Tina Trstenjak: Vse je mogoče, če vidiš pred seboj jasen cilj

Glede na uspehe, ki jih že poldrugo desetletje v absolutni konkurenci žanjejo slovenski judoisti in judoistke, bi si ta japonska borilna veščina v Sloveniji že zaslužila status nacionalnega športa. Kot naša paradna se je na tatamiju uveljavila ženska polsrednja kategorija (do 63 kilogramov), v kateri je Tina Trstenjak štiri leta po podvigu Urške Žolnir v Londonu '12 ponovila uspeh svoje vzornice in klubske kolegice ter se avgusta letos v Riu de Janeiru prav tako povzpela na Olimp.

Konkurenca v judu je peklenska, z njim se ukvarjajo pravzaprav po vsem svetu. Skozi zahtevne mednarodne kvalifikacije so se, denimo, na letošnje olimpijske igre v Braziliji prebili judoisti iz kar 136 držav! In v tem (globalnem) športu že poldrugo leto kraljuje Tina Trstenjak, ki je še pred svojim dopolnjenim 26. letom na blazinah osvojila vse, kar je bilo osvojiti mogoče.

Svetovni vrh je zavzela že lani poleti, ko je na lestvici Mednarodne judoistične zveze (IJF) prevzela vodstvo v posebnem točkovanju kategorije do 63 kilogramov. Da je res številka 1, je dokazala v Astani, kjer se je kot prva slovenska judoistka v zgodovini ovenčala z zlato kolajno na svetovnem prvenstvu. Vendar se Tina z njo še zdaleč ni zadovoljila.

Pod vodstvom trenerja Marjana Fabjana, enega od najbolj priznanih judoističnih strokovnjakov na svetu, je še naprej trdo garala, potrditev vrhunske pripravljenosti pa konec februarja letos dobila tudi na turnirju za veliko nagrado v Düsseldorfu, kjer je prav tako zanesljivo opravila z vsemi tekmicami, ki so se ji postavile po robu.

Zdravljico so potem v njeno čast zaigrali tudi na aprilskem prvenstvu stare celine v Kazanu, kjer je Trstenjakova poleg zlatega odličja prejela še posebno nagrado za najboljšo judoistko v Evropi, Fabjan pa – drugič po letu 2009 – priznanje za najboljšega trenerja. To je celjski borki vlilo še dodatno energijo za naporne priprave na olimpijske igre v Riu de Janeiru.

Na njih je potem nič ni moglo ustaviti; ne bolečine v predelu reber, ki so bile posledica prejetega močnega udarca na enem od zadnjih treningov, ne hud pritisk, ki ga je imela, ker je bila kot prva nosilka glavna kandidatka za osvojitev zlate lovorike.

A Tina je bila ves čas stoodstotno osredotočena, sledila je Fabjanovim napotkom in na blazinah vlekla prave poteze, ki so jo po zmagah nad Italijanko Edwige Gwend, Kitajko Junxio Yang, Brazilko Mariano Silva in Francozinjo Clarisse Agbegnenou privedle do največjega mogočega športnega uspeha – naslova olimpijske prvakinje.

Z njim je judoistka kluba Z'dežele Sankaku spet potrdila, da je dejansko zelo vztrajna in nepopustljiva borka. Ko si nekaj zada, hoče to za vsako ceno tudi doseči. »Vse je mogoče, če vidiš pred seboj jasen cilj in če si pripravljen na odrekanje, ki vodi do njega,« se glasi življenjsko vodilo Trstenjakove, ki dodaja, da je zaradi juda postala boljša oseba.

V prostem času, kadar ga seveda ima, to pa zaradi številnih treningov ni prav pogosto, se najraje sprehaja v naravi, posluša glasbo ali pa kaj skuha – odvisno pač od razpoloženja. Fabjan o Tini, ki je v torek prvič postala najboljša športnica leta v Sloveniji, pravi, da je povsem običajno dekle, marljivo, skromno in preprosto, ki se ne izpostavlja, ampak se raje drži v ozadju.