Bojana Žvan (še) ne pričakuje ugodne sodbe

Ljubljana – V le nekaj minutah se je na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani končala obravnava v zadevi, v kateri zdravnica Bojana Žvan toži delodajalca, UKC Ljubljana. Pooblaščenka Žvanove Darja Kralj je po obravnavi pojasnila, da si na prvi stopnji ne obetajo ugodne sodbe.

Potem ko zdravniku Ivanu Radanu, ki so ga z Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana odpustili po aferi Kalij, ni uspelo s tožbo proti svojemu nekdanjemu delodajalcu na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, saj je sodišče njegov zahtevek v celoti zavrnilo, pa se je včeraj na tem sodišču odvila še ena stranska epizoda afere. Čeprav bo sodnik Dušan Medved odločbo strankam poslal pisno, pooblaščenca Žvanove Miha Kozinc in Darja Kralj ne polagata veliko upov v to, da bi sodišče prve stopnje odločilo Žvanovi v prid.

Na sodišču je bilo včeraj namreč govora le o tem, ali nekdanja predstojnica kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo, ki je bila zaradi dogajanja, povezanega z Radanom, v začetku februarja lani oziroma slab mesec po razkritju domnevnih Radanovih dejanj ob stolček predstojnice, lahko uveljavlja sodno varstvo. Sama je prepričana, da je bila njena razrešitev nezakonita oziroma v nasprotju s statutom kliničnega centra in pogodbo o zaposlitvi.

Ker vrnitve na staro delovno mesto oziroma prejšnje funkcije ne zahteva, poleg ugotovitve, da je bila razrešitev nezakonita, terja pravice, ki jih je imela na položaju, s katerega so jo razrešili, oziroma položajni dodatek, je pojasnila Kraljeva. Da je glede sodne prakse pri nas stalno le to, da se spreminja, je zadevo komentiral sodnik, preden je včeraj zavrnil vse dokazne predloge Žvanove in pojasnil, da je zadeva zrela za odločanje.

Glede na to potezo in dejstvo, da sodišče tožbe sploh ni obravnavalo po vsebini, sta pooblaščenca prepričana, da je sodišče očitno zavzelo stališče, da v tem primeru sodnega varstva ni mogoče uveljavljati. Tako sta že začela razmišljati o pritožbi na sodbo. Kot je med drugim povedala Kraljeva, ustaljene sodne prakse na tem področju res ni, čeprav obstajajo sodbe višjega in vrhovnega sodišča, ki dokazujejo, da delavec lahko zahteva pravice iz pogodbe, preden je bil razrešen s položaja, čeprav ne zahteva reintegracije na prejšnje delovno mesto.

Žvanova je po obravnavi med drugim povedala, da si želi le dokazati, da je bila razrešitev nezakonita, in da je razočarana, da na sodišču ni bilo govora o vsebini, temveč le o formalnostih. Iz sodnega razporeda obravnav sicer izhaja, da Žvanova s tožbo zahteva tudi 22.885 evrov, kar je seštevek položajnih dodatkov. Vendar njen odvetnik poudarja, da ji več od denarja pomeni moralno zadoščenje.

Žvanova je takoj po razrešitvi povedala, da ji krivda ni bila dokazana in da hočejo vsi akterji njene razrešitve – tedanji generalni direktor UKC Ljubljana Simon Vrhunec, strokovni direktor UKC Sergej Hojker in strokovni direktor nevrološke klinike David B. Vodušek – z njeno zamenjavo »prikriti svojo odgovornost, čeprav iz dokumentacije izhaja, da mi je bil dogodek namerno prikrit več kot sedem dni«. Tako naj bi jo razrešili prav tisti, ki so njenim podrejenim preprečili, da bi jo obvestili o sumu evtanazije konec lanskega decembra. Žvanova je v intervjuju za Delo še dodala, da ne namerava odgovarjati za spodrsljaje vodstva kliničnega centra.

V ponedeljek je na ljubljanskem okrožnem sodišču razpisana glavna obravnava, na kateri se bo Radan zagovarjal zaradi šestih umorov iz morilske sle, ki jih ni priznal na predobravnavnem naroku.