Bolnišnica bo pacientki plačala za invalidnost

Vrhovno sodišče potrdilo, da za paraplegijo pacientke odgovarja UKC, ker ji pred posegom niso pojasnili zapletov

Objavljeno
02. oktober 2015 17.10
Zdravstvo, pacienti, bolnice.... Ljubljana 16. julij 2014. 22. julij 2014.
Iva Ropac
Iva Ropac
Ljubljana – Po 12 letih pravdanja je Bernardki O. vendarle uspelo dokazati, da je za njeno paraplegijo po sicer nezahtevni operaciji postoperativne kile odgovorna bolnišnica. Toda sodnega boja matere dveh otrok, ki je pri 38 letih končala na invalidskem vozičku, še ni konec, saj mora sodišče odločiti še o višini odškodnine.

O primeru je sodišče odločalo trikrat, spis je romal celo do vrhovnega sodišča, ki je potrdilo, da je odgovornost ljubljanskega kliničnega centra v kršitvi pojasnilne dolžnosti, saj anesteziologinja pacientke ni seznanila z možnostjo nastanka plegije. Bernardka O. je namreč po operaciji postoperativne kile julija 2002 v bolnišnici dr. Petra Držaja, ki sodi pod UKC, za vedno priklenjena na voziček.

Brez strokovne napake

Okrožno sodišče je trikrat po temelju ugodilo njeni tožbi, a je višje sodbo dvakrat razveljavilo, decembra lani pa je v tretje le pritrdilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. To je ugotovilo, da anesteziologinja sicer ni zagrešila strokovne napake pri injiciranju spinalne anestezije (anestetik vbrizgajo v medvretenčni prostor), je pa bolnišnica odgovorna za vso škodo oziroma posledice, ki jih ima Bernardka O., saj anesteziologinja pacientke pred posegom ni seznanila z možnostjo nastanka krvavitve oziroma posledične plegije, s čimer je kršila svojo pojasnilno dolžnost. Bolnica zato ni mogla ozaveščeno privoliti v poseg, zaradi česar je ta v celoti protipraven.

Klinični center in zavarovalnica Adriatic Slovenica, pri kateri ima bolnišnica zavarovano odgovornost, sta zoper pravnomočno odločitev na vrhovno sodišče vložila revizijo, a so jo vrhovni sodniki za pacientko zavrnili, za preostale družinske člane, ki se jim je življenje zaradi invalidnosti žene in matere obrnilo na glavo, pa zavrgli.

Posamični zahtevki moža in sinov namreč ne dosegajo praga dovoljene revizije; vrednost izpodbijanega zahtevka mora presegati 40 tisoč evrov (trije družinski člani pa skupaj zahtevajo 74.000 evrov). Okrožno sodišče je za ponedeljek razpisalo narok za pacientkine svojce. Tožnikov odvetnik Ivo Kekec pričakuje, da bo sodišče ugotovilo, da je vrhovno sodišče odločilo o reviziji, dokazni postopek zaključilo in za tri tožence izdalo sodbo. Že februarja, kmalu po sodbi višjega sodišča, je namreč okrožno sodišče razpisalo narok, na katerem je zaslišalo družinske člane.

Narok za Bernardko O., ki s tožbo zahteva odškodnino in rento, saj sama ne zmore niti osnovne intimne nege, odvisna je od pomoči svoje družine, nemoč, trpljenje, ponižanje in občutek razčlovečenosti pa jo spremljajo prav vsak dan, še ni razpisan. Do pravnomočne odločitve o višini odškodnine tožnico bržkone čaka še ena dolga bitka v sodni dvorani.

Solidarno odgovorni

S pravnomočno in dokončno sodbo je tako odločeno, da sta KC in zavarovalnica solidarno odgovorna za dogodek (zavarovalnica je odgovorna po višini do revaloriziranega limita zavarovalne vsote).

Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču nižjestopenjskih sodišč, da je bistvo spinalne anestezije ravno v posegu v hrbtenični kanal, zato je tveganje krvavitve in poškodovanja živcev hrbtenjače s posledično paraplegijo za takšen poseg tipično ne glede na njegovo redkost. Opozorilo na takšno tveganje pa je, ne glede na njegovo redkost, sestavni del pojasnilne dolžnosti ravno zaradi načela obratne sorazmernosti z nujnostjo posega in načela tehtanja med težo posledic realizacije tveganja pri posegu in težo posledic zdravstvenega stanja brez posega, so zapisali vrhovni sodniki.

Čeprav je zaplet, kot se je zgodil pri Bernardki O., izredno redek, bi jo morala anesteziologinja pred posegom opozoriti nanj. Obseg pojasnilne dolžnosti namreč mora biti obratno sorazmeren z nujnostjo posega, zato bi morali pacientko bolj natančno poučiti o možnih negativnih posledicah spinalne anestezije, kot bi to veljalo v primeru, da bi šlo za življenjsko nujen poseg.

Odločila bi se lahko, kaj je več vredno

Pojasnili so ji sicer običajne, blažje zaplete, ki so večinoma prehodne narave in neprimerljivo manjšega pomena, kot je plegija. Če pa bi ji povedali, da obstaja možnost paraplegije, bi lahko premislila, kaj je več vredno: življenje, kot ga je živela do takrat, sicer s postoperativno kilo, ali življenje, kot ga živi danes kot huda invalidka.

To sicer ne pomeni, da mora zdravnik zaradi takšnega razumevanja pojasnilne dolžnosti pacienta seznaniti s prav vsemi možnimi zapleti, še dodajajo vrhovni sodniki, ki so kot neutemeljen zavrnili revizijski očitek bolnišnice, da je sodišče obveznosti iz naslova pojasnilne dolžnosti razširilo čez razumne meje.

Ta obveznost se namreč ne nanaša na tveganja, »ki niso lastna posegu samemu, statistično ne presegajo pravnega standarda pogostosti ali pa izhajajo iz vzrokov, ki s stališča medicinskega znanja niso predvidljiva, ob nadaljnjem upoštevanju nujnosti predvidenega medicinskega posega in tehtanjem teže posledic ob realizaciji takšnega tveganja.«