Afera Patria pred epilogom: kronologija korupcije 2004–2013

8 koles, 135 oklepnikov, 278 milijonov evrov, 3 države, 9 let: vsaj v Sloveniji in vsaj na prvi stopnji bo zdaj tega konec.

Objavljeno
01. junij 2013 23.29
Slovenija, Maribor, 3.7.2009 - prvih 13 Patrij foto:Tadej Regent/Delo
Gorazd Utenkar, NeDelo
Gorazd Utenkar, NeDelo

Od začetka zgodbe s slovenskim nakupom finskih osemkolesnih vojaških oklepnikov bo prihodnji mesec minilo devet let. Iz orožarskega posla se je razvil mednarodni korupcijski škandal, s katerim se ukvarjajo sodišča v treh državah. Slovenska zgodba se bo vsaj na prvi stopnji verjetno končala prihodnji teden, v ponedeljek ali torek.

Sojenje v Avstriji se je z obsodbo končalo prejšnji mesec. Pravzaprav se je eno sojenje, povezano z nakupom finskih oklepnikov, končalo tudi v Sloveniji, vendar povsem stransko. Decembra 2009 so zaradi nevestnega dela v službi, povezanega z nakupom patrij, obtožili v času sklepanja pogodbe obrambnega ministra Karla Erjavca in načelnika generalštaba Albina Gutmana. Proces se je spomladi 2012 z oprostilno sodbo končal tudi na višjem sodišču.

Od resolucije do pogodbe

Julija 2004 je državni zbor na predlog vlade sprejel resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja slovenske vojske. V njem so med prednostno opremo in sisteme, ki so jih nameravali nabaviti, uvrstili »srednja bojna kolesna vozila (135) z integriranim topom za prevoz vojakov in izvidovanje in vozila za ognjeno podporo. Vozila bodo predstavljala osnovno bojno sredstvo motoriziranih bataljonov, zagotavljala ustrezno zaščito in preživetje sil, premičnost, bojno učinkovitost in natančnost neposredne in posredne podpore.« S tem dokumentom so torej določili, da bodo nabavili 135 novih kolesnih oklepnikov.

Vodilna stranka v državi je bila takrat že ducat let Liberalna demokracija Slovenije, vlado je vodil predsednik LDS, naslednik Janeza Drnovška Anton Rop, obrambni minister je bil Anton Grizold. Šlo je za povsem drugačne čase od zadnjih nekaj let. Slovenija je takrat že dalj časa uspešno rastla. V naslednjih letih je gospodarska rast na avtocestni in sploh gradbeni pogon dosegla še dodaten, za razvito državo težko ponovljiv vzpon. Zdelo se je, da bo nabava 135 oklepnikov največji nakup orožja v zgodovini samostojne Slovenije, zalogaj, ki ga bo država zmogla brez večjih težav.

Že avgusta 2004 je obrambno ministrstvo z direktorjem Viatorja & Vektorja – lastnikom slovenskega izdelovalca oklepnikov Sistemske tehnike – Zdenkom Pavčkom podpisalo pismo o nameri za nakup oklepnikov 8 X 8. Zdelo se je, da bo posel, tako kot že prej izdelavo šestkolesnih oklepnikov valuk, dobilo vladajoči stranki bližnje podjetje.

Hitropotezni načrt je padel v vodo z volitvami jeseni 2004, ko se je na oblast povzpela desna koalicija pod vodstvom Janeza Janše in njegove Slovenske demokratske stranke. Novi obrambni minister Karl Erjavec je konec leta 2005 objavil mednarodni javni razpis za osemkolesne oklepnike, na katerega sta se prijavili Sistemska tehnika in v Sloveniji do takrat neznano finsko podjetje Patria oziroma njegov slovenski zastopnik Rotis. Poleg večinskega lastnika Viatorja & Vektorja je približno tretjinski lastnik Sistemske tehnike tudi avstrijski Steyr Daimler Puch, ta pa je v lasti četrte največje orožarske korporacije na svetu, ameriškega General Dynamicsa. Večinski lastnik Patrie je finska država, manjšinski sedma največja orožarska korporacija na svetu, evropski EADS.

Postopek izbire izdelovalca se je končal junija 2006. Takrat je obrambno ministrstvo objavilo, da so izbrali oklepnik Patrie, torej je na razpisu zmagal Rotis, ki sploh ni imel zmogljivosti za izdelavo tovrstnih strojev. Pogodbo med Rotisom in obrambnim ministrstvom za izdelavo 135 oklepnikov, vrednih 66,6 milijarde tolarjev, kar je 278 milijonov evrov, so podpisali konec leta. Ker Rotis ni imel nobenih možnosti, da bi sam izpolnil določila, je v posel kot sestavljavec vskočilo velenjsko Gorenje, bolj kot po vojaških izdelkih znano po pralnih strojih in hladilnikih.

