»Šokiralo me je, da sem premagal velikega Zmaja«

V konkurenci izjemnih desetih posameznikov so bralci Dela na prvo mesto postavili jezikoslovca Kozmo Ahačiča.

pet, 05.01.2018, 06:00

Fran je sad desetletij dela sodelavcev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Njegov uspeh je zato naš skupni uspeh. To je uspeh vsebine in vztrajnega dela. Imamo visoke cilje in veliko znanja.

Stroka je tako finančno podhranjena, da postaja v boju za financiranje podobna sestradanim tropom zveri, ki se spopadajo med sabo za zadnje ostanke hrane. To seveda ni prav dobro izhodišče za dobre odnose.

Imamo veliko odličnih učiteljev slovenščine in še več učencev in dijakov, ki imajo slovenščino radi. Da učenje ni samo prijetna igra, pa je dejstvo, to velja za vse predmete v šoli.

Ljubljana – Znanstveni svetnik in namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič je vpet tako v pripravo Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja kot v zelo obiskan spletni jezikovni portal Fran. Zgodovina in prihodnost jezika sta zanj enako vznemirljivi.

Lansko leto je Ahačič zaznamoval z izdajo dveh slovnic za osnovne in srednje šole, Kratkoslovnico in Slovnico na kvadrat, s katerima je prekinil tradicijo ene zveličavne slovnice za vse. Izšli sta pri založbi Rokus Klett in postali pravi prodajni uspešnici.

Jezik nas kot ljudi temeljno določa. Koliko Slovenci sploh vemo o svojem jeziku?

Človek običajno ve toliko, kot se nauči v šoli ali prebere iz lastnega zanimanja v zrelih letih. Tako je povsod po svetu. Sam menim, da je za mlade bistveno, da se naučijo povedati zgodovino slovenskega jezika na tak način, da jo lahko razložijo komurkoli v minuti, dveh. Da se dobro naučijo osnov slovenske slovnice v smislu univerzalnega slovničnega modela in da jim že v šoli pokažemo, kako vznemirljivo je lahko opazovanje svojega jezika – pa seveda na njegovi podlagi tudi tujih jezikov. Vsak človek že po svoji naravi želi vedeti čim več o svojem jeziku. Konec koncev gre za orodje, ki ga uporablja vsak dan, celo med spanjem.

Ste vodja priprave Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki bo glede na obsežnost geselskih sestavkov naš do zdaj najobsežnejši jezikovni slovar. Večina najbrž ne ve, da je že v 16. stoletju obstajalo nekaj takega kot knjižna slovenščina, ki je imela v 18. stoletju celo tri različice, če pustiva ob strani prekmurski knjižni jezik. To je kar fascinantno.

Drži. Letos bo za našo raziskovalno skupino na inštitutu pomembno leto, saj izide prvi zvezek slovarja (do črke D), ki bo kmalu zatem objavljen tudi na Franu. Moji starejši kolegi, Majda Merše, France Novak in Jožica Narat, so temu projektu posvetili celotno raziskovalno pot in zelo dobro pripravili že veliko slovarskega gradiva. Andreja Legan Ravnikar, Alenka Jelovšek, Metod Čepar in jaz pa mu bomo posvetili tudi preostanek svoje poti. Gre za ogromen projekt. Podoben, čeprav po gradivu obsežnejši nemški slovar je ustvarjala veliko večja skupina slovaropiscev več kot 130 let. Danes nam je zaradi sodobnih tehnologij nekoliko laže, pa vendar nas težavnost naloge vsak dan znova preseneča. Pri skoraj vsaki besedi se počutimo kot detektivi, preden razrešijo umor.

Ali se je slovenščina razvila in obdržala, ker je bila združevalna točka sporazumevanja na določenem geografskem območju, ali pa smo se Slovenci izoblikovali, obdržali in dobili svojo državo, ker smo sploh imeli svoj jezik?

