»Brez upoštevanja dolžnosti ne more biti pravic«

Ljubljana – Kaj imajo sploh skupnega obnašanje udeležencev v cestnem prometu in človekove pravice? Pravzaprav veliko. A ne smemo – kot na drugih področjih v življenju – zanemariti, da imamo tudi v prometu predvsem dolžnosti.

Varnost cestnega prometa je sestavni del nacionalne varnosti, zato je povsem upravičeno, da se v to področje umestita tudi spoštovanje in varovanje človekovih pravic. Kakšno mesto zasedajo pravice (in dolžnosti) na tem področju, pa so na okrogli mizi ugotavljali strokovnjaki z različnimi znanji, med njimi tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.

Pod okriljem AMD Slovenija in v sodelovanju z Avto-moto zvezo Slovenije so svoj pogled poleg Nussdorferjeve predstavili še Dragana Trivundža Tomanić iz Agencije RS za varnost prometa, Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije, Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, Franc Možina, predstavnik Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Mestne občine Ljubljana, in Manuel Pungertnik, vodja AMZS Šole vožnje in inštruktor varne vožnje.

Odgovorno do sebe in drugih

Odgovorno obnašanje do sebe in drugih ter strpnost v prometu so odločilni pri varnosti. A če želimo to doseči, je treba predvsem upoštevati pravila. »Brez upoštevanja dolžnosti udeležencev v prometu ne more biti niti pravic,« je poudarila varuhinja človekovih pravic in dodala, da moramo biti udeleženci strpni drug do drugega, hkrati pa potrebujemo tudi ustrezno znanje o ravnanju v prometu.

Dragana Trivundža Tomanić je poudarila, da je, zlasti z vidika sprememb v ureditvi prometa in prometni signalizaciji, težko pričakovati, da udeleženci do potankosti poznajo zakonodajo, zato je ozaveščanje v prometu izjemnega pomena. Ali bi potrebovali kodeks obnašanja v prometu, pa je odgovorila, da je ta ideja vredna razmisleka, da pa že obstaja evropska listina o varnosti v prometu, ki je evropska participacijska platforma, sestavljajo jo podjetja, združenja, raziskovalne ustanove in javne oblasti.

O tem, da se bistveno bolj zavedamo pravic kot dolžnosti, meni tudi prvi prometnik v državi Ivan Kapun. »Redkokateri voznik vidi ukrep policije, na primer izključitev opitega voznika iz prometa, kot skrb za varnost – ne le drugih udeležencev, temveč tudi takšnega voznika samega, saj mu morda ravno s tem policist reši življenje. Večina na tovrstne ukrepe gleda kot na poseg v osebnostne pravice.«

Stališče, da je spremembe v kulturi mogoče doseči le, če ljudi izobražujemo in ozaveščamo, je podal tudi Aleš Bučar. Poudaril je, da pot do izboljšanja prometne kulture ni povišanje glob za prekrške: »Če je kazen pravična oziroma če jo družba dojema kot pravično in če so globe izterljive, ni nujno, da so te pretirano stroge. Kazen bo dosegla svoj namen.«

Strpnost in medsebojna pomoč

Strpnost, kulturo in sposobnost ter pripravljenost, da popravimo napake drugih, je nekaj ključnega, na kar je opozoril Manuel Pungertnik. »Nihče ni nezmotljiv in tudi v prometu žal vsak izmed nas, povsem nehote, naredi napako. Pomembno je, da smo drugi udeleženci do teh napak strpni in da jih, zlasti v primeru kritične situacije, poskušamo popraviti, saj se tako lahko izognemo nesreči. Treba se je zavedati, da na cesti absolutne prednosti nima nihče in nikdar, smo pa vsi ranljivi, zato si moramo med seboj pomagati.«

Da bi morali tudi v prometu upoštevati: »Ne stori drugemu tistega, česar nočeš, da bi drugi storili tebi,« pa je sklenil obiskovalec okrogle mize Franc Hočevar.