Kaj je prevesilo tehtnico s slovenske na finsko stran, ni povsem jasno. Lahko to, da so bili finski oklepniki resnično boljši in Rotisova ponudba v celoti ugodnejša, morda to, da je za finskim podjetjem stala evropska, za slovenskim pa ameriška orožarska industrija. Spregledati ni mogoče, da je bilo podjetje Sistemska tehnika v vplivnem krogu LDS, kar po tem, ko je oblast prevzela SDS, gotovo ni bila ugodna referenca. Po mnenju organov pregona v treh državah, Avstriji, Finski in Sloveniji, pa je bil najpomembnejši dejavnik, da so posel dobili Finci, in ne Slovenci, korupcija. Splošno razširjeno mnenje je, da pri prodaji orožja tako in tako ne gre brez podkupovanja. Vendar se je pri nakupu 135 osemkolesnih oklepnih zverin nečedni sopotnik orožarskih poslov pojavil nad meglo, ki jih običajno obdaja.

Ko se megla dvigne

Da v najbolj transparentnem nakupu orožja, kakor je posel označil takratni obrambni minister, ni vse tako, kot bi moralo biti, torej res pregledno, so pristojni v Sloveniji izvedeli najpozneje februarja 2007. Takrat je slovenski Interpol od avstrijskih kolegov dobil depešo o sumljivih nakazilih Patrie avstrijskemu poslovnežu in orožarskemu zastopniku Hansu Wolfgangu Riedlu v višini 2,3 milijona evrov. Denar je menda šel naprej slovensko-avstrijsko-kanadskemu poslovnežu Walterju Wolfu, najbolj znanemu kot lastniku ekipe v formuli ena konec 70. let 20. stoletja, in slikarju Juretu Cekuti.

Slovenski Interpol je depešo založil, kakor so potem pojasnjevali, za 15 mesecev. Šele maja 2008 so iz Slovenije v Avstrijo odgovorili, da v Sloveniji ni bilo sumljivih transakcij. Medtem so na Finskem že priprli dva uslužbenca Patrie.

Korupcijski klobčič se je začel odvijati maja 2008, z državnozborsko preiskovalno komisijo pod vodstvom poslanca Milana M. Cvikla. Na dan je prišlo marsikaj zanimivega, vendar končnega poročila ni izdelala, ker jim je Cvikla uspelo spraviti z njenega vrha.

Kot strela pa je potem septembra 2008 udarila oddaja Resnica o Patrii, ki jo je za finsko javno televizijo YLE pripravil novinar Magnus Berglund. V njej je zatrdil, da je Patria za pridobitev slovenskega posla z oklepniki podkupila – med drugim – kar takratnega premiera Janeza Janšo. To je bil eden od vzrokov, da je SDS tri tedne po oddaji izgubila državnozborske volitve.

Posel je takrat že zaudarjal do neba. Kmalu so ga preiskovale policije treh držav, poleg avstrijske, ki je bila prva, še finska in slovenska. Pokazalo se je marsikaj zanimivega. Na primer to, da je Patria že maja 2005, preden je obrambno ministrstvo z mednarodnim razpisom sploh začelo iskati izdelovalca oklepnikov, izdelala nekakšen štabni dokument o prodaji – tako ga je poimenoval Janša –, za katerega jim je informacije priskrbel slikar Jure Cekuta.

Proces št. 1

Avgusta 2010 se je, z vložitvijo obtožnega predloga vrhovnega državnega tožilstva na Okrajno sodišče v Ljubljani, izkristaliziralo, da so osrednji akterji podkupovalne afere Patria v Sloveniji premier v času podpisa pogodbe o nakupu oklepnikov Janez Janša, vidni član SDS Jože Zagožen, brigadir iz osamosvojitvenih časov Tone Krkovič, direktor Rotisa Ivan Črnkovič in mednarodni poslovnež Walter Wolf. Sojenje se je začelo šele decembra 2011.

Najprej je proces, predvsem zato, ker so na njem zaradi korupcije sodili najvidnejšemu še aktivnemu politiku osamosvojitvenega obdobja Janezu Janši, vzbujal veliko pozornosti. Ta je postopoma bledela, predvsem Janša se je nenehno norčeval iz obtožnice, kar še vedno počne ob vsaki priložnosti. Ko je konec leta 2011 Janša izgubil na drugih državnozborskih volitvah zapored, a brez težav ohranil primat v SDS in potem z gostilniškim mešetarjenjem celo ustvaril krhko vlado, se je sploh zdelo, da je vsega skupaj konec. Sojenje se je sicer vleklo naprej, vendar Janše zaradi stalnih premierskih obveznosti ni bilo več blizu, Wolf je zaradi domnevnih zdravstvenih težav ostajal v Kanadi, drugi trije obtoženci pa so v sodno dvorano hodili takrat, ko niso imeli kaj pametnejšega početi.

