Tiskane izdaje
Ljubljana – Delova osebnost leta 2017 je dr. Kozma Ahačič. Jezikoslovca, ki je napisal novi slovnici za osnovne in srednje šole ter tako drzno prekinil tradicijo ene slovnice za vse, so bralci izglasovali izmed deseterice nominirancev po izboru uredništva Dela.
Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat
Kozma Ahačič, znanstveni svetnik in namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je dolgo čakal, ali se bo kdo lotil sodobne, do učencev in dijakov prijazno napisane slovnice. Medtem ko je čakal, je nizal odmevne projekte, kakršen je brezplačni slovarski portal Fran, potem pa se je naveličal in se – lotil pisanja. Marca je pri založbi Rokus Klett izdal kar dve slovnici: Kratkoslovnico in Slovnico na kvadrat. »Če bi mi kdo pred letom rekel, da je lahko slovnica za mlade tako odmevno delo, bi se mu prizanesljivo nasmehnil. Zato me še toliko bolj veseli, da postaja tudi delo nas, jezikoslovcev, čedalje prepoznavnejše v širšem okolju. Ker je bila eden od povodov za nominacijo tudi moja vloga pri portalu Fran, so za priznanje zaslužni vsi moji sodelavci na inštitutu. Sicer pa sem se znašel v odlični družbi. Otrokoma bom končno lahko rekel, da sem premagal velikega Zmaja,« je danes na prireditvi v Narodni galeriji navdušeno izjavil nagrajenec.
Kakor vsa leta je bila tudi tokrat konkurenca velika. Za naslov Delove osebnosti leta 2017 so se potegovali še raper ter borec za pravice beguncev in migrantskih delavcev Miha Blažič N'Toko, košarkar in kapetan slovenske ekipe na lanskem evropskem prevenstvu Goran Dragić, astrofizičarka in profesorica astronomije Andreja Gomboc, ustanoviteljica Zavoda 13 za pomoč družinam otrok »z napako« Petra Greiner, prva soseda Kemisa Bernarda Kropf, avtor prvega slovenskega epa Boris A. Novak, pediater in infektolog Marko Pokorn, direktor muzeja v Kobaridu Jože Šerbec in alpska smučarka Ilka Štuhec.
Reševanje jezika
Nominiranci so se strinjali, da je šla nagrada v prave roke. Boris A. Novak: »Kot pesnik sem izjemno vesel, da je jezikoslovec postal Delova osebnost leta. Zdi se mi, da gre za izraz zavesti o ključni in usodni pomembnosti jezika. Čutim se zelo počaščenega, da sem bil v tako dobri družbi nominirank in nominirancev.«
Zadnjih nekaj let so bili za ta naslov izbrani ljudje, ki se ukvarjajo z dobrodelnostjo. Tokrat je pripadel jezikoslovcu. Kakšno sporočilo to prinaša? »Humanitarna dejavnost je pri sedanjem stanju družbe izjemno pomembna, ker je sistemsko primanjkuje. Ker sem tudi sam humanitarec, sem zelo občutljiv na to, da se plemenitim ljudem, ki žrtvujejo svoje življenje za pomoč drugim, da ustrezno priznanje. Zdi se mi, da je priznanje jezikoslovcu Ahačiču pomenljiv signal, da se javnost zaveda ogroženosti jezika in pomembnosti humanistike ter posredno tudi književnosti. Reševanje jezika je bila od nekdaj temeljna dejavnost humanistike na Slovenskem v različnih zgodovinskih okoliščinah; to priznanje nedvomno kaže na prebujeno zavest o vlogi jezika, ki je bila dolgo uspavana s pravljičnim, idiličnim občutkom, da se jeziku ne more zgoditi nič usodnega zato, ker imamo samostojno državo. Žal ta država ne skrbi dovolj za jezik, za umetnost in za kulturo nasploh. V tem smislu upam, da bo to priznanje opomin pristojnim institucijam, da morajo vzvode kulture in jezika ustrezno materialno podkrepiti. To velja tudi za književnost. Moje kolegice in kolegi, ki so v svobodnem poklicu, so na skrajnem robu preživetja, to pa je sramotno,« je poudaril Boris A. Novak.
