Brez odškodnine za brskanje po telefonu

Ljubljana – Čeprav je nekdanji komandir policijske postaje Vič s tem, ko je stikal po telefonu policistke Vanje Weiss in iskal fotografijo Baričevičevega trupla, kratil njeno pravico do zasebnosti, policistka od delodajalca ne bo dobila odškodnine. Delovno sodišče je tožbeni zahtevek za plačilo sedem tisoč evrov zavrnilo, zaradi njene pritožbe pa je zadeva zdaj na višjem delovnem sodišču.

Po pravnomočni obsodbi nekdanjega komandirja viške policijske postaje Franca Marolta, ki je brskal po mobilnem telefonu policistke Vanje Weiss, ko je poizvedoval, kdo je posnel fotografijo golega trupla Saše Baričeviča, je policistka zahtevala odškodnino.

Po smrti Saše Baričeviča, ki so ga 2. februarja 2010 na domu raztrgali njegovi bulmastifi, je Marolt namreč od nadrejenih dobil nalogo, naj ugotovi, kdo od policistov je na kraju dogodka fotografiral njegovo truplo, fotografija pa je v nekaj dneh zakrožila po spletu.

Ker so bili viški policisti prvi na kraju dogodka v Oražnovi ulici, kjer je bil Baričevičev dom, je Marolt pregledal telefon Weisove. Ta mu ga je 15. februarja izročila na njegov ukaz, a je s tem, ko ga je pregledal in preiskal brez njene vnaprejšnje pisne privolitve in brez odredbe preiskovalnega sodnika, in to kljub njeni zahtevi, naj ji ga vrne, kot uradna oseba zagrešil kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave, je ugotovilo sodišče v kazenskem postopku.

»Tipkal je po telefonu, vendar fotografije ni našel, zato sem jo morala poiskati jaz. Nekaj časa je še tipkal, potem pa mi je telefon vrnil,« je na sodišču takrat pripovedovala policistka, ki je bila zaradi takšnega ravnanja pretresena. »Pri tem sem se počutila grozno, saj sem imela v telefonu tudi osebne fotografije, kočljive in nekočljive, ki bi jih lahko gledal,« je dodala, o njenih občutkih pa so v kazenskem postopku izpovedovale tudi priče.

Da je s pregledom policistkinega mobilnika nedvomno presegel mejo in kršil njeno pravico do zasebnosti, saj telefon v današnjih časih sodi med osebne predmete, oziroma z nadaljnjim pregledovanjem vsebine telefona tudi ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti, se je strinjalo višje sodišče, sodba je nato prestala še sito vrhovnega sodišča. Maroltu sodnikov ni uspelo prepričati, da gre za zaroto tistih z viške policije, ki so že prej napovedovali, da mu bodo škodovali, in da je počel le to, kar so mu ukazali nadrejeni, namreč, da naj razišče stvar, prav tako jih ni prepričal z zatrjevanjem, da po telefonu ni brskal oziroma da mu ga je policistka sama izročila.

Brez odškodnine kljub pravnomočni obsodbi

Pravnomočna obsodilna sodba kazenskega sodišča je tako postala temelj odškodninskega zahtevka, saj za škodo, ki jo delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, na podlagi obligacijskega zakonika odgovarja delodajalec – to je ministrstvo za notranje zadeve. Policistka je zato s tožbo na ljubljanskem delovnem in socialnem sodišču od delodajalca zahtevala 7000 evrov odškodnine, ker da ji je nadrejeni kratil pravico do zasebnosti. Vendar z njo kljub pravnomočni kazenski obsodbi nadrejenega ni bila uspešna.

Policistkin pooblaščenec David Sluga je na poravnalnem naroku pred meseci pojasnil, da so bile njegovi varovanki zaradi »protipravnega posega v čast in dobro ime oziroma zasebnost« povzročene duševne bolečine, ki da so intenzivno trajale vse do 22. aprila 2010, ko je Marolt zapustil svoje delovno mesto na viški policiji. Od afere Baričevič do njegovega odhoda z viške policijske postaje je Weissova po njeni laični oceni trpela zaradi »popolnega sesutja imunskega sistema«.

Zaradi varovanja zasebnosti (zaradi vprašanj o občutljivih fotografijah, shranjenih v telefonu) je del sojenja, na katerem je bil med pričami zaslišan tudi Marolt, potekal za zaprtimi vrati, a je po končanem dokaznem postopku delovno in socialno sodišče pred meseci tožbeni zahtevek Weissove v celoti zavrnilo. Tožnica namreč »ni zatrjevala, da bi ji škoda nastala zgolj zaradi nedopustnega pregleda njenega službenega telefona, temveč naj bi ji škoda nastala, ko si je njen nadrejeni ogledoval njene intimne fotografije oziroma bral njena SMS-sporočila z občutljivo vsebino«, pojasnjujejo na državnem pravobranilstvu.

Policistki tako »ni uspelo dokazati, da bi nadrejeni navedeno dejansko storil, še več, ni ji uspelo dokazati niti, da je imela v telefonu shranjene tovrstne fotografije in sporočila. Po mnenju sodišča tožnici ni uspelo dokazati obstoja nikakršne škode,« še pojasnjujejo odločitev delovnega sodišča na pravobranilstvu.

Weissova se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožila, višje delovno sodišče pa o pritožbi še ni odločilo. Njen pooblaščenec Sluga sodbe ni želel komentirati.