Tiskane izdaje
Ljubljana – Franci Mehle, ki od ljubljanskega kliničnega centra zahteva 52.000 evrov odškodnine zaradi, kot trdi, nestrokovnega zdravljenja tamkajšnjega osebja, bo kmalu izvedel, ali se sodišče strinja, da mu pripada denarni obliž. Sodnica je slišala dovolj, da lahko o primeru razsodi.
Pooblaščenec Francija Mehleta David Sluga in pooblaščenka ljubljanskega kliničnega centra Helena Carlevaris Rožič si vsak po svoje razlagata mnenje sodnega izvedenca travmatologa Benjamina Kavčiča. »Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je zdravljenje potekalo v nasprotju z medicinsko doktrino. Nedvoumno je tudi razvidno, da se vse to ne bi zgodilo, če bi bil mavec odstranjen že 24. januarja ali 7. februarja tistega leta, kar je znotraj dvotedenskega roka, ki ga kot pravočasno ukrepanje v tem primeru omenja izvedenec. Neizpodbitno je, da je bil smrad takšen, da ga strokovno podkovana oseba ne bi smela spregledati,« je David Sluga včeraj povedal ob koncu postopka.
Ravno nasprotno pa, da mnenje izvedenca ne potrjuje teh navedb, meni Helena Carlevaris Rožič. Poudarila je, da je izvedenec nedvomno pojasnil, da je zdravstveno osebje 55-letnega tožnika zdravilo skladno s pravili medicinske stroke.
Katera stran ima prav, bo odločila sodnica Tatjana Turk Pilič, ki je včeraj po zaslišanju izvedenca sklenila, da je slišala dovolj, da lahko o zadevi razsodi. Sodbo bosta stranki prejeli po pošti.
Poročali smo, da se je zgodba začela leta 3. decembra 2006, ko so Mehletu na urgenci po zdrobljenem zlomu leve nadlahtnice namestili mavec. Dva meseca je nato zdravnike opozarjal na bolečine in smrad, ki je prihajal iz mavca, a ti mu ga niso odstranili, trdi. Po njegovi odstranitvi februarja 2007 pa so ugotovili, da je roka na pregibu dobesedno gnila.
»Pri tožniku je odmrtje tkiva nastalo teden ali dva pred odstranitvijo mavca,« je na sodišču včeraj pojasnil sodni izvedenec, ki je že januarja napisal izvedensko mnenje, a ga je moral še dopolnjevati. Izvedenec je pojasnjeval nastanek dekubitusa in vse faze. Pravi, da je to razjeda zaradi pritiska, vzrok za to so prekrvavitvene motnje, lahko nastanejo nepovratne spremembe.
Potrdil je, da jih je tožnik tudi doživel, saj je njegovo zapestje zaradi tega manj gibljivo. »Vzroki za to so največkrat pritisnina, a v tem primeru je šlo po mojem za kombinacijo drgnjenja in vnetja ter vlažnosti. Razjeda je nastajala počasi,« je povedal.
Neznosen vonj
Po njegovem mnenju sta namestitev mavca in zdravljenje poškodbe potekala pravilno. Potrdil je navedbe zdravnikov, ki so Mehleta zdravili in so povedali, da se po namestitvi mavca zaradi neustrezne higiene vedno razvije neprijeten vonj. »Samo zaradi vonja mavca v primeru takšne poškodbe ne odstranimo zaradi možnih zapletov zdravljenja, razen če pacient navaja bolečine, nevrološke izpade, kot je negibljivost prstov, in vročino,« je povedal. Pojasnil je, da v tretji in četrti fazi nekroze neprijeten vonj že preide v zelo hud, specifičen smrad.
Mehle in njegova žena sta na sodišču opisovala, da je bil smrad neznosen in da je zdravnikom za to povedal, prav tako, da ga boli in peče, pa so mu odgovarjali, da mavca ne smejo premikati. Menda so mu dejali, naj potrpi in vzame kakšno tableto in se vrne, če ne bo pomagalo. Mehle se je večkrat vračal, saj mu niti protibolečinske tablete niso pomagale, a mu mavca niso sneli.
Mehle pravi, da so se ga zaradi smradu izogibali, iz spalnice se je umaknila tudi njegova žena, enkrat pa ga je lastnica gostinskega lokala, ki jo sicer pozna, prosila, naj zapusti lokal, saj odganja goste. Sledilo je dolgo zdravljenje, še zdaj mu roka zateka, v njej nima noči, moti pa ga tudi brazgotina. Zdravniki, ki so ga zdravili, so med drugim povedali, da Mehle bolečin, čeprav je bil o njih izrecno vprašan, ni navajal, tudi sicer nič ni kazalo na takšen zaplet. Mavca niso smeli odstraniti, saj bi se lahko premaknili kostni odlomki in povzročili poškodbe živcev, kar je še veliko hujša komplikacija.