Skrb za jezik je pomembna
Marinko Dragić, ki v času, ko je njegov sin sredi sezone v NBL, tako rekoč eno za drugo pobira nagrade v Goranovem imenu, se medijske pozornosti še vedno ni navadil, a jo sprejema z dobro voljo in ponosom: »Nominacije, kakor je ta za Delovo osebnost leta, meni in moji ženi, seveda pa tudi Goranu veliko pomenijo. Vesel sem zaradi Gorana, ker vem, kakšne cilje je imel leta 2017. Vse, kar si je zaželel, se mu je uresničilo, seveda s trdim delom. Evropsko prvenstvo je bila njegova dolgoletna želja, ne glede na to, kakšne uspehe doživlja v ameriški ligi. Zlato na tem prvenstvu je, kakor je večkrat povedal, največja nagrada za njegovo delo.«
Naglasnejša soseda Kemisa Bernarda Kropf: »Nominacija je bila zame veliko presenečenje. Mislim, da so novinarji prepoznali, da je tisto, za kar se borim, pomembno, ter da brez zdravega okolja tudi mi ne moremo biti zdravi. Javna osebnost sem postala čisto po naključju - ker sem opozorila na to, da državne inštitucije ne delajo tako, kakor bi morale -, zato nisem prav nič razočarana, ker je šel naslov v druge roke. Nasprotno, mislim, da je šel v prave roke. Sem Slovenka in ponosna na to, da sem Slovenka, zato mi je všeč, da nekdo tako lepo skrbi za naš jezik.«
Pediater Marko Pokorn se tudi sam rad igra z besedami, nekoč je zapisal: Ukinimo obvezno cepljenje, vpišimo v ustavo pravico do tetanusa, davice, otroške paralize in drugih bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, in tako bomo rešili problem umrljivosti starostnikov in prezasedenosti slovenskih bolnišnic. Na podelitvi pa je povedal: »Vesel sem, da je naziv dobil jezikoslovec, kajti jezik je seksi. Skrb za jezik v teh časih je zelo pomembna. Z njim je navsezadnje mogoče na drugačen način opozoriti na nekaj, kar jemljemo kot samoumevno, recimo, da se je dobro cepiti. Zelo vesel bi bil, če bi se ljudje cepili, da ne bi imel več toliko dela in bi lahko še kaj smešnega napisal za gledališče in televizijo.«
Vzor in navdih
Uroš Urbas, v. d. odgovornega urednika Dela, je poudaril, da so vsi nominiranci s svojim delom in dosežki zaznamovali preteklo leto ter bili vzor in navdih. »V skoraj treh desetletjih, ki nas ločijo od ustanovitve samostojne države, pa tudi od začetka podeljevanja prestižnega naslova Delova osebnost leta smo se vsako leto znova lahko prepričali, da smo Slovenci družba številnih presežkov in posameznikov, ki pogumno izstopajo iz povprečja.«
Uroš Urbas na razglasitvi. Foto: Blaž Samec/Delo
Na razglasitvi so podelili tudi tri uredniške novinarske nagrade za Delova novinarja in fotografa. Nagrado za življenjsko delo je prejel novinar zunanjepolitične redakcije Branko Soban, novinarka Dela leta 2017 je postala Špela Kuralt, dopisnica iz Celja, fotografija leta pa je delo fotoreporterja Tomija Lombarja.
Neusmiljeno obračunaval s kršitelji človekovih pravic
Branko Soban v pokoj odhaja kot novinar zunanjepolitične redakcije, kjer je preživel dobršen del svoje bogate in plodovite novinarske kariere. Pred tem se je novinarsko krepil v centralni redakciji in notranjepolitični redakciji, a razpoznavno ime med bralci in v širši javnosti si je ustvaril najprej kot dopisnik Dela v Kairu in pozneje še v Moskvi. Pomemben pečat pri njegovem delu je pustil Svet Evrope, katerega parlamentarna zasedanja je redno obiskoval in od koder je prinašal intervjuje s številnimi zanimivimi borci za človekove pravice in demokracijo.
In prav ti dve temi sta bili rdeča nit zadnjih dveh desetletij Brankovega novinarskega opusa. V svojih tekstih je neusmiljeno obračunaval s kršitelji človekovih pravic in politiki, ki jim je bila oziroma jim je še demokracija samo izraz v političnem slovarju. Kot neprizanesljiv kritik bo Soban v Delu gotovo pustil globoko vrzel, ki jo bomo zelo težko zapolnili.
Delovi nagrajenci: fotograf Tomi Lombar, dopisnica Dela iz Celja Špela Kuralt in upokojeni novinar zunanjepolitične redakcije Dela Branko Soban. Foto Blaž Samec/Delo
Soban, ki se je z začetkom leta upokojil, je tako pospremil svoje slovo od Dela: »Po skoraj 45 letih odhajam z Dela s precej grenkobe, ker ta časopis ni več to, kar je včasih bil. Delo je bil globaliziran časopis še pred začetkom globalizacije, zdaj pa z ukinjanjem dopisništev po svetu in doma postaja vse bolj lokalen časopis, kar je v popolnem nasprotju z dogajanjem doma in po svetu. Če se hočeš v resnici pošteno in profesionalno ukvarjati z novinarstvom, je prvi pogoj, da si kot novinar tam, kjer se dogaja. Tega pa je v tem časopisu čedalje manj.«
Novinarka, ki presega dopisniški status
Špela Kuralt je po svojem formalnem statusu dopisnica iz Celja, vendar s članki, ki jih prispeva za Delo in številne njegove edicije, po pravilu presega dopisniški status tako geografsko kot vsebinsko. Piše za kroniko, gospodarstvo, aktualno, panoramo, kulturo, ozadja, posel in denar ter je ob tem še med najbolj produktivnimi na straneh svoje matične redakcije slovenskega dopisništva.