Oboje se je v zgodovini prepletalo. Vsak knjižni jezik potrebuje naslovnika, ki mora biti tudi geografsko zamejen. Knjižni jezik je na svojem začetku vedno stvar osebnih odločitev njegovih tvorcev, to ni samo zapis govora, ampak zapis jezika, o katerem pisec meni, da ga bodo razumeli na določenem področju. Na tej točki imajo nekateri celo najodličnejši slovenski zgodovinarji težave, ker je slovenska situacija bistveno drugačna kot, na primer, avstrijska, poznavanje zgodovine slovenskega jezika pa se je do pred kratkim v zgodovinski stroki opiralo predvsem na dela slovenskih literarnih zgodovinarjev. Ravno včeraj sem v enem od srednješolskih zgodovinskih učbenikov bral popolnoma zgrešene teze o knjižnem jeziku sredi 19. stoletja. In vir? Literarna zgodovina, torej veda, ki jo jezik zanima zelo obrobno in ki ga zato obravnava le mimogrede.

S čim je zgodba o zgodovini slovenskega jezika evropsko primerjalno posebna? Že njen začetek, če s tem mislimo na prvi zapis, torej Brižinske spomenike, je nekaj posebnega. Konec koncev gre za najzgodnejši slovanski rokopis v latinici, in sicer v jeziku, iz katerega se je razvila prav slovenščina.

Če povemo zelo poenostavljeno, je bila to že slovenščina. Slovenščina v plenicah. Šlo je namreč za jezik z lastnostmi, na podlagi katerih zdaj lahko z gotovostjo potrdimo, da se iz njega ne bi mogel razviti noben drug jezik kot slovenščina. Slovenščina se je nato že kmalu razdelila najprej na dve, nato na šest narečij, duhovniki, ki so se selili na različne konce slovenskega ozemlja, pa so začeli počasi vzpostavljati tudi neki splošno razumljiv govorjeni jezik. V to zelo kaotično stanje je močno zarezal Trubar s svojim knjižnim jezikom. Tega je nato Dalmatin s sodelavci še dodatno preoblikoval v standard, ki je vplival na jezikovno dogajanje do začetka 19. stoletja. Črta knjižne slovenščine od Trubarja do današnjih dni je imela nekaj vzporednic, a nikoli ni bila prekinjena.

»Pri skoraj vsaki besedi se počutimo kot detektivi, preden razrešijo umor.« Foto: Voranc Vogel

Ali res drži šolska učenost, da postane slovenski jezik šele s Prešernom kos ubeseditvi človekovih najkompleksnejših občutij in spoznanj? In sploh: koliko je resnice v tem, da je bila slovenščina pred tem »samo« jezik socialno nižjih slojev?

To drži samo, če slovenščino opazujemo z vidika 19. stoletja in z znanjem, ki so ga imeli takrat. Sredi 18. stoletja se je opazneje intenziviral proces ponemčevanja slovenske elite. Izobražencev, plemičev in meščanov, ki so za najkompleksnejša besedila uporabljali slovenščino, je bilo vse manj. Prej je bila raba veliko bolj sproščena, slovenščino so uporabljali vsi sloji, na jezik in jezike pa se je gledalo, kot bi rekli zdaj, izrazito multikulturno. Uporabljal si tistega, ki je bil v določenem položaju najbolj priročen. Tudi slovenščino. Tudi med plemiči in na cesarskem dvoru. In tudi za izražanje zelo kompleksnih misli, občutij in spoznanj.

V kakšni kondiciji je slovenščina zdaj?

Na jezik nikoli nisem gledal v športnem smislu. Lahko pa poskusim in rečem, da je slovenščina še vedno v prvi ligi, da je trenerska ekipa dobra, številčna in zelo pisana, da pa so težave s sponzorji kar velike. Lastnik kluba se nekako ne znajde najbolje v svoji vlogi in redko prisluhne svojim svetovalcem, še manj pa trenerjem, ki jim komaj uspe izplačati plače.

A splošno stanje glede slovenščine je izrazito pozitivno. Danes me je dobesedno šokiralo, da sem kot preprost slovenist premagal velikega Zmaja.

Slovenci v kritiziranju pouka maternega jezika najbrž nismo nobena posebnost. Je slovenščina gramatično res tako težka, da imajo naši šolarji pri angleščini višje povprečne ocene?

Slovenci smo se preobremenili s predsodkom, da je slovenščina težka in da je slovnica zoprna. To drugod v Evropi redko slišiš, slovenščina glede na druge evropske jezike po težavnosti ni nikakršen unikum. Pouk maternega jezika pa kritizirajo povsod po svetu. To je podobno kot v nogometu, ko se nam vsem zdi, da bi znali gol zadeti bolje kot igralci. Tudi povprečne ocene niso kako posebno znamenje. Če bi ocenjevalci sestavili za učence lažji, ne nujno manj zahteven test, bi bile povprečne ocene višje in obratno.

Kje vidite glavne vzroke za vsaj domnevno nepriljubljenost pouka slovenščine med devetošolci in dijaki?

Najprej v tradiciji. Navadili smo se, da o pouku slovenskega jezika govorimo omalovažujoče, in to uspešno prenašamo na svoje otroke. Njim je lažje nadaljevati našo »tradicijo« kot se resno učiti. Popolnoma drug problem je, da je pouk slovenščine nekoliko preobremenjen z besediloslovno teorijo in za učence, ki niso nadpovprečni, tudi s književnostjo, zato učiteljem zmanjkuje časa za utrjevanje ter delo z besedili. Tudi slovnice ni premalo. Dovolj je je. A pri slovnici bi morali jasneje ločevati med bolj in manj pomembnim. Prav to je bil osnovni namen mojih slovnic. In slednjič: imamo res veliko število odličnih učiteljev slovenščine ter še več učencev in dijakov, ki imajo slovenščino radi. Da učenje ni samo prijetna igra, je dejstvo, to velja za vse predmete v šoli.

Sem pa današnjega priznanja vesel tudi zato, ker bo še dodatno opogumilo učitelje k uporabi mojih slovnic v šoli.

Kakšen je vaš odnos do angleščine, ki naj bi jo pripustili na naše univerze tudi kot predavateljski jezik? Kaj bi to pomenilo za znanstveno slovenščino?

Zelo me žalosti, da je razprava o tem zaplavala v politične vode. Gre za zelo kompleksno vprašanje, katerega rešitev si politika lajša tako, da ga spet in spet spušča v javnost. Tam se mnenja izostrijo in preveč poenostavijo, politika pa lahko nato naredi, kar hoče, saj stroka ni enotna.

Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko je ena številnih resolucij, ki jih sprejemamo v tej državi. Ali takšno resolucijo slovenščina potrebuje? Stroki je najbrž jasno, kaj na tem področju potrebujemo, čeprav najbrž tudi med vami ni povsem enotnih stališč.

Stroka je tako finančno podhranjena, da postaja v boju za financiranje podobna sestradanim tropom zveri, ki se spopadajo med sabo za zadnje ostanke hrane. To seveda ni ravno dobro izhodišče za dobre odnose, čeprav se mi zdi, da takšno stanje nekaterim ugaja. Če bi bilo sredstev dovolj, bi bila razhajanja med nami zelo majhna, takšna, kot pritičejo vsaki akademski skupnosti. Sicer pa je vsem bolj ali manj jasno, kaj bi bilo treba v prihodnjih letih narediti. ZRC SAZU je v sodelovanju s 45 raziskovalci iz 15 osrednjih slovenskih raziskovalnih ustanov ter stanovskih društev oktobra končal obsežno raziskavo, ki je potrebe še dodatno raziskala. Zdaj je na potezi politika.

Spletni portal Fran je postal prava uspešnica. Zdi se, kot da jezik še nikoli ni bil nekaj tako živahnega in da še nikoli ni toliko »laikov« sodelovalo v razpravah o njem, postavljalo praktična vprašanja, uporabljalo toliko različnih slovarjev …

Fran je sad desetletij dela sodelavcev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Njegov uspeh je zato naš skupni uspeh. To je uspeh vsebine in vztrajnega dela. Imamo visoke cilje in veliko znanja. Kadar je treba, nam ni težko delati od jutra do noči. Vse bolj sodelujemo in se vse bolj odpiramo. Zavedamo se svojih napak, saj smo vsak dan v stiku tako s profesionalnimi kot splošnimi uporabniki slovenskega jezika, hkrati pa zelo resno vzamemo vsako kritiko svojih stanovskih kolegov.

Prijavi sovražni govor