Dokler je bil Janša premier, ni nihče resno pričakoval, da bi se lahko iz sojenja kaj izcimilo. Šele ko je njegova majava vlada letos padla, se je spet začelo zares. Ker je sodišče ugotovilo, da se mož s številnimi državljanstvi Wolf izmika sojenju, so za njim razpisali mednarodno tiralico. Postopek proti Jožetu Zagožnu so začasno izločili, saj naj bi imel, v nasprotju z Wolfom, resne zdravstvene težave. Tožilec Andrej Ferlinc je ta teden na sojenju za Janeza Janšo predlagal 24 mesecev zapora, za direktorja Rotisa Ivana Črnkoviča in brigadirja Toneta Krkoviča pa po 22 mesecev zapora. Sodbo bodo izrekli najverjetneje jutri ali v torek.

Proces št. 2

Nekoliko pozneje kot v Ljubljani, januarja 2012, se je začelo sojenje na Dunaju. Za podkupovanje stranke SDS, da je oklepni posel dobila Patria, so sodili avstrijskim državljanom Hansu Wolfgangu Riedlu, Hans-Petru Wilhelmerju, Wolfgangu Albrechtu in Wilfriedu Karlhoferju; peti osumljenec, Walter Wolf, ima poleg avstrijskega še kar nekaj državljanstev, med njimi tudi slovenskega. Tožilec Volkert Sackmann je povedal, da je zadevo raziskoval dve leti in pol. Čeprav je priznal, da nima neposrednih dokazov o podkupovanju, je dodal, da so posredni dokazi več kot zadostni za obsodbo.

Pokazalo se je, da ima Sackmann vsaj deloma prav. Aprila letos je Riedlu sodišče odredilo tri leta zapora, od tega dve leti pogojno. Obsodili so ga zaradi podkupovanja, poskusa prevare in davčne utaje, oprostili pa zaradi izdaje poslovne skrivnosti in ustanovitve kriminalne združbe. Sodnica je ob izreku sodbe poudarila, da ni nobenega dvoma, da je podkupoval slovenske politike. Poleg zapora mu je odmerila 850.000 evrov kazni zaradi davčne utaje. Če jih ne bo plačal, mu bodo zaporno kazen podaljšali še za osem mesecev. Wilhelmerja, Albrechta in Karlhoferja so oprostili.

Med sojenjem se je pokazalo, da je bil v podkupovanju pravzaprav osrednji lik Walter Wolf. Vendar se njegovo ime ni pojavilo črno na belem, saj je stari maček v trgovini z orožjem, zato so ga lahko obtožili samo ustanovitve kriminalne združbe. Sodbe mu še niso izrekli, saj je ob koncu procesa raje ostal na svojem ranču v Kanadi; na sojenju v Avstriji ga v nasprotju s slovenskim procesom zdravje ni tako hudo mučilo in je večinoma prihajal. Ker so Riedla pri točki obtožnice o ustanovitvi kriminalne združbe oprostili, pa lahko takšno odločitev pričakuje tudi Wolf.

V podkupovalni aferi Patria bo potekalo še eno sojenje, na Finskem. Sojenje naj bi se začelo avgusta, v glavnih vlogah pa bodo nastopili nekdanji uslužbenci podjetja Patria: poslovodni direktor Heikki Hulkkonen, glavni finančni direktor Kai Nurmi, direktor prodaje in trženja Tuomas Korpi, odgovorni za Slovenijo Reijo Niittynen in izvršni direktor Patrie Jorma Wiitakorpi. Obtožujejo jih kaznivega dejanja dajanja podkupnin.

Epilog

Ne glede na izide sojenj se je zgodba Slovenije in Patrie končala predčasno. Sicer ne zaradi korupcije, ampak zaradi krize. V teh časih je Slovenija dodobra oklestila vojaški proračun in ta ne zmore več plačevati za drage osemkolesne oklepnike. Že septembra lani sta država in finsko podjetje sklenili sporazumno odpoved pogodbe. Po njej je Sloveniji ostalo 30 do takrat dobavljenih oklepnikov 8 X 8, za izdelavo stopetih pa se je Patria lahko obrisala pod nosom.

S svaruni, kakor so jih poimenovali, so bile vseskozi težave. Pokazalo se je, da ne bodo opremljeni tako, kot je Erjavec zatrjeval leta 2006, nekateri naj bi bili celo brez koles in motorja. Številne težave so bile tudi z oborožitvijo, zato so prvotno predvideno izraelsko zamenjali z norveško. Vojska pa bo imela s patriami težave predvsem zato, ker jih 30 ne zadošča za oblikovanje srednje bojne skupine, za kar so jih sploh nabavili. Projekt nakupa 135 vozil Patria AMV je bil torej draga, a poučna brca v temo.