Tiskane izdaje
Naj spomnimo, da je bil kazenski postopek zoper Franca Marolta stranska epizoda razvpite zgodbe o bulmastifih, Marolt pa se je znašel v kazenskem postopku, ker je stikal po mobilnem telefonu podrejene policistke. Po smrti Saše Baričeviča, ki so ga 2. februarja 2010 na domu raztrgali njegovi bulmastifi, je od nadrejenih dobil nalogo, naj ugotovi, kdo je na kraju dogodka fotografiral njegovo truplo, fotografija pa je v nekaj dneh zakrožila po spletu. Viški policisti so bili prvi na kraju dogodka na ljubljanski Oražnovi ulici, kjer je Baričevičev dom.
Pregledal je telefon policistke Vanje W., ki mu ga je ta 15. februarja 2010 izročila na njegov ukaz, a je s tem, ko ga je pregledal in preiskal brez njene vnaprejšnje pisne privolitve in brez odredbe preiskovalnega sodnika, in to kljub njeni zahtevi, naj ji ga vrne, kot uradna oseba zagrešil kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave.
»Strah in ponižanje«
»Tipkal je po telefonu, a fotografije ni našel, zato sem jo morala poiskati jaz. Nekaj časa je še tipkal, potem pa mi je telefon vrnil,« je na sodišču pripovedovala Vanja W., ki je bila zaradi takšnega ravnanja šokirana. »Pri tem sem se počutila grozno, saj sem imela v telefonu tudi osebne fotografije, kočljive in nekočljive, ki bi jih lahko gledal.« Čeprav je občutila strah in ponižanje, se Maroltu ni upala ugovarjati, saj je bil njen nadrejeni, da v policiji veljajo stroga hierarhična pravila, pa se je strinjalo tudi sodišče.
Potem ko je okrajno sodišče Marolta (zdaj je zaposlen v sektorju prometne policije v upravi uniformirane policije na Generalni policijski upravi) spoznalo za krivega, se je tudi višje sodišče strinjalo, da je s pregledom policistkinega telefona nedvomno presegel mejo in kršil njeno pravico do zasebnosti, saj telefon v današnjih časih spada med osebne predmete. Z nadaljnjim pregledovanjem vsebine telefona pa je kršil ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti.
Kljub trditvam Marolta, da je žrtev zarote, je imelo sodišče dovolj dokazov za obsodbo. Policistka je tudi po mnenju višjih sodnikov prepričljivo opisala dogodek, potrdile so ga priče, sestavila je uradni zaznamek o dogodku in je bila zaradi njega po pripovedovanju drugih vidno prizadeta. Zato so višji sodniki Maroltu septembra lani potrdili pogojno zaporno kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, ki je tako postala pravnomočna (spis je zdaj zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti na vrhovnem sodišču).
Policistkin pooblaščenec odvetnik David Sluga je že ob pravnomočnosti kazenske sodbe napovedal, da bo najbrž vložil odškodninsko tožbo. Potrdil nam je, da je to res storil, vsebine tožbe pa zaradi varovanja zasebnosti svoje stranke ne komentira.
Delodajalec odgovarja
Policistka s tožbo od države oziroma ministrstva za notranje zadeve terja 7000 odškodnine, a na pravobranilstvu po naših podatkih menijo, da država ni odškodninsko odgovorna oziroma da policistka ni upravičena do izplačila odškodnine. Ker je nadrejenemu, čeprav brez pisne privolitve, sama izročila telefon, štejejo, da je privolila v posledico, poleg tega ji menda ni mogla nastati škoda, saj je nekdanji komandir zatrdil, da ni bral njenih ljubezenskih SMS-sporočil in da ni videl nobene fotografije.
A če bo okrajno sodišče v pravdi odločilo, da država Vanji W. vendarle mora izplačati zahtevano odškodnino, ima država možnost vračilo odškodnine, ki bi jo utegnila izplačati skladno s sodno odločitvijo, od svojega uslužbenca izterjati s tako imenovanim regresnim zahtevkom.
