Ko odpovejo sistemske rešitve, morajo imeti rešitev nevladniki

Na Škotskem so nekatere nevladne organizacije po velikosti in prihodkih primerljive z njihovimi korporacijami. Tudi zato so vpliven sektor, ocenjuje direktorica v tamkajšnjem krovnem svetu nevladnih organizacij in predsednica evropske mreže nevladnih organizacij (ENNA), ki združuje 23 nacionalnih, tudi slovensko. Prostovoljka v štirih nevladnih organizacijah je kariero sicer začela pred 18 leti kot vladna uradnica.

Kako pomembno je aktivno prostovoljstvo za napredovanje znotraj nevladnih organizacij?

Ni nujno. Nekateri delo v organizacijah res začnejo kot prostovoljci, ki so ključni za delovanje vsake nevladne organizacije. Veliko jih vanje vstopi iz drugih sektorjev. Nekateri postanejo na svojih delovnih mestih zafrustrirani, ker se jim zdi, da so njihovo znanje in volja del multinacionalk, katerih cilj je zgolj ustvarjanje profita. V tem pa ne vidijo koristi za družbo.

Dajo torej odpoved in zaradi načel privolijo v nižji prihodek na delovnem mestu v nevladnih organizacijah?

Tako je. Vendar vsi nevladniki niso plačani manj od uslužbencev v drugih sektorjih. Na Škotskem in v preostalem Združenem kraljestvu je delo nekaterih cenjeno tudi v denarnem smislu. Ni namreč razloga, da bi bili zaposleni v nevladni organizaciji za dobro opravljeno delo plačani manj kot tisti v zasebnem sektorju. Njihovo delo gotovo ni nič manj pomembno, za opravljanje obveznosti pa potrebujejo tudi dobre pogoje.

V Sloveniji se zdi, da so nevladniki veliki entuziasti, ki se s prostovoljstvom ukvarjajo predvsem v prostem času. Kako profesionaliziran je tretji sektor v tujini?

Na Škotskem je znotraj njega 110.000 zaposlenih, enako kot v energijskem sektorju. Imamo več kot milijon prostovoljcev, nevladne organizacije pa k ekonomiji prispevajo skoraj pet milijard funtov na leto. Več kot korporacije v industriji s pijačo in enako kot škotska kreativna industrija. Večina je sicer manjših, nekatere pa imajo več kot tisoč zaposlenih in tudi pet milijonov prihodkov na leto.

Korporacije navadno povezujemo s pehanjem za dobičkom, ne zavzemanjem za javno dobro. Kje je meja med zaslužkarstvom in javnim interesom v nevladnih organizacijah?

Osnovni princip humanitarnosti je ustvarjanje profita, ki pa znotraj organizacij kroži. Tudi te ustvarjajo dobiček, ki pa se ne porazdeli med posameznike kot pri gospodarskih družbah, ampak je koristen za celotno družbo in skupnosti. Vsaka organizacija potrebuje denar že za to, da bi preživela. Z zaslužkom ni nič narobe, pomembno pa je, kaj z njim naredi.

Kako pogosta pa je netransparentnost znotraj nevladnih organizacij?

Neznatna. Ko pa je tega osumljena katera od organizacij, to nedvomno skazi tudi integriteto tistih, ki delajo zelo dobro.

Kakšne so razlike pri upravljanju nevladnih organizacij v Evropi?

Nekatere starejše in zrelejše demokracije, kot so Velika Britanija, Francija in Nemčija, imajo zakonodajo, ki podpira transparentno delovanje nevladnih organizacij in jim daje enakovredni status v gospodarstvu. Preostali, vzhodni del celine jih, denimo, ne prepoznava kot enakopravnih zasebnemu in javnemu sektorju, naklonjena pa jim ni niti zakonodaja. Za enakopraven glas se še vedno borijo, kar ni nujno slabo. Čeprav ima Zahod s tradicijo, zakonodajnimi in denarnimi spodbudami več vpliva, imajo mlajše države včasih več energije in strasti, ker si močno želijo sprememb v družbi.

Se odločevalci na Škotskem zavedajo, koliko lahko pridobijo od nevladnih organizacij?

Nevladne organizacije so ključna povezava med ljudmi in vlado. Mislim, da nas razumejo kot kritičnega prijatelja, ki opozarja na revščino, podnebne spremembe in zaposlovanje mladih. Vse zares močne in zdrave demokracije imajo razvito vitalno civilno družbo, ki je od vlade neodvisna.

Bi odnos lahko še kako izboljšali?

Nikoli nismo zadovoljni, ker je pravilo našega delovanja postaviti dobro družbe na prvo mesto. Vedno se bomo zavzemali za to, da država pri zagovarjanju pravic ljudi lahko stopi še korak dlje. Sredstev tako nikoli ni dovolj, zategovanje pasu pa je prisotno povsod po Evropi. A dejstvo je, da celotna družba z vlaganjem vanje pridobi več kot z upoštevanjem kateregakoli drugega sektorja. Vsa Evropa bi zato morala biti manj osredotočena zgolj na lastno rast in bolj na enakopravno, socialno unijo.

Lahko nevladne organizacije pri vplivanju na odločitve EU tekmujete z vplivnimi multinacionalkami?

Mislim, da lahko. Za to se moramo organizirati lokalno in nacionalno, med sabo moramo bolj sodelovati in tako povišati glasove. Da bi EU preživela in se izognila novim krizam, ki bi nas ponesle stotine let nazaj, mora spoznati, da nas je prav pohlep pripeljal do družbene neenakosti. Ta bo gonilo novih kriz in konfliktov, če miselnosti ne bomo spremenili. Za to bomo potrebovali aktivno participacijo vseh organov Unije in njihovo transparentno delovanje.

Kako vidite prihodnost nevladnih organizacij?

Gotovo bo pridobivanje sredstev še zahtevnejše. Želela pa bi si, da bi večji pečat pustili pri odločanju na evropski ravni. Vendar se moramo pri iskanju rešitev med seboj nenehno povezovati, pri čemer nas morajo posamezne vlade podpreti. Članice bi se morale zavedati, da področja ne morejo izboljšati zgolj na lokalni ravni, nato pa držati pesti, da se bodo konflikti drugje umirili in nikoli ne bodo potrkali na njihova vrata. Stvari tako ne delujejo več. Čakajo nas velikanski izzivi v migracijski politiki, ki ni učinkovita in potrebuje spremembe zaradi ljudi, ki iščejo zaščito. Nevladne organizacije ne smejo samo opozarjati na težave, ampak morajo biti še odločnejše v podajanju odgovorov za konflikte. Mi moramo imeti rešitve, ko vlada odpove.

Ljudje imajo velikokrat občutek, da sami ne morejo ničesar spremeniti. Kaj bi jim rekli?

Mislim, da lahko, kar dokazuje veliko izjemnih posameznikov v zgodovini. Vsakdo lahko že v svojem lokalnem okolju naredi veliko z malimi gestami. Pri tem jim morajo oblasti z zagotavljanjem prostorov in drugimi spodbudami pomagati.