Tiskane izdaje
Casiraghijev zagovornik odvetnik Tomaž Toldi, ki mu je vrhovno sodišče dalo prav, da pri združevanju zapornih kazni sodišča niso ravnala pravilno, je prepričan, da je tudi zadnja združitev kazni, ki njegovemu klientu nalaga 23 let in štiri mesecev enotnega zapora, nezakonita. Odvetnik je zahtevo vložil, še preden mu je bila vročena sodba vrhovnega sodišča glede enotne kazni 22 let in petih mesecev, glede katere je vrhovno sodišče ugotovilo, da sta okrožno in višje sodišče pri združevanju kazni zagrešili napako.
Kazen odslužil septembra lani
Casiraghi je bil namreč doslej večkrat obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, od posilstva, ropa menjalnice, poskusa ropa v restavraciji in zažiga policijskih avtomobilov, ugrabitve in spolnega izživljanja nad avtostoparko, s čimer si je prislužil 20-letno zaporno kazen, na kolikor je kazenski zakonik iz leta 2008, ki je veljal v času pravnomočnosti zadnje sodbe, omejil najvišjo enotno zaporno kazen. Ta se mu je iztekla 6. aprila lani, a je takrat postala pravnomočna in izvršljiva obsodba trebanjskega sodišča na pol leta zapora zaradi napada na pravosodnega policista. Ljubljansko okrožno in nato višje sodišče sta že prestano 20-letno, šestmesečno kazen in dve leti zapora po sodbi novomeškega sodišča (za grožnjo pravosodnim policistom in posest mamil) združili v enotno kazen 22 let in pet mesecev zapora.
A sta ravnali narobe, saj bi moralo prvostopenjsko sodišče združevati zaporne kazni v dveh fazah: v prvi bi moralo združiti kazni (20-letno in dveletno), izrečene s sodbama, glede katerih je treba uporabiti določbe starejšega kazenskega zakonika KZ-1A, ki je veljal od novembra 2008 do maja 2012, ter nato v naslednji fazi ob upoštevanju šestmesečne zaporne kazni, izrečene za dejanje, storjeno v času veljavnosti kasnejšega KZ-1B, določiti enotno kazen.
V pravnomočni sodbi je sodišče prvo fazo izpustilo, zato je vrhovno sodišče kršitev odpravilo tako, da je odločbo o enotni kazni zapora v trajanju 22 let in pet mesecev spremenilo in Casiraghiju izreklo 20 let in pet mesecev zapora, kar je odslužil že septembra lani. Odločilni dejavnik pri združevanju kazni je namreč čas storitve kaznivega dejanja, ne pa čas pravnomočnosti zadnje sodbe, pri čemer je treba upoštevati tudi načelo prepovedi retroaktivnosti kazenskega zakona, če je ta za storilca strožji, poudarja vrhovno sodišče, ki je za Casiraghija 10. marca izdalo sklep o takojšnji izpustitvi iz zapora.
Obramba: nepravilna odločitev
Ljubljansko okrožno sodišče je Casiraghija septembra lani zaradi groženj z ubojem pravosodnemu policistu 19. aprila 2011 obsodilo na sedem mesecev zapora, zatem pa mu vse kazni ob upoštevanju zdaj spremenjene enotne kazni 22 let in pet mesecev združilo v novo kazen 22 let in 11 mesecev. Višje sodišče je na pritožbo tožilstva sodbo spremenilo tako, da je kazen zvišalo na leto in tri mesece zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen 23 let in štiri mesece zapora.
Toldi v zadnji zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja, da sta obe sodišči izhajali iz napačne predpostavke, da je bila 22 let in pet mesecev pravilno določena kazen, zaradi nepravilne uporabe kazenskega zakonika pa je nezakonitost zagrešilo tudi višje sodišče, ko je Casiraghiju za omenjeno kaznivo dejanje izreklo še višjo kazen. Ker je vrhovno sodišče dalo prav obrambi, da je bilo tako združevanje v 22 let in pet mesecev zapora nepravilno, je posledično nepravilno združena tudi zadnja posamična kazen v enotnih 23 let in štiri mesece zapora.
Sicer pa je odvetnik prepričan, da ni pravilna odločitev višjega sodišča, ki je kazen sedmih mesecev zvišalo na petnajst mesecev, saj tako drastičnega zvišanja sodišče ne more utemeljiti. Tudi poudarek višjega sodišča na vsebini groženj ne more utemeljiti tako visoke kazni, zlasti ne glede na ugotovitve izvedenca psihiatra, da ni šlo za načrtovane besede, ampak za impulzivno reakcijo oziroma afekt.
Dolgoletna osamitev
Odvetnik izpostavlja tudi dolgoletno popolno osamitev obsojenca, ki je na njem zagotovo pustila posledice, in ni ustrezna resocializacija, ki jo je sodišče prve stopnje omenilo v kontekstu obteževalne okoliščine, saj naj bi obsojeni kaznivo dejanje storil v času prestajanja dolgoletne zaporne kazni, katere namen je ravno nasproten - torej resocializacija, da obsojeni ne bo v bodoče ponavljal kaznivih dejanj. Če pa je narava obsojenčeve osebnostne motnje takšna, da tudi resocializacija ne more odpraviti vzroka za njegovo reagiranje v smislu intenzivnih čustvenih odzivov, potem je neprimerno to dejstvo obravnavati kot obteževalno okoliščino, saj nanjo Casiraghi objektivno ne more vplivati, kar pa sicer ne opravičuje njegovih ravnanj, dodaja Toldi.
