Tiskane izdaje
Državni tožilec Luka Moljk je ob predstavitvi obtožnice povedal, da so takratni člani uprave aprila 2009 podpisali sklep o odobritvi stanovanjskega posojila Simoni Dimic in njenemu očetu Viktorju Dimicu, vsakemu v vrednosti 350.000 evrov, za dobo 30 let, čeprav so bili seznanjeni z velikim tveganjem in so vedeli, da je banka v celoti financirala nakup in obnovo hiše. Premoženjsko korist je tožilec opredelil v smislu nižjih obresti. Kot je poudaril, so obtoženi vedeli, da tako Dimičeva kot njen oče nista kreditno sposobna, obe posojili pa sta bili neprimerno oziroma slabo zavarovani. Porok pri posojilu naj bi bil partner Dimičeve Roman Horvat s svojo družbo Escape.
Obramba: Obtožnica je
»Ali je v tem primeru sploh mogoče govoriti o kaznivem dejanju?« pa je sodišče in predvsem tožilstvo vprašal zagovornik Mateja Narata Mitja Jelenič Novak. »Ali je namreč nastala škoda, ker je banka plasirala posojilo, ker banke to počnejo, in banka, ki na trgu prodaja svoje produkte, prav tako kot vsaka trgovska družba, strankam pač ponuja popuste?« Spomnil je tudi, da zavezanca posojilo redno odplačujeta, poleg tega banka sama sebe nikoli ni predstavila kot oškodovanke v tem poslu.
»Ne strinjam se z očitki tožilstva,« je svoj zagovor začel Veselinovič. »Posojilo je bilo odobreno povsem v skladu s pravili banke in normami bančnega poslovanja in ni prav v ničemer odstopalo od drugih takih poslov. Skoraj 98 odstotkov posojil je bilo v banki takrat podeljenih zunaj osnovnega cenika, večinoma pa je šlo za individualno obravnavo kreditojemalcev.« Kot je še razložil, pri odobritvi posojila precejšno vlogo odigra tudi zaupanje med strankama, ki se v medsebojnem odnosu gradi več let. »Gradivo so pripravile strokovne službe, ki so ocenile, da je s poslom vse v redu, in njihovi oceni sem zaupal, tako da se v podrobnosti nisem spuščal,« je dejal in dodal: »Borba za posojilojemalce je na bančnem trgu zelo huda, morebitna izguba stranke, ki se z najetjem posojila na banko veže za 30 let, bi povzročila škodo, ki bi presegla morebitno neodplačevanje posojila.«
Matej Narat je povedal, da se s posojili vsebinsko ni ukvarjal, je pa kot član uprave podpisoval pogodbe. »Pri tem sem striktno pazil, da sem pogodbo vedno podpisal zadnji, torej po tem, ko sem preveril, ali so jo pred mano podpisali že vsi, ki so bili za to poklicani.« Dodal je še, da posojilojemalcev ni poznal in da se z Dimičevo ni nikoli srečal.
Prevzemanje strank med bankami se dogaja vsak dan
»Posojilo, ki je predmet obtožbe, je bilo procesirano in odobreno povsem v skladu s pravili in bančno prakso, na način, kot še nekaj tisoč podobnih posojil na leto,« je v nadaljevanju v svojem zagovoru dejal Miran Vičič. Kot je poudaril, obrestne mere, ki jih problematizira tožilstvo, določa trg, ne bančna administracija. Stanovanjska posojila so po njegovih besedah predmet izredno hudega konkurenčnega boja med bankami, kraja oziroma prevzemanje strank se dogaja tako rekoč vsakodnevno. »To pomeni, da bi v tem primeru Dimičeva, če ne bi bila zadovoljna s ponudbo NLB, odšla v drugo banko in tam najela posojilo,« je pojasnil. Dodal je še, da je pogodbo podpisal, ker je zaupal oceni strokovnih služb, da sta najemnika kreditno sposobna. Obregnil se je tudi ob očitek tožilstva o slabi poslovni praksi: »Če je odobravanje posojil slaba poslovna praksa, kaj je potem dobra?« se je vprašal. »Morda neodobravanje posojil in prepuščanje strank drugim bankam?«
Sojenje se bo z zaslišanjem prič nadaljevalo sredi marca.