Kamor koli se obrne, pa čeprav v najmanjši kraj na svojem območju, najde zanimivosti, ki jih je treba predstaviti, izjemne ljudi, katerih zgodbe mora povedati, birokatske nesmisle, ki ljudem grenijo življenje in jih je treba odpraviti, nepravilnosti pri delovanju lokalnih političnih in družbenih struktur, na katere je treba opozoriti, ekološka in zdravstvena tveganja, ki ogrožajo okolje in ljudi, pa jih poskušajo pomesti pod preprogo.
Špelo odlikujejo samoiniciativnost, vztrajnost in poštenost, njen novinarski pristop je analitičen in kritičen, profesionalen in nepodcenjujoč. V letu 2017 so še posebno izstopali njeni članki in mnenjski teksti na temo političnega kadrovanja in presenetljivih odločitev svetov zavodov v celjskem zdravstvenem domu in celjski bolnišnici, neupravičenega pričakovanja ministrstva za zdravje, da bodo združitvijo dveh finančno bolnih bolnišnic dobili zdrav zdravstveni zavod, ter onesnažene zemlje v celjskih vrtcih, za katero je občina desetletje vedela, da so v njej visoke vrednosti zdravju škodljivih težkih kovin, pa ni ukrepala. Do serije člankov Špele Kuralt, ki so zaradi revolta občino prisilili, da je napovedala zamenjavo zemlje v vseh celjskih vrtcih.
Vsaj takšno odmevnost imajo njeni prispevki o krčenju posameznih programov v osnovnih šolah, kot so jutranje varstvo, prevozi na sistematske preglede in pomoč socialno ogroženim iz šolskega sklada, ki so doslej veljali za samoumevne in nekaj dobrega v našem šolskem sistemu, zdaj pa jih zaradi varčevanja in zakonskih oziroma sistemskih anomalij ter birokratskega sklicevanja na zakonodajo na marsikateri šoli ukinjajo ali spreminjajo v plačljive, zaradi česar so prikrajšani predvsem najranljivejši, otroci iz socialno šibkejših družin. Članki o zdravstvu in šolstvu tako nastavljajo ogledalo, v kakršnem se ne želimo videti.
Pravi fotografski trenutek
Tomi Lombar je, kar je uzrl skozi fotoobjektiv, začel v tisku objavljati že med šolanjem na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Začel je v Anteni, Republiki in Dnevniku, na Delu se je zaposlil leta 1995. Odtlej za časopis ni le fotografiral, ampak bil tudi urednik fotografije.
Zmagovalna Lombarjeva fotografija.
5. oktobra letos, ko je posnel fotografijo, ki je prepričala njegove fotografske kolege iz letošnje žirije, Delovega Joca Žnidaršiča, Luko Cjuho z Dnevnika in Boruta Krajnca z Mladine, je bil nedvomno v prvi vlogi, vlogi tistega, ki novinarske zgodbe pripoveduje s fotografskim orodjem in podobami.
Tistega dne se je pred vladnim poslopjem že pred poldnevom širil siv in rdeč dim, a pregovor, da je tam, kjer je dim, vedno ogenj, ni držal. Bili pa so poklicni gasilci, zbrani na protestnem shodu, najprej pred parlamentom in potem vladnim poslopjem. »Za ljudi smo junaki, za vas pa bedaki,« ali »Kjer se krade, tam ste vi! Kjer gori, tam smo mi!« je pisalo na transparentih, ki so odražali, da se jim v večmesečnih pogajanjih z vladno stranjo ni uspelo sporazumeti o izboljšanju vrednotenja njihovega dela.
Zbralo se jih je okoli 500, Tomi Lombar je med dimom, vzkliki in sirenami v kadru izpostavil enega; frontalno, v monumentalizirani, herojski, a hkrati anonimni vlogi, v kakršni se je lahko prepoznal sleherni izmed gasilcev, sicer junakov iz 23. plačnega razreda ministrstva za javno upravo. Kot je bilo rečeno na protestu, so celo slaščičarji višje, v 28., natakarji pa v 30. razredu. Žirija je na fotografiji cenila značilen pravi fotografski trenutek, ki ga odraža, moč in hkrati nemoč protagonista, predstavnika družbene skupine, ki nikoli ne zataji.
