Božo Jašovič je na sodišču razložil, da odobravanje posojila ni birokratska presoja, ki bi potekala rutinsko, ampak je vsakič sproti odvisno od primera do primera. »Presoja poteka po dveh tirih, oceno morata narediti prodaja in oddelek za upravljanje tveganj. Če oba ocenita, da z vlogo ni nič narobe, skoraj ni razloga za zavrnitev posojila.« Tožilca Luka Moljka je zanimalo, ali je bil 75-letni Viktor Dimic s 1700 evri pokojnine kreditno sposoben za posojilo z mesečnim obrokom 1500 evrov.
Odobritev predlagale strokovne službe
Jašovič je, potem ko si je na hitro ogledal vlogo, ki je predmet sodnega postopka, povedal, da so neizpolnjevanje vseh pogojev očitno kompenzirali z višjim zavarovalnim količnikom. »Če so strokovne službe predlagale odobritev, je verjetno zavarovanje ustrezno. Navsezadnje imajo strokovne službe privilegij, da lahko predlog zavrnejo, pa o tem sploh ne obvestijo uprave. Ne predstavljam si, da bi bilo drugače, in upam, da takega bančništva pri nas nimamo,« je dodal.
Nekaj besed je namenil tudi notranji reviziji, ki so jo za ta primer opravili na pobudo člana uprave Roberta Kleindiensta, in dejal, da je bil primer precej medijsko izpostavljen in verjetno je bil to razlog, da se je Kleindienst odločil za to. »Nisem imel razloga, da bi reviziji nasprotoval, med drugim je pokazala, da je šlo za visokotvegano posojilo, kar pa še ne pomeni, da je bilo posojilo napačna odločitev. Banka mora pač sprejemati tveganja, ključno pa je, kako jih upravlja, torej, kako se zavaruje.«
Pojasnil je še, da je notranja revizija praviloma namenjena odkrivanju sistemskih napak v poslovanju in tudi ta konkretna revizija je pokazala, da je sistem, ko o odobritvi odloča uprava, ki ne pozna ne strank ne podrobnosti posla, povsem neustrezen. Po njegovih besedah je neodgovorno, da to počnejo trije člani uprave, ki stranke sploh ne poznajo, in o posojilu odločijo v nekaj minutah, zato so ta sistem kmalu spremenili.
Ustreznost preverjal
V obtožnici piše, da so takratni člani uprave aprila 2009 podpisali sklep o odobritvi stanovanjskega posojila Simoni Dimic in njenemu očetu Viktorju Dimicu, vsakemu v vrednosti 350.000 evrov za dobo 30 let, kljub temu da so bili seznanjeni z visokimi tveganji in so vedeli, da je banka v celoti financirala nakup in obnovo hiše. Premoženjska korist pa je nastala zaradi nižjih obresti.
Obtoženi so pri tem vedeli, da tako Dimičeva kot njen oče nista kreditno sposobna, obe posojili pa sta bili neprimerno oziroma slabo zavarovani. Porok pri posojilu je bil menda partner Dimičeve Roman Horvat s svojo družbo Escape.