Tiskane izdaje
Od leta 2009, ko je na svetovnem prvenstvu v Val d'Iseru osvojila prvo kolajno, je nanizala 13 odličij – štiri olimpijska (po dve zlati in srebrni) ter devet svetovnih (štiri zlate in pet srebrnih). Po številu kolajn je prehitela tudi tri največje tekmice Janico Kostelić, ki jih ima enajst, Mario Höfl-Riesch z desetimi in Lindsey Vonn s sedmimi.
Življenjsko strast pretočila
V času popolne predanosti športu je bila zaradi svoje posvečenosti in neposrednosti za vsakdanje ljudi velikokrat »težka in neznosna«. A ne zato, ker bi tako želela, ampak jo je v to prisilila neizprosnost športa na najvišji kakovostni ravni. Ničesar ni hotela sprejeti, kar bi jo zaviralo in jo uokvirjalo v klišeje povprečnosti.
Njena »popolnost« in genialnost se je zrcalila v tem, da nikoli ni popustila v svoji želji, da bi bila najboljša na svetu. Nikoli ni hotela biti brezčutna in stroj za doseganje vrhunskih rezultatov. Tudi ko je morala biti brezkompromisna bojevnica svetovnega pokala »aMaze«, je v sebi čutila rahločutno Tino iz Črne. »Odločitev o začasnem koncu oziroma prekinitvi kariere sem sprejela že pred začetkom minule sezone.
Bolj ko je šlo proti koncu, bolj mi je postajalo jasno, kako težak in ekstremen je vrhunski šport na moji ravni. Dober adrenalinski občutek je želeti si zmage in doživljati uspehe. Še zlasti je lepo, ko osrečuješ ljudi. A ko si na startu, moraš biti res kot vojak. In kot ženski se mi je vse to čedalje bolj upiralo. Večkrat sem se zaletela v zid, čeprav sem telesno vrhunsko pripravljena odlično prenašala vse napore,« je povedala o začasni upokojitvi (čedalje bolj je jasno, da je tudi dokončna), po osamosvojitvi leta 2008 zagotovo drugi najbolj pomembni odločitvi v karieri.
Pred novimi izzivi
Ničkolikokrat smo se spraševali, kaj se skriva za obrazom šampionke Tine. Svojih vrlin in napak se je zavedala. Pod izjemnim pritiskom nenehnega boja s tekmicami na robu zmogljivosti je bila včasih zoprna tudi do ljudi, ki jih je imela rada. Ko pa je ob koncu letošnje tekmovalne sezone in najbrž tudi kariere ta neznosni pritisk popustil, ko ji je telo povedalo, da je prišel čas, da poišče druge življenjske izzive, doživljamo Tino, kakršno so poznali v trenutkih sproščenosti njeni najbližji, starši, sestra, prijatelji. Simpatično, pronicljivo in zgovorno, predvsem pa karizmatično Črnjanko, ki se vrača k svojim koreninam in bistvu. Nezadovoljstvo z doseženim ni več obsedenost, niti »iskanje in metanje drv na ogenj«, kot se je slikovito izrazila o iskanju žareče energije za bivanje v svetu športa. Ob kaminu vsakdanjega ognja in žara išče drugo pot (smučino).
V vlogah promotorke in manekenke svojih najbolj zvestih opremljevalcev, televizijske komentatorke na mednarodni sceni ter ob nastopih v javnosti se je odlično znašla. Pokazala je, da ima veliko talentov. Postala je prava ikona Slovenije. Na vprašanje, kdo je zanjo največja osebnost v letu 2015, pa ni veliko razmišljala: »Vsi smo osebnosti leta, ker se mora vsak osredotočiti na stvari, ki ga veselijo, poiskati svoje notranje zadovoljstvo, predvsem pa ravnovesje med dobrim in slabim, da lahko uživa v tem, kar je.«
