta pa potem predlaga svoj izvršni odbor. Eden od članov izvršnega odbora je tudi predsednik odbora za zobozdravstvo. Sliši se zelo tehnično, ampak predsednik odbora za zobozdravstvo je prvi zobozdravnik na zbornici. Nekako v ihti, podobno kot takrat v Grčiji, nenačrtovano, sem napisal program za predsednika odbora za zobozdravstvo. Ni dovolj samo kritizirati in rušiti, temveč raje gradim. Na novem predsedniku zbornice, ki naj bi bil izvoljen 17. januarja, pa je, ali me bo izbral. Če me, jaz izberem še 14 članov odbora, ki smo potem nekakšna »stomatološka vlada« s precejšnjimi pristojnostmi.

Kakšen je vaš cilj?

To je projekt, ki poskuša dvigniti ugled zdravništva in zobozdravništva v javnosti, ki je zdaj res slab. Biti zdravnik je skoraj že zmerljivka. Imamo slabo javno podobo.

Želim, kratkoročno, dvigniti naš ugled in status, dolgoročno pa bo to dobro za vse. Kaj pa je prva naloga zdravnika in zobozdravnika, kar je sicer zame isto, saj smo diplomanti iste fakultete in smo zavezani isti Hipokratovi zaprisegi? Pomagati ljudem. Vsak ima rad tudi denar in dober status, a če ne izpolniš prvega pogoja, je vse drugo nesprejemljivo. Sem za to, da zdravnik dobro zasluži, da je nepodkupljiv, da je samostojen in suveren v svojem poklicu. Njegova prva naloga pa je pomagati ljudem. Zdi se mi, da pogosto pozabljamo tudi, kako zelo pomembna je razlagalna vloga zdravnika, skoraj tako pomembna kot terapevtska.

Med drugim si želim razširiti projekt zbornice Pravočasen pregled ustne votline vam lahko reši življenje, da bi čim več ordinacij po Sloveniji v določenem obdobju brezplačno pregledovalo ustno votlino in s tem odkrivalo možnost raka v njej. Hitreje ko ga odkrijemo, bolje je. Upamo, da bomo k sodelovanju pritegnili še več ordinacij in bo to postala vseslovenska akcija, kot so Svit, Zora in Dora. Je povsem neinvaziven pregled, tega raka pa je precej, posebej v povezavi s pitjem alkohola in kajenjem.

Se vam zdi, da pisanje pisem komisarju za človekove pravice Sveta Evrope pripomore k ugledu zdravništva?

Ne. Mislim, da zdravništvo potrebuje nove ideje, prepih, mora se odpreti k prebivalstvu. Piarovske poteze zdravništva so bile slabe. Nekatere tudi meni niso bile všeč. Denimo tista zahteva Fidesa, da bi dobil zdravnik, če bi ga prvi delodajalec izčrpal, neko kompenzacijo, ker ne bi mogel še pri drugem delati. Mislim, kdo lahko to dobi? Zelo nespreten je bil, kdor je to zapisal. Ni vse plača in ugodne delovne razmere, temveč tudi ugled. Naše delo temelji na zaupanju med zdravnikom in pacientom.

Zobozdravnike že leta mnogi doživljajo kot pogoltneže in pohlepneže, zdaj pa so na prav ta piedestal prišli še zdravniki. Zdaj niso nič bolje zapisani kot mi. Čeprav večina kolegov dela trdo, pošteno in niso dobro plačani. Obstajajo vrhunski strokovnjaki, ki bi si zaslužili več. In če ne bodo dobili, bodo šli v tujino. Jaz sem vseeno domoljub in mislim, da če me je država šolala, imam moralno obveznost ostati tukaj.

Prijavi sovražni